Idejo, da bi se z ekipo odpravili v Log pod Mangartom, smo člani SMAR razvili že v prejšnjih letih, vendar smo jo uspeli izpeljati šele letos. Želeli smo si predvsem plezanja v resnih dolgih stenah Loške stene, a nam jo je žal zagodlo vreme in tako naše želje še vedno ostajajo neuresničene.
Anže je predstavil idejo za akcijo in z njo navdušil skupino do te mere, da je bila Val Bondasca uvrščena v letni koledar akcij. Ob predstavitvi je bilo navdušenja za udeležbo dovolj. Ko je Anže začel z resnimi pripravami, je postalo jasno, da večina članov SMAR zaradi različnih razlogov nima potrebnega časa (interesa) za sodelovanje na akciji. K sodelovanju so trije resni udeleženci povabili še Bora Levičnika, ki je nov kandidat za članstvo v skupini.
Dolomiti so nam Slovencem relativno blizu. Ponujajo pestrost, ki ne more razočarati radovednih obiskovalcev. Ob najbolj znanih in obleganih področjih, je dobre tri ure vožnje iz naše prestolnice moč najti predele, ki so zanimivi tudi zato, ker niso deležni velike pozornosti. Razloge za »odmaknjenost« ima priložnost odkriti in spoznati vsak obiskovalec sam.
V petek zvečer smo se dobili v koči na Peci – Matija Volontar, Marija Jeglič, Sara Jaklič, Andrej Jež, Žiga Oražem in pridruženi Luka Štravs. Plan je bil seveda plezati v stenah Pece.
Tokratni obisk Britancev v Sloveniji je predstavljal drugi del izmenjave z Britanci. Pred letom dni smo Slovenci obiskali Škotsko in se seznanili s tamkajšnjo etiko in odnosom do plezanja. V stenah smo lahko plezali le dva dni. Tudi tokrat nam vremenske razmere niso prizanašale in so ustrezno preizkusile naše izkušnje in motivacijo za plezanje.
Idejo za akcijo v Maroko, natančneje dolino Taghie, sva razvili Marija in Sara, ki sva se tja želeli podati že leta 2016, vendar sva misel na to kasneje opustili. Zato sem akcijo prevzela Sara Jaklič, saj sem se že lansko leto pozanimala o nastanitvi in logistiki. Poleg tega sem veliko informacij pridobila od slovenskih plezalcev, ki so že plezali v maroških stenah.
Plezanje za vse, mednarodni projekt Erasmus+, pri katerem so moči, ideje in izkušnje združile planinske zveze Slovenije, Češke, Slovaške, Hrvaške, Italije in Madžarske, se je med 24. in 30. septembrom 2017 nadaljeval v Paklenici na Hrvaškem. Delegacije iz vseh držav so uživale v plezanju v odlični skali in prijetnih jesenskih temperaturah, ni pa manjkalo tudi pohajkovanja po velebitskih vršacih. Sodelovali smo tudi pri delu šestih delovnih skupin, katerih temelji in smernice so bili postavljeni konec lanskega septembra na Češkem.
Usmeritev slovenske mladinske alpinistične reprezentance (SMAR) v srečanja z alpinisti različnih generacij in iz različnih socialnih ozadij se je vsakič izkazala za zanimivo. Še posebej učinkovito je idejno “plemenitenje”, ko v naših domačih hribih gostimo ljudi, ki izražajo velika pričakovanja, povezana s slovesom slovenskega alpinizma, kot je bilo gostovanje ameriških plezalcev v Kranjski Gori v začetku letošnjega leta.
Obisk Picosov je bil v Smarovskem planu že lansko leto. A ker je akcija lani padla v vodo, smo jo izvedli v tej sezoni. In splačalo se je vztrajati. Področje je izredno zanimivo tako za alpiniste, športne plezalce, kot tudi za pohodnike ali pa samo za turiste, ki želijo preživeti aktivni dopust v hribih in se hkrati kopati v morju.
V Albanijo in Črno goro smo se odpravili brez pričakovanj. Podatki o tamkajšnjih področjih je skopa, slišali smo le, da je skala precej bolj krušljiva kot pri nas in da je v steni več vegetacije, varovanje pa posledično slabše. Alpinistični vodniki za Albanijo in Črno goro ne obstajajo. Zemljevidi so slabi, natančna orientacija po njih je nemogoča – za tako rabo so v popolnoma napačnih razmerjih. Poleg vsega smo imeli, zaradi trenutnega dogajanja in poročanja medijev, predsodke o tamkajšnjih ljudeh in njihovem načinu življenja. Skratka, vsem se je porajalo vprašanje: Zakaj za vraga gremo plezat v Albanijo in Črno goro?
