Komisija za alpinizempetek, 17. januar 2025
Alojz Karel Golob - Lojze, prejemnik priznanja PZS za življenjsko delo v alpinizmu 2025
30. januarja 2025 bo na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani slovesna podelitev priznanj za vrhunske dosežke v alpinizmu. Letošnji prejemnik priznanja Planinske zveze Slovenije za življenjsko delo v alpinizmu je alpinist Lojze Golob, ki je bil ob 300 alpinističnih vzponih, med njimi osmimi prvenstvenimi in šestimi prvimi pristopi, tudi član jugoslovanskih mednarodnih odprav. Odprava v bolivijske Ande leta 1964 je bila pionirsko dejanje in tisti pravi alpinizem, ki pomeni tudi odkrivanje neznanega. S Tinetom Miheličem sta se kot šele tretja pristopnika povzpela na Illampu (6362 m), ki je dve desetletji ostal najvišja točka slovenskega andinizma. Še bolj epsko je bilo leta 1969, ko mu je kot članu tretje jugoslovanske odprave v Himalajo skupaj z Jožetom Andlovicem in Alešem Kunaverjem uspel tretji pristop na Anapurno IV (7540 m).
Lojze Golob je začel plezati v Celju, med šolanjem se je preselil v Ljubljano. Ob 300 alpinističnih vzponih je bil tudi član jugoslovanskih mednarodnih odprav.
V Solčavi živi in vrtnari 81-letni Lojze Golob. Ljubitelji gora in alpinizma, predvsem tisti iz Celja in Ljubljane, ga dobro poznajo, saj je s svojimi vzponi večkrat opozoril nase. Rodil se je 21. junija 1939 v Celju, kjer je tudi gor rasel. »Po vojni nas je oče poslal v šole, da smo se izučili za poklic. Tedaj ni bil čas za filozofijo ali glasbo,« je jasen Lojze. Že v rani mladosti se je zaljubil v hribe, in sicer prav tako po zaslugi očeta, ki je njega in mlajšega brata Janeza vzel s sabo na Korošico.
Lojze Golob se je po gimnaziji in srednji šoli ter fakulteti izšolal za inženirja elektronike, delal je v Iskri in na policiji, v republiškem sekretariatu za notranje zadeve. Danes je v pokoju, ponosen je na svoja dva otroka in tri vnuke. »Saj bi hodil v hribe, pa ne morem zaradi kolkov,« potarna in prizna, da v teh mesecih najbolj pogreša druženje z vnuki.
Osem prvenstvenih, šest prvih pristopov
Plezati je začel leta 1956, ko je postal član Alpinističnega odseka PD Celje-Matica, kjer so že plezali Tine Orel, mag. Dušan Gradišnik in Ciril Debeljak. »Cela garda nas je bila tu, danes sva živa le še jaz in Dušan Kukovec,« pove Lojze, za katerim je okoli 300 alpinističnih vzponov. Prvič je šel v steno s Cirilom Debeljakom in leto dni mlajšim bratom, preplezali so Dušanov steber v Mali Rinki. Lojze je nanizal osem prvenstvenih vzponov, v svoj gorniški dnevnik pa vpisal tudi šest prvih pristopov. Med največja gorniška doživetja šteje naslednje vzpone: Zajeda v Travniku (z njim Ivo Reya, leta 1958), Direktna v Štajerski Rinki (zimska prvenstvena, Silvester Jošt, 1958), Dularjeva zajeda v Jalovcu (prvenstvena, Ljubo Juvan, 1963), Illampu v Kordiljerah - tretji vzpon, Tine Mihelič, 1964) ter Anapurna IV, 7523 m (Aleš Kunaver in dr. Jože Andlovic).
