torek, 17. oktober 2023
Kaj je težje: 8-tisočak ali 9a?
Bor Levičnik
Alpinizem je izjemno specifična dejavnost, ki obsega veliko dejavnikov, med drugim tudi psihološkega. Poleg tega, da ga naredijo vsi ti faktorji izredno zanimivega, pa ga hkrati naredijo tudi zelo težko merljivega, saj si lahko vsak težavnost razlaga po svojih merilih oziroma bo nekomu nekaj težje kot drugemu..jpg)
Na primer, nekdo, ki je navajen plezati težke stvari z dobrim varovanjem, mu bo verjetno manj naravno plezati malo lažje, bolj »hribovske« raztežaje brez varovanja ob slabi skali. Ko se sprašujemo o tem, kateri del plezanja je lepši, bolj estetski in uživaški, ni preveč dilem, saj ne bi verjetno nihče zamenjal kompaktne skale ob obilici dobrega varovanja za podrtijo. Ko pa želimo definirati, kaj je (naj)težje, pa nastopi težava, saj je »težavnost« pri športu z ogromnim psihološkim faktorjem zelo subjektivna.
Ocenjevanje in vrednotenje alpinističnih vzponov je precej nehvaležna naloga, tako na svetovni kot na državni ravni. Skoraj nemogoče je primerjati izkušnje, ki jih dobimo v različnih smereh pri zgoraj omenjenih različnih karakteristikah. Če damo v isti koš, ki ga imenujemo »alpinizem«, še zimo, pa je ta naloga praktično nemogoča. Nekako tako se mi zdi primerjati zimske vzpone z letnimi, kot bi primerjali nogomet s košarko. Pri obeh športih je prisotna žoga, tukaj pa se bolj kot ne konča. Boljše je, če vrednotenje vzponov primerjamo s tehtnico, kjer je na eni strani športna težavnost in na drugi strani avantura. Bolj kot je pri samemu vzponu prisotna avantura, manjša bo težavnost, ki jo je določena naveza sposobna uspešno splezati. V primeru, ko je več varovanja in skala boljša, pa je lahko tudi gola težavnost plezanja višja, saj so pogoji objektivno ugodnejši za plezanje na višji ravni. Ko moramo zabijati kline in plezati na pogled, je zelo težko presegati osmo stopnjo, pri obilici fiksnega varovanja pa je sama meja bistveno višja.
Torej, kaj je potem težje, 9a ali 8-tisočak? Menim, da se teh stvari ne da primerjati na način, kjer bomo postavili vprašanje, kaj je težje. Vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, je, na katero stran se pri določenem vzponu prevesi tehtnica in kakšno vizijo želimo imeti. Zasledil sem precej kritik in opazk, da kakovost alpinizma upada. Ne upada kakovost alpinizma, ampak se tehtnica in trend premikata na športni del. Če enačimo alpinizem z avanturo, potem je prejšnja trditev pravilna, saj so odprave manj popularne, kot so bile včasih. Če pa primerjamo (na primer skalne) vzpone, pa se je raven konkretno pomaknila višje, saj dandanes plezati v hribih 8a, ki ni športno opremljen, ni več tako posebno, kot je to bilo še nedolgo nazaj.
