četrtek, 4. junij 2015
Poročilo odprave Česna in Lindiča Aljaska 2015
Aleš Česen (Alpski gorniški klub) in Luka Lindič (AO PD Celje - Matica) sta maja plezala na Aljaski. Načrtovala sta prvenstveno smer desno od Francoske smeri v severni steni Mt Hunterja, a razmere niso dovoljevale varnega plezanja, zato sta se preusmerila v Francosko smer, preplezala pa sta tudi jugozahodni greben na Mt Frances in zahodni ozebnik Kahiltne Queen. Podrobneje v poročilu vodje odprave Aleša Česna.
Alpinistična odprava PZS: ALJASKA 2015 Trajanje odprave: od 4. 5. do 9. 6. 2015 Vodja: Aleš Česen (Alpski gorniški klub) |
Med lansko jesensko alpinistično odpravo v Indiji se je porodila ideja o obisku Aljaske. Nihče od naju še ni bil tam, in še preden smo se vrnili iz Indije, je bilo jasno, kam bova z Luko potovala to pomlad. Organizacijsko odprave na Aljasko navadno niso prezahtevne, kar je bila še kako dobrodošla sprememba v primerjavi z vso birokratsko kolobocijo z lansko Indijo. Po slabih treh dneh od slovesa z domačimi na brniškem letališču sva že kopala prostor za najin šotor na ledeniku Kahiltna. Za kuhinjo nisva imela primernega šotora, zato sva jo zgradila kakšne tri metre pod snegom in je bila tako uporabna tudi kot solidno zavetišče med slabim vremenom.
Nekaj ur po pristanku na ledeniku, ravno ko sva si za silo uredil bazni tabor, naju je zajelo nekajdnevno slabo vreme. Ne bi nama bilo hudega, če ne bi tako težko čakala plezanje. Najin prvi aklimatizacijski vzpon je bil JZ greben na Mt Frances. Smer ni vrhunec zahtevnega plezanja, nudi pa užitke v vseh plezalnih prvinah. Ker sva smer plezala prva po slabem vremenu, jo očistila snega na ključnih mestih in naredila globoko gaz na lažjih prehodih, je bil vzpon še toliko polneje doživet.
Jugozahodni greben Francesa, v ozadju tretja najvišja gore Severne Amerike, Foraker (foto Luka Lindič)
Po dnevu počitka odbrziva še na višjo, a manj tehnično zahtevno Kahiltno Queen. Med dostopom in sestopom sva vratove stegovala proti severni steni Mt Hunterja in dobila dobre občutke o razmerah v steni. Po nekaj slabšega vremena in tudi zasluženega počitka sva se natovorila s precej skalne opreme in sredi noči zapodila v S steno Hunterja. Ogledano sva imela svežo linijo desno od Francoske smeri, ki je na pogled ponujala sicer zahtevne, a narejene prehode. Po začetnih 100 metrih lažjega terena sva zavila v prve probleme nove linije, ki so se zelo hitro izkazali za pretrd oreh. Snežni trakovi, ki so od daleč obljubljali zanimivo plezarijo, so ponujali zgolj nepredelan sneg na gladkih granitnih ploščah in bili tako za plezanje neužitni.
Tako sva se odločila zaviti nazaj v levo v globok ozebnik, ki predstavlja spodnji, lažji del Francoske smeri. Nekaj raztežajev je presenetljivo strmih in naredijo plezanje navdušujoče. Manj navdušujoče so bile številne dolge prečnice v osrednjem delu smeri, ki so ponudile zmerno naklonino in ubijajoče trd stekleni led, kar plezanja ni naredilo prav nič sproščenega. Zgornji del smeri pelje prek osrednjega dela zadnje strme skalne bariere, ki se ji vse ostale smeri izognejo daleč v desno. Ker sva bila na nogah že več kot 20 ur, naju je poskočnost že malo minila. Počasnejšemu napredovanju so bili v pomoč tudi vse številčnejši pršni plazovi, ki nama jih je pošiljam južni veter. Dan oziroma večer sva sklenila dobrih 100 metrov nad izstopom smeri na vršno pobočje, po okoli 24 urah od začetka avanture iz baznega tabora.
Nekaj raztežajev v ozebniku Francoske smeri je povsem navpičnih, na fotografiji Luka Lindič. (foto Aleš Česen)
Zasilno zavetje sva si našla pod previsnim balvanom. Spalnih vreč nisva imela. Edina oprema za bivakiranje sta bili tanka dvojna bivak vreča in alu folija. Kljub temu naju aljaški mraz ni preveč tresel. Bolj sva se tresla ob megli in snegu, ki sta naslednje jutro prihajala z juga. Vremenske razmere nama tako niso dovolile varnega vzpona na sam vrh Hunterja in tako sva začela sestop malo nad snežno opastjo, ki na nek način ločuje plezalni in pohodniški del vzpona na Mt Hunter. Sestopa prek več kot 1500 metrov visoke stene nisva podcenjevala. Še zlasti ker sva se zaradi plazovne varnosti odločila za sestop po smeri Bibler-Klewin, ki je nisva poznava. Kljub občasni gosti megli sva ostala zbrana in v slabih sedmih urah sva brez navigacijskih zapletov že zvijala vrvi pod steno. Med spustom s Hunterja sva bila očarana nad najino sestopno smerjo in tako je nenadoma postala ena izmed najinih potencialnih ciljev za naslednje dni.
Aleš Česen v zgornjem delu Francoske smeri v Hunterju (foto Luka Lindič)
Na žalost so začele razmere krojiti nenavadno visoke temperature, ki so se obdržale tudi preko noči. Temu primerno sva prikrojila najine načrte in po nekaj dneh počitka lahkih nog in lahkih nahrbtnikov vstopila v smer Deprivation, ki je speljana po desni strani mogočne S stene Hunterja. Po hitro preplezanih 350 metrih naju je nepričakovano ustavil krajši strmi odstavek odstopljenega ledu gnilega snega. Kot vedno do zdaj sva dala prednost varnosti in sestopila nazaj pod steno. S tem je bila tudi končana vsakršna nadaljnja aktivnost v steni Hunterja, kar je bila edina logična posledica nastalih razmer. Najine poznejše aktivnosti na sicer lažjem terenu je prekinilo slabo vreme, ki pa ni prineslo nižjih temperatur. Tako sva se odločila odpravo predčasno končati in se teden dni predhodno vrniti domov.
Kljub vsemu sva lahko zadovoljna z izkupičkom, predvsem pa z Aljaske odhajava z dobrimi izkušnjami in doživetji in - najpomembneje - polna motivacije. Zahvaljujeva se Planinski zvezi Slovenije za izkazano finančno podporo, ki je pripomogla k uresničitvi ideje o tej odpravi.
Aleš Česen
----------------
Povezane novice:
Česen in Lindič preplezala Francosko smer v Mount Hunterju
Alpinistična odprava Aljaska 2015 krenila na pot
Zlati cepin 2015 Lindiču, Prezlju in Česnu za vzpon na Hagshu
Aleš Česen
----------------
Povezane novice:
Česen in Lindič preplezala Francosko smer v Mount Hunterju
Alpinistična odprava Aljaska 2015 krenila na pot
Zlati cepin 2015 Lindiču, Prezlju in Česnu za vzpon na Hagshu
Fotogalerija