Alpinizem je izjemno specifična dejavnost, ki obsega veliko dejavnikov, med drugim tudi psihološkega. Poleg tega, da ga naredijo vsi ti faktorji izredno zanimivega, pa ga hkrati naredijo tudi zelo težko merljivega, saj si lahko vsak težavnost razlaga po svojih merilih oziroma bo nekomu nekaj težje kot drugemu.
Sem bil pred kratkim sprovociran, v smislu: kaj se pa feratarji grejo v strmih stenah ... pa si nisem mogel kaj, da nebi nekaj bolj na hitro napisal na to temo. Že dolgo me namreč moti ta medsebojna nekompatibilnost, ki jo najbolj čutim predvsem med planinci in alpinisti, ker se s tema področjema največ ukvarjam.
Sliši se kot tipičen začetek šale, a ta gotovo ne spada med boljše. Bistvo tega zapisa ni posmehovanje na račun enega ali drugega, temveč primerjava v opravljanju izpita v dveh dejavnostih, ki so jima skupne nevarnosti, ki jih je nemogoče popolnoma odpraviti. Obe zahtevata poznavanje ogromno veščin, namenjen čas prakticiranja dejavnosti je največkrat sorazmeren z varnostjo, v večini primerov nisi odgovoren le zase in ne glede na to, kako zelo dober si je dejavnost še vedno nevarna.
Rok Feldin, uni.dipl.ing. strojništva, gorski reševalec in starejši alpinistični pripravnik, je spisal strokovni članek na temo materialov (predvsem kovin), ki se uporabljajo pri alpinistični opremi (zlasti pri svedrovcih in klinih).
November je navadno tisti čas leta, ko se alpinistična aktivnost v visokih hribih malo umiri. Kolikor jo je še, se ta preseli v nižje in južne stene, na grebene, še najbolj pa so takrat obiskana številna plezališča. Predvsem na alpinistično hibernacijo vplivajo okolijski dejavniki, če je pa leto kot 2020, nam pa premor narekuje še spopadanje z epidemijo.
Prošnja za aktivno sodelovanje na okrogli mizi o svedrovcih v naših gorah, ki jo organizira KA v sklopu Festivala gorniškega filma, me je dokončno »prisilila«, da nekaj svojih pogledov o tej tematiki delim tudi z drugimi. Odločil sem se tudi za pisno obliko, ki je že zaradi forme bolj premišljena in trajna.
V veselje mi je prebrati prispevke, ki zaidejo v kolumno. Tovrstna »črkarska pravda« nam pomaga ustvarjati lastne poglede na spremembe v naši okolici. Obenem je to poučen način, da se v svet odraslih vnesemo tudi mi mladiči. Kakor koli, moj namen ni, da z vami delim svoje mnenje, pač pa mnenje človeka, ki ga nisem poznal.
Tematika o vrtanju je sprožila ogromen plaz kritik, mišljenja in razmišljanja. Tudi moja malenkost je imela željo naložiti še kakšno poleno na že kar zajeten kres. Kasneje sem se vprašal, če je sploh še kaj dodat ... Vsak naj dela po svoje, kakor misli in ve, narava vedno poskrbi za vse, konec koncev se bo tudi v naši branži našel kakšen lik z orodjem za odstranjevanje svedrov iz klasik. Nič bat!
Zanimiva razmišljanja ostalih dosedanjih piscev kolumn so me spodbudila, da svoje mnenje na temo svedrovcev v gorah delim še sam. V zadnjih dveh letih sem veliko časa preživel v nemških Alpah, kjer je v stenah zavrtanih neprimerljivo več svedrov kot pri nas. Ravno v času, ko se je začela kolumna na to temo, sva z Ines preplezala dve izjemni smeri v Julijskih Alpah. Na drugi strani časa v Triglavu in Onkraj resničnosti v Vršacu.
Svedrovci
Debata ima že brado a ker sem nekje vmes so tule še moje misli. Svedrovci po naših gorah so neizbežni in tudi dobrodošli. A kje? Sigurno ne v smereh, ki jih omenja Bjelko (Kogel, Veža in Rušica). To so najlepše, manj resne stene v naših gorah. Idealen poligon za začetnike v alpinizmu. Dobra skala, skromna višina in solidna klasična opremljenost dajejo dobre pogoje za celodnevno čaranje začetniške naveze. V kolikor kje tiči kak očitno slab klin, se ga pač zamenja. Svedrovci v tako klasičnih smereh kot je Akademska, Zupanova, Kuštrasta ipd. bi bila velika, nepopravljiva napaka. Poti nazaj skorajda ni!