Stvar, ki veliko bolj ubija alpinizem, kot dodajanje svedrovcev, pa je tako imenovani Instagram alpinizem. V dobi pametnih telefonov in instantne kulture se je žal znašel tudi alpinizem, ki mnogim (če ne kar vsem) predstavlja pobeg od le tega. Izkušnje, ki jih iščemo v hribih in plezanju, so podobne meditaciji, želimo biti prisotni v tistem trenutku in nikjer drugje. Ta stavek pa je kontradiktoren Instagramu in moderni kulturi, kjer imamo konstanto občutek, da moramo imeti nekaj več, nekaj novega, biti nekje drugje, biti lepši, bolj uspešni ... Postali smo ujetniki družbenih norm in mnenj ljudi, ki nam ne pomenijo nič. To se dogaja tudi v alpinizmu. Športniki smo postali samopromotorji, da bi se ovekovečili in postali prepoznavni, saj je tako veliko večja verjetnost, da nas sponzorji prepoznajo in podprejo. Ali res želimo, da alpinizem postane tak? Največji problem, ki ga vidim v vsem tem, je ravno ta začaran krog. Sponzorji igrajo na karto, da smo postali odvisni od mnenja drugih, pri tem pa dobijo brezplačno reklamo. S tem nočem obsojati nobenega, saj sem tudi sam do neke mere del tega cirkusa. Želim le izpostaviti, kje nastane problem. Med plezanjem imamo velikokrat v glavi potrebo po zagotovitvi foto/video gradiva, da bomo kasneje lahko objavili naše dogodivščine, kar nam povzroči dodaten pritisk in nepotrebne motnje, zaradi katerih plezamo slabše, kot bi sicer. Vedno bolj pogosto so prisotni tudi profesionalni fotografi in snemalci, višek vsega pa je aktualno »streamanje« vzponov, kjer se video prenaša do gledalcev na popularen instanten način.
Pri »najtežjih«, najbolj divjih in meje premikajočih vzponih ni časa za fotografiranje ali snemanje. Kaj šele, da bi nekdo visel na vrvi nad plezalcem. Ko gledam noro lepe posnetke od zgoraj, točno vem, koliko je ura. Če lahko snemalec v kateremkoli trenutku vrže plezalcu vrv, ko je v težavah, je avanturistični del drastično padel. Tukaj je namreč izjemno impresivna stvar, kakšen napredek se je zgodil pri snemanju vedno bolj divjih sten in odročnih krajev. Hkrati pa se je žal zgodilo to, da s tem malo po malo ubijamo avanturo, ki je glavni del nam tako ljube aktivnosti.
Posledica, ki jo z zgoraj napisanimi stvarmi dobimo, pa je slaba presoja o tem, kaj je kakovosten vzpon in kaj je samo nekaj, kar se bo dobro prodajalo. Pri delanju filmov je seveda v ospredju glavni igralec in, tako kot v Hollywoodu, se bo tudi v plezalski kulturi produkt veliko bolje prodajal, če sta glavni igralec in smer znana. O neki steni bogu za hrbtom in o dveh nepoznanih plezalcih ne bo šel pisati nihče, tudi če je ta vzpon bistveno težji. To se lahko vidi že, če primerjamo Slovenijo z Dolomiti. Marsikateri vzpon v Dolomitih je lahko veliko bolj odmeven kot kakšen težji vzpon v Sloveniji.
Letošnje leto sem si tako zadal cilj, da bi preplezal vse najtežje smeri v Triglavu. Hitro pa je sledilo vprašanje, katera smer je sploh najtežja? V steni izstopajo tri posamezne linije, ki so vsaka »naj« v svoji kategoriji. To so Obraz Sfinge z najtežjim prosto plezalnim mestom, Korenina z največjo resnostjo - najmanj varovanja, najslabša skala in največja kompleksnost - ter Ulina smer kot miks vseh prejšnjih faktorjev.
Te smeri delijo plezalce na t.i. »friko alpiniste« in »ta prave alpiniste«. Če bi začel debato, o kateri pišem, bi verjetno hitro prišel do dveh različnih ekstremov: tistih, ki trdijo, da Obraz in podobne smeri nimajo praktično nič skupnega z alpinizmom in da je edina prava smer Korenina (in njej podobne), ter tistih, ki trdijo, da v ta »šoder« pa že ne bodo šli nosit glave na prodaj in da ne vidijo smisla v plezanju lažjih in nevarnejših linij. Jaz se ne strinjam z nobenim pristopom, saj mi je najljubša srednja pot, v kateri, mislim, leži prihodnost skalnega alpinizma. Tako miselnost lepo ponazarja Ulina smer, ki je mešanica avanture, ki jo dobimo v bolj »starokopitnih« smereh, ter visoke težavnosti. Ne Obraz ali Korenina mi nista bili na limitu, najbližje pa se je temu približala Ulina. Ko združimo osredotočenost, ki je potreben za plezanje nad zadnjim varovanjem drznih linij, in težavnosti, ki je blizu naših meja pri plezanju na pogled, tam najdemo absolutni izziv in generacijski napredek!