Z ladjo v Bolivijo
Ko se je začel šolati v Ljubljani, je postal član Akademskega alpinističnega odseka. »Večkrat sem plezal v navezi z bratom Janezom, moj plezalni partner je bil tudi Ivo Reya, bila sva si enakovredna. Z mano v steni je bil tudi žal že pokojni Ljubljančan Lojze Šteblaj,« se spominja Lojze, ki je bil član dveh jugoslovanskih odprav na tuje. »Takrat so bile odprave na tuje kot neke vrste olimpijske reprezentance. Vodja je bil tisti, ki je zbral ekipo. Sestavil jo je iz alpinistov, ki so dobri, med sabo kompatibilni, predvsem s pravimi človeškimi vrlinami. Predvsem niso smeli biti prepirljivi. Ko si pet, šest mesecev zdoma, ločen od vsega, se lahko zgodi marsikaj. Saj vemo, da je bilo v zgodovini kar nekaj odprav, kjer so se skregali.«
Najbolj fascinantno dejstvo pri tej odpravi je, da so šli povsem v neznano. Težko si predstavljamo, v kaj so se sploh spustili. Tu je šlo za pionirsko dejanje in za tisti pravi alpinizem, ki v osnovi pomeni tudi odkrivanje neznanega. Pri tem niso imeli na voljo ne interneta ne česa drugega, takrat še telefonov ni bilo! Zemljevid bolivijskih Andov je bil takrat poln belih lis. Pred odhodom si sploh niso mogli določiti alpinističnih ciljev, saj vrhovi niso bili vrisani na zemljevide, literature praktično ni bilo. Šele v La Pazu so se lahko pogovorili z domačini in se odločali za cilje kar tam, ko so imeli Kraljevske gore pred seboj. Prišli so v La Paz in tam zagledali pred seboj 200 kilometrov gorske verige, ki je bila praktično deviška, razen nekaj najvišjih vrhov. Odločili so se, da bodo naredili čim več prvenstvenih vzponov in kakšnega na najvišje vrhove, in to jim je dejansko uspelo.
»Mi smo bili med zadnjimi, ki so še smeli okušati nedotaknjene sadeže, in prav to je bilo najslajše. Segli smo v samo srž alpinizma. Predvsem pa so nam Kraljevske gore darovale dragoceno osebno doživetje. Sedaj vem, kako odločilnega pomena je bilo srečanje z Andi na moji življenjski poti, ki sem jo v veliki meri posvetil goram. Bila je ljubezen na prvi pogled. Ostala je trajna in stanovitna,« je napisal Tine Mihelič v svoji knjigi Beli vrhovi zelene celine. (Tina Horvat)
Leta 1964 je šel naprej v Bolivijo, kjer se je povzpel na Illampu, četrti najvišji vrh v Boliviji, ki meri 6368 metrov in je del gorske verige Andi. »To so bili drugi časi, predvsem pa je bil takrat čas poceni ... V Južno Ameriko smo potovali z ladjo! Celotna odprava je trajala pol leta. Moral si imeli dovolj časa, jaz sem bil še študent. To je bil pravi cirkus, na pot smo šli brez vizumov,« opiše delček tega, kako so potovali do Argentine, od tam do Bolivije pa z vlakom. Še bolj epsko pa je bilo leta 1969.
Vzpon na Illampu (6362 m) je bil vrhunec odprave. Nanj sta se povzpela Lojze in Tine. Vzpon nanj je zelo zahteven, saj velja za prvaka Kraljevske verige in je bil najtežje dostopen vrh v tem gorstvu in v Boliviji nasploh. V jeziku aymara pomeni močan in še zdaj velja za kralja gora z enim najtežavnejših plezalnih vzponov. V knjigi je Tine zapisal, da je imel v tistem času sloves in pravljični sijaj Trnuljčice, ki je po plezalski veljavi prekašal najvišjo goro Kraljevske verige Illimani.
Z Lojzetom sta bila šele tretja pristopnika in vzpona sta se lotila z največjim možnim zanosom in voljo, da bosta vanj vložila vse, kar sta premogla. Illiampu je nato dve desetletji ostal najvišja točka slovenskega andinizma!
