Alpinistična odprava Patagonija 2025 | Vrvi, ki v vetru ležijo vodoravno, in vreme, ki se spremeni hitreje, kot se ohladi kava

Če bi mi kdo pred odpravo ponudil Fitz Roy in Cerro Standhardt - bi podpisal, bi vzel? Verjetno ne. A to zgolj zato, ker še nikoli prej nisem izkusil vrvi, ki v vetru ležijo vodoravno, in vremena, ki se spremeni hitreje, kot se v 'šalci' ohladi kava. Nejc igro plezanja v Patagoniji bolje pozna in razume kaj lahko ponudita dve dvodnevni vremenski okni. Tudi preko vibracij med ostalimi plezalci v mestu, je bilo možno razbrati, da bodo večji cilji počakali.

Alpinistična odprava PATAGONIJA 2025 Pogorje: patagonski Andi Trajanje: 3.-28. januar 2025 Vodja: Nejc Marčič (AO PD Radovljica) Član: Luka Stražar (Akademski AO) Realizirani cilji akcije: vzpon na Fitz Roy - Franco-Argentina vzpon na Cerro Standhardt - Exocet

Vzpona sta bila seveda zanimivejši del odprave. Kot prvo je dobro biti lepo uhojen, saj Chalten kljub hitremu turističnem razvoju in posledični draginji ostaja enako oddaljen od gora. V kratkih vremenskih oknih pa lahko ostane dokaj malo časa za dostop in bivakiranje. Če je bil dostop pri obeh vzponih podoben, je bilo plezanje povsem različno. Smer Franco-Argentina je bila pretežno skalna, z nekaj več ledu in manj sonca, kot bi si morda želela. Plezanje je bilo tako dokaj hladno, mešani odstavki pa "začinjeni" zaradi aluminijastih, lahkih derez in cepinov. Morda prav iz teh razlogov sva tisti dan na vrh Fitz Roya priplezala osamljena. Na zadnjem spustu pred sedlom Brecha de los Italianos pa sva že občutila močan veter, ki je napovedoval spremembo vremena. Tako sva brez oklevanja nadaljevala sestop in se ponoči ob spremljavi rahlega dežja vrnila v Chalten.



Če je prvemu vzponu do ideala manjkalo nekaj toplote, je bilo ravno te v drugem preveč. Plezanje smeri Exocet, ki je v svoji osnovi ledna linija, je bila prava tekma s soncem. Od najinega šotora na Niponinu sva začela še v trdi noči in po dostopu do sedla Standhardt tudi prve raztežaje splezala po temi. Kljub oblačni napovedi, se je sonce kot nebodigatreba vztrajno smejalo na nebu in s svojo toploto led spreminjalo v hladno prho. S plezanjem sva zato res pohitela. Pod vršnim pobočjem Standhardta sva si nato vzela čas in posušila mokra oblačila. Še nekaj raztežajev ter sicer najmanjša od vršnih snežnih gob v skupini in stala sva na vrhu Cerro Standhardta. Na sestopu po smeri sva si vzela še kakšno dodatno uro počitka, da bi s tem počakala na ugodnejše razmere za spuste čez ledni del. A akumulirane toplote je bilo preveč in spet je sledilo tuširanje. Ob vsej premočeni opremi sta bila nahrbtnika težja kot zjutraj. Pozno popoldne sva se vrnila do najinega šotora na Niponinu, si zadovoljna privoščila večerjo in spanec. Naslednji dan sva v dežju sestopila v Chalten.

Po tem vzponu nama Patagonija ni namenila več nobene priložnosti za obisk gora. Rutina teka in športnega plezanja po okoliških gričih in stenah je postala neke vrste investicija za nadaljevanje sezone. V dežju sva zapustila Chalten in se odpravila proti El Calafatom in domu.

Luka Stražar