Z zgoraj napisanimi besedami želim spodbuditi kritično razmišljanje in zgostiti filter vseh foto in video poročil, s katerimi smo bombardirani. Nočem širiti slabe volje ali napadati kogarkoli, želim le opomniti na aktualne problematike in povzročiti, da se začnemo spraševati v katero smer želimo zapeljati alpinizem v prihodnje.
Op.: celotno poročilo najdete v Planinskem vestniku.
Ocenjevanje in vrednotenje alpinističnih vzponov je precej nehvaležna naloga, tako na svetovni kot na državni ravni. Skoraj nemogoče je primerjati izkušnje, ki jih dobimo v različnih smereh pri zgoraj omenjenih različnih karakteristikah. Če damo v isti koš, ki ga imenujemo »alpinizem«, še zimo, pa je ta naloga praktično nemogoča. Nekako tako se mi zdi primerjati zimske vzpone z letnimi, kot bi primerjali nogomet s košarko. Pri obeh športih je prisotna žoga, tukaj pa se bolj kot ne konča. Boljše je, če vrednotenje vzponov primerjamo s tehtnico, kjer je na eni strani športna težavnost in na drugi strani avantura. Bolj kot je pri samemu vzponu prisotna avantura, manjša bo težavnost, ki jo je določena naveza sposobna uspešno splezati. V primeru, ko je več varovanja in skala boljša, pa je lahko tudi gola težavnost plezanja višja, saj so pogoji objektivno ugodnejši za plezanje na višji ravni. Ko moramo zabijati kline in plezati na pogled, je zelo težko presegati osmo stopnjo, pri obilici fiksnega varovanja pa je sama meja bistveno višja.
Torej, kaj je potem težje, 9a ali 8-tisočak? Menim, da se teh stvari ne da primerjati na način, kjer bomo postavili vprašanje, kaj je težje. Vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, je, na katero stran se pri določenem vzponu prevesi tehtnica in kakšno vizijo želimo imeti. Zasledil sem precej kritik in opazk, da kakovost alpinizma upada. Ne upada kakovost alpinizma, ampak se tehtnica in trend premikata na športni del. Če enačimo alpinizem z avanturo, potem je prejšnja trditev pravilna, saj so odprave manj popularne, kot so bile včasih. Če pa primerjamo (na primer skalne) vzpone, pa se je raven konkretno pomaknila višje, saj dandanes plezati v hribih 8a, ki ni športno opremljen, ni več tako posebno, kot je to bilo še nedolgo nazaj.
Stvar, ki veliko bolj ubija alpinizem, kot dodajanje svedrovcev, pa je tako imenovani Instagram alpinizem. V dobi pametnih telefonov in instantne kulture se je žal znašel tudi alpinizem, ki mnogim (če ne kar vsem) predstavlja pobeg od le tega. Izkušnje, ki jih iščemo v hribih in plezanju, so podobne meditaciji, želimo biti prisotni v tistem trenutku in nikjer drugje. Ta stavek pa je kontradiktoren Instagramu in moderni kulturi, kjer imamo konstanto občutek, da moramo imeti nekaj več, nekaj novega, biti nekje drugje, biti lepši, bolj uspešni ... Postali smo ujetniki družbenih norm in mnenj ljudi, ki nam ne pomenijo nič. To se dogaja tudi v alpinizmu. Športniki smo postali samopromotorji, da bi se ovekovečili in postali prepoznavni, saj je tako veliko večja verjetnost, da nas sponzorji prepoznajo in podprejo. Ali res želimo, da alpinizem postane tak? Največji problem, ki ga vidim v vsem tem, je ravno ta začaran krog. Sponzorji igrajo na karto, da smo postali odvisni od mnenja drugih, pri tem pa dobijo brezplačno reklamo. S tem nočem obsojati nobenega, saj sem tudi sam do neke mere del tega cirkusa. Želim le izpostaviti, kje nastane problem. Med plezanjem imamo velikokrat v glavi potrebo po zagotovitvi foto/video gradiva, da bomo kasneje lahko objavili naše dogodivščine, kar nam povzroči dodaten pritisk in nepotrebne motnje, zaradi katerih plezamo slabše, kot bi sicer. Vedno bolj pogosto so prisotni tudi profesionalni fotografi in snemalci, višek vsega pa je aktualno »streamanje« vzponov, kjer se video prenaša do gledalcev na popularen instanten način.