O zadnjih metrih čez vršno gobo (z opastjo) je Tine napisal: »Na vnebohod sva se pripravila kot inkovska svečenika pred vstopom v sončni tempelj. Iz nahrbtnika sva privlekla zastavici in ju privezala na cepin. Ko danes gledam orumenelo fotografijo z Lojzom na vrhu Illampa z zmagoslavno okrašenim cepinom, me vedno znova prešine misel, da sva tam gori stopila na svoj življenjski vrhunec.« (Tina Horvat)
Razbili dve vozili
To je bila tretja jugoslovanska odprava v Himalajo, alpinisti pa so vnovič želeli poskusiti na Kangbačnu. Sprva ni šlo, nepalske oblasti niso izdale dovoljenja za vzpon na to goro. Kljub temu je bila odprava izjemno uspešna! Pod vodstvom Aleša Kunaverja je tako uspel drugi pristop na 7937 m visoko Anapurno II (pod njega sta se podpisala Kazimir Drašlar - Mikec in Matija Maležič - Matic), za uspešnost odprave pa je poskrbel tudi tretji pristop na 7540 m visoko Anapurno IV, na katero so prišli Jože Andlovic, Lojze Golob in Aleš Kunaver. V njej so bili še Klavdij Mlekuž, Anton Sazonov - Tonač, Franc Štupnik - Cicko, novinar Zoran Jerin ter botanika Tone Wraber in Andrej Martinčič.
»Kot sem rekel že prej: to so bili drugi časi. Mi nismo potovali z letali kot danes. V Ljubljani smo naložili poln kamion robe in se s tem tovornjakom in dvema kombijema odpravili na kar 11.500 kilometrov dolgo pot do Katmanduja. Ko smo prišli na cilj, smo imeli že pol hriba osvojenega,« pove Lojze in v isti sapi spomni, da je bilo treba priti še domov. Pot pa je bila zahtevna. »Na poti je bilo treba popraviti mašino. Imeli smo dve prometni nesreči, prvi kombi smo razbili v Turčiji, drugega v Indiji. Ob tem se je v Indiji poškodoval naš voznik, biolog dr. Martinčič, ki si je zlomil nogo. Najprej ga je bilo treba spraviti do bolnišnice, ki pa ji ni bila kaj prida. Potem smo našli prvo primerno letalo in ga poslali domov, kjer so mu v Ljubljani uredili nogo.«
Smrt pod plazom
Nesreča ne počiva, doživel jo je tudi Lojze. Leta 1960, bilo je na dan republike, 29. novembra, je pod plazom pod Ojstrico umrl Ivo Reya. »Iva je zadušilo, midva z Dušanom Kukovcem sva se rešila. Šel je gor, nisva ga hotela pustiti samega, žal pa je za svojo neumnost plačal z življenjem,« se spominja tragedije, ki je bila usodna za prvega jugoslovanskega judoista s črnim pasom. Lojze se je v eni od akcij poškodoval ob padcu v Rumeni zajedi v Koglu. »Brat me je zadržal, roka je bila prebita, a sva se do večera izvlekla ven,« še doda. »Po taki nesreči si moraš najprej zaceliti rane, potem greš dalje. Tako je tudi pri gorskih reševalcih. To je tvoje delo, smrt pa je tam zelo pogosta. Najbolj srečen si, ko se koga reši. Spomnim se, da smo pred leti reševali dekle, ki je na Kamniškem sedlu pri Okrešlju podrsala po ledenem žlebu. K sreči se je ustavila tik pred skokom v Logarsko dolino. Minilo je precej časa, ko sem bil spet na koči na Okrešlju. Prišla je do mene in rekla: 'Me poznate?' Nisem vedel, kdo je. Pa je rekla, 'vi ste tisti, ki ste me reševali,'« se spominja.
Tri generacije v steni
Lojzetov sin Jure je bil uspešen športni plezalec, od leta 2008 je trener športnega plezanja. Začel je leta 1985. Njegov največji dosežek je smer Martin Krpan (9a) v Mišji peči, ki velja za eno težjih v svetu. Komisija za športno plezanje mu je v letih 1998, 1999, 2001 podelila naziv najuspešnejšega športnega plezalca Slovenije. Pleza tudi eden od Lojzetovih vnukov.
