torek, 18. december 2018
Kdor zna, naredi, kdor pa ne zna, pa uči!
Marko Mavhar
Tematika o vrtanju je sprožila ogromen plaz kritik, mišljenja in razmišljanja. Tudi moja malenkost je imela željo naložiti še kakšno poleno na že kar zajeten kres. Kasneje sem se vprašal, če je sploh še kaj dodat ... Vsak naj dela po svoje, kakor misli in ve, narava vedno poskrbi za vse, konec koncev se bo tudi v naši branži našel kakšen lik z orodjem za odstranjevanje svedrov iz klasik. Nič bat!
V tistih zahtevnih smereh pa ta lik še do prvega svedra ne bo prišel. Tako da moderni alpinisti, ni razloga za preplah. Tako pač bo, dokler se ne spremeni mnenje večine. Ampak ker smo alpinisti miroljubni in bistre glave, razglabljamo in razpredamo o problemu za zeleno mizo, tako kot so to naredili veliki možje po vojni, da ne bo nepotrebne krvi povzročene z orodjem za odstranjevanje ali pa za pritrjevanje svedrovcev na drugi strani.
To moramo vzeti v zakup, tak pač je razvoj alpinizma in vsaka zdrava stvar se razvija. Kako bi bilo, če ne bi sprejeli prostega plezanja, bi še dan danes plezali v gojzarjih, opremljeni z lojtrcami?
Vsak razvoj prinese nekaj dobrega, pa tudi slabega, mar zagovorniki klasik mislijo, da plezajo čisto? Kaj sploh je čisto plezanje? Solo bosonog vzpon brez magnezije? Ne, to pa ne, ta je pa izobčenec! Kaj pa priljubljena klasika, ki je včasih videti nabita kot železnica ali pa zglajena skala v Paklenici in tudi pri nam, v lažjih smereh.
Sam vidim problem v konceptu alpinizma. Alpinistične šole so postale tečaji, plezanje pa je bolj salonsko obarvano, tudi prav, takšen je pač trenutni trend v razvoju. Na nas je, da omogočimo razvoj. Med množico nas povprečnežev pa se ravno zdaj razvija kakšen »moderni Franček« in srčno upam, da mu ne odbijemo glave, ker enostavno bode iz povprečja. Največ Ega premore ravno alpinizem in ta škoduje razvoju, če se ga ne zavedamo, in še huje, da se z njegovo pomočjo poveličujemo, medtem ko dajemo druge v koš ... Velika večina me bo podprla, da kritika leti tudi na