Pri »najtežjih«, najbolj divjih in meje premikajočih vzponih ni časa za fotografiranje ali snemanje. Kaj šele, da bi nekdo visel na vrvi nad plezalcem. Ko gledam noro lepe posnetke od zgoraj, točno vem, koliko je ura. Če lahko snemalec v kateremkoli trenutku vrže plezalcu vrv, ko je v težavah, je avanturistični del drastično padel. Tukaj je namreč izjemno impresivna stvar, kakšen napredek se je zgodil pri snemanju vedno bolj divjih sten in odročnih krajev. Hkrati pa se je žal zgodilo to, da s tem malo po malo ubijamo avanturo, ki je glavni del nam tako ljube aktivnosti.
Posledica, ki jo z zgoraj napisanimi stvarmi dobimo, pa je slaba presoja o tem, kaj je kakovosten vzpon in kaj je samo nekaj, kar se bo dobro prodajalo. Pri delanju filmov je seveda v ospredju glavni igralec in, tako kot v Hollywoodu, se bo tudi v plezalski kulturi produkt veliko bolje prodajal, če sta glavni igralec in smer znana. O neki steni bogu za hrbtom in o dveh nepoznanih plezalcih ne bo šel pisati nihče, tudi če je ta vzpon bistveno težji. To se lahko vidi že, če primerjamo Slovenijo z Dolomiti. Marsikateri vzpon v Dolomitih je lahko veliko bolj odmeven kot kakšen težji vzpon v Sloveniji.
Letošnje leto sem si tako zadal cilj, da bi preplezal vse najtežje smeri v Triglavu. Hitro pa je sledilo vprašanje, katera smer je sploh najtežja? V steni izstopajo tri posamezne linije, ki so vsaka »naj« v svoji kategoriji. To so Obraz Sfinge z najtežjim prosto plezalnim mestom, Korenina z največjo resnostjo - najmanj varovanja, najslabša skala in največja kompleksnost - ter Ulina smer kot miks vseh prejšnjih faktorjev.
Te smeri delijo plezalce na t.i. »friko alpiniste« in »ta prave alpiniste«. Če bi začel debato, o kateri pišem, bi verjetno hitro prišel do dveh različnih ekstremov: tistih, ki trdijo, da Obraz in podobne smeri nimajo praktično nič skupnega z alpinizmom in da je edina prava smer Korenina (in njej podobne), ter tistih, ki trdijo, da v ta »šoder« pa že ne bodo šli nosit glave na prodaj in da ne vidijo smisla v plezanju lažjih in nevarnejših linij. Jaz se ne strinjam z nobenim pristopom, saj mi je najljubša srednja pot, v kateri, mislim, leži prihodnost skalnega alpinizma. Tako miselnost lepo ponazarja Ulina smer, ki je mešanica avanture, ki jo dobimo v bolj »starokopitnih« smereh, ter visoke težavnosti. Ne Obraz ali Korenina mi nista bili na limitu, najbližje pa se je temu približala Ulina. Ko združimo osredotočenost, ki je potreben za plezanje nad zadnjim varovanjem drznih linij, in težavnosti, ki je blizu naših meja pri plezanju na pogled, tam najdemo absolutni izziv in generacijski napredek!
Z zgoraj napisanimi besedami želim spodbuditi kritično razmišljanje in zgostiti filter vseh foto in video poročil, s katerimi smo bombardirani. Nočem širiti slabe volje ali napadati kogarkoli, želim le opomniti na aktualne problematike in povzročiti, da se začnemo spraševati v katero smer želimo zapeljati alpinizem v prihodnje.
Op.: celotno poročilo najdete v Planinskem vestniku.