Vir: Drago Perko, Slovenske novice (18. 1. 2021); z dodanimi komentarji Tine Horvat
>>> Stebri slovenskega alpinizma: Lojze Golob
V Solčavi živi in vrtnari 81-letni Lojze Golob. Ljubitelji gora in alpinizma, predvsem tisti iz Celja in Ljubljane, ga dobro poznajo, saj je s svojimi vzponi večkrat opozoril nase. Rodil se je 21. junija 1939 v Celju, kjer je tudi gor rasel. »Po vojni nas je oče poslal v šole, da smo se izučili za poklic. Tedaj ni bil čas za filozofijo ali glasbo,« je jasen Lojze. Že v rani mladosti se je zaljubil v hribe, in sicer prav tako po zaslugi očeta, ki je njega in mlajšega brata Janeza vzel s sabo na Korošico.
Lojze Golob se je po gimnaziji in srednji šoli ter fakulteti izšolal za inženirja elektronike, delal je v Iskri in na policiji, v republiškem sekretariatu za notranje zadeve. Danes je v pokoju, ponosen je na svoja dva otroka in tri vnuke. »Saj bi hodil v hribe, pa ne morem zaradi kolkov,« potarna in prizna, da v teh mesecih najbolj pogreša druženje z vnuki.
Lojze Golob, prejemnik priznanja Planinske zveze Slovenije za življenjsko delo v alpinizmu 2025, danes živi v Solčavi. (foto osebni arhiv)
Osem prvenstvenih, šest prvih pristopov
Plezati je začel leta 1956, ko je postal član Alpinističnega odseka PD Celje-Matica, kjer so že plezali Tine Orel, mag. Dušan Gradišnik in Ciril Debeljak. »Cela garda nas je bila tu, danes sva živa le še jaz in Dušan Kukovec,« pove Lojze, za katerim je okoli 300 alpinističnih vzponov. Prvič je šel v steno s Cirilom Debeljakom in leto dni mlajšim bratom, preplezali so Dušanov steber v Mali Rinki. Lojze je nanizal osem prvenstvenih vzponov, v svoj gorniški dnevnik pa vpisal tudi šest prvih pristopov. Med največja gorniška doživetja šteje naslednje vzpone: Zajeda v Travniku (z njim Ivo Reya, leta 1958), Direktna v Štajerski Rinki (zimska prvenstvena, Silvester Jošt, 1958), Dularjeva zajeda v Jalovcu (prvenstvena, Ljubo Juvan, 1963), Illampu v Kordiljerah - tretji vzpon, Tine Mihelič, 1964) ter Anapurna IV, 7523 m (Aleš Kunaver in dr. Jože Andlovic).
Z ladjo v Bolivijo
Ko se je začel šolati v Ljubljani, je postal član Akademskega alpinističnega odseka. »Večkrat sem plezal v navezi z bratom Janezom, moj plezalni partner je bil tudi Ivo Reya, bila sva si enakovredna. Z mano v steni je bil tudi žal že pokojni Ljubljančan Lojze Šteblaj,« se spominja Lojze, ki je bil član dveh jugoslovanskih odprav na tuje. »Takrat so bile odprave na tuje kot neke vrste olimpijske reprezentance. Vodja je bil tisti, ki je zbral ekipo. Sestavil jo je iz alpinistov, ki so dobri, med sabo kompatibilni, predvsem s pravimi človeškimi vrlinami. Predvsem niso smeli biti prepirljivi. Ko si pet, šest mesecev zdoma, ločen od vsega, se lahko zgodi marsikaj. Saj vemo, da je bilo v zgodovini kar nekaj odprav, kjer so se skregali.«
Najbolj fascinantno dejstvo pri tej odpravi je, da so šli povsem v neznano. Težko si predstavljamo, v kaj so se sploh spustili. Tu je šlo za pionirsko dejanje in za tisti pravi alpinizem, ki v osnovi pomeni tudi odkrivanje neznanega. Pri tem niso imeli na voljo ne interneta ne česa drugega, takrat še telefonov ni bilo! Zemljevid bolivijskih Andov je bil takrat poln belih lis. Pred odhodom si sploh niso mogli določiti alpinističnih ciljev, saj vrhovi niso bili vrisani na zemljevide, literature praktično ni bilo. Šele v La Pazu so se lahko pogovorili z domačini in se odločali za cilje kar tam, ko so imeli Kraljevske gore pred seboj. Prišli so v La Paz in tam zagledali pred seboj 200 kilometrov gorske verige, ki je bila praktično deviška, razen nekaj najvišjih vrhov. Odločili so se, da bodo naredili čim več prvenstvenih vzponov in kakšnega na najvišje vrhove, in to jim je dejansko uspelo.
Lojze Golob na vrhu Illampuja leta 1964 in v steni Cordillere Real v Andih istega leta. (foto osebni arhiv)
»Mi smo bili med zadnjimi, ki so še smeli okušati nedotaknjene sadeže, in prav to je bilo najslajše. Segli smo v samo srž alpinizma. Predvsem pa so nam Kraljevske gore darovale dragoceno osebno doživetje. Sedaj vem, kako odločilnega pomena je bilo srečanje z Andi na moji življenjski poti, ki sem jo v veliki meri posvetil goram. Bila je ljubezen na prvi pogled. Ostala je trajna in stanovitna,« je napisal Tine Mihelič v svoji knjigi Beli vrhovi zelene celine. (Tina Horvat)
Leta 1964 je šel naprej v Bolivijo, kjer se je povzpel na Illampu, četrti najvišji vrh v Boliviji, ki meri 6368 metrov in je del gorske verige Andi. »To so bili drugi časi, predvsem pa je bil takrat čas poceni ... V Južno Ameriko smo potovali z ladjo! Celotna odprava je trajala pol leta. Moral si imeli dovolj časa, jaz sem bil še študent. To je bil pravi cirkus, na pot smo šli brez vizumov,« opiše delček tega, kako so potovali do Argentine, od tam do Bolivije pa z vlakom. Še bolj epsko pa je bilo leta 1969.
Vzpon na Illampu (6362 m) je bil vrhunec odprave. Nanj sta se povzpela Lojze in Tine. Vzpon nanj je zelo zahteven, saj velja za prvaka Kraljevske verige in je bil najtežje dostopen vrh v tem gorstvu in v Boliviji nasploh. V jeziku aymara pomeni močan in še zdaj velja za kralja gora z enim najtežavnejših plezalnih vzponov. V knjigi je Tine zapisal, da je imel v tistem času sloves in pravljični sijaj Trnuljčice, ki je po plezalski veljavi prekašal najvišjo goro Kraljevske verige Illimani.
Z Lojzetom sta bila šele tretja pristopnika in vzpona sta se lotila z največjim možnim zanosom in voljo, da bosta vanj vložila vse, kar sta premogla. Illiampu je nato dve desetletji ostal najvišja točka slovenskega andinizma!
O zadnjih metrih čez vršno gobo (z opastjo) je Tine napisal: »Na vnebohod sva se pripravila kot inkovska svečenika pred vstopom v sončni tempelj. Iz nahrbtnika sva privlekla zastavici in ju privezala na cepin. Ko danes gledam orumenelo fotografijo z Lojzom na vrhu Illampa z zmagoslavno okrašenim cepinom, me vedno znova prešine misel, da sva tam gori stopila na svoj življenjski vrhunec.« (Tina Horvat)
Razbili dve vozili
To je bila tretja jugoslovanska odprava v Himalajo, alpinisti pa so vnovič želeli poskusiti na Kangbačnu. Sprva ni šlo, nepalske oblasti niso izdale dovoljenja za vzpon na to goro. Kljub temu je bila odprava izjemno uspešna! Pod vodstvom Aleša Kunaverja je tako uspel drugi pristop na 7937 m visoko Anapurno II (pod njega sta se podpisala Kazimir Drašlar - Mikec in Matija Maležič - Matic), za uspešnost odprave pa je poskrbel tudi tretji pristop na 7540 m visoko Anapurno IV, na katero so prišli Jože Andlovic, Lojze Golob in Aleš Kunaver. V njej so bili še Klavdij Mlekuž, Anton Sazonov - Tonač, Franc Štupnik - Cicko, novinar Zoran Jerin ter botanika Tone Wraber in Andrej Martinčič.
»Kot sem rekel že prej: to so bili drugi časi. Mi nismo potovali z letali kot danes. V Ljubljani smo naložili poln kamion robe in se s tem tovornjakom in dvema kombijema odpravili na kar 11.500 kilometrov dolgo pot do Katmanduja. Ko smo prišli na cilj, smo imeli že pol hriba osvojenega,« pove Lojze in v isti sapi spomni, da je bilo treba priti še domov. Pot pa je bila zahtevna. »Na poti je bilo treba popraviti mašino. Imeli smo dve prometni nesreči, prvi kombi smo razbili v Turčiji, drugega v Indiji. Ob tem se je v Indiji poškodoval naš voznik, biolog dr. Martinčič, ki si je zlomil nogo. Najprej ga je bilo treba spraviti do bolnišnice, ki pa ji ni bila kaj prida. Potem smo našli prvo primerno letalo in ga poslali domov, kjer so mu v Ljubljani uredili nogo.«
Smrt pod plazom
Nesreča ne počiva, doživel jo je tudi Lojze. Leta 1960, bilo je na dan republike, 29. novembra, je pod plazom pod Ojstrico umrl Ivo Reya. »Iva je zadušilo, midva z Dušanom Kukovcem sva se rešila. Šel je gor, nisva ga hotela pustiti samega, žal pa je za svojo neumnost plačal z življenjem,« se spominja tragedije, ki je bila usodna za prvega jugoslovanskega judoista s črnim pasom. Lojze se je v eni od akcij poškodoval ob padcu v Rumeni zajedi v Koglu. »Brat me je zadržal, roka je bila prebita, a sva se do večera izvlekla ven,« še doda. »Po taki nesreči si moraš najprej zaceliti rane, potem greš dalje. Tako je tudi pri gorskih reševalcih. To je tvoje delo, smrt pa je tam zelo pogosta. Najbolj srečen si, ko se koga reši. Spomnim se, da smo pred leti reševali dekle, ki je na Kamniškem sedlu pri Okrešlju podrsala po ledenem žlebu. K sreči se je ustavila tik pred skokom v Logarsko dolino. Minilo je precej časa, ko sem bil spet na koči na Okrešlju. Prišla je do mene in rekla: 'Me poznate?' Nisem vedel, kdo je. Pa je rekla, 'vi ste tisti, ki ste me reševali,'« se spominja.
Tri generacije v steni
Lojzetov sin Jure je bil uspešen športni plezalec, od leta 2008 je trener športnega plezanja. Začel je leta 1985. Njegov največji dosežek je smer Martin Krpan (9a) v Mišji peči, ki velja za eno težjih v svetu. Komisija za športno plezanje mu je v letih 1998, 1999, 2001 podelila naziv najuspešnejšega športnega plezalca Slovenije. Pleza tudi eden od Lojzetovih vnukov.
Vir: Drago Perko, Slovenske novice (18. 1. 2021); z dodanimi komentarji Tine Horvat
slovesno podelitev priznanja Lojzetu Golobu za življenjsko delo v alpinizmu ter priznanj najuspešnejšim v alpinizmu, športnem in lednem plezanju ter turnem smučanju v letu 2024, ki bo v četrtek, 30. januarja 2025, ob 18.00 Prireditev bo obogatena z alpinističnimi in plezalnimi kratkimi filmi s Festivala gorniškega filma, pred njo, ob 17.00, pa bo alpinistično predavanje Marije in Andreja Štremflja, prav tako v dvorani Urška. |
>>> Stebri slovenskega alpinizma: Lojze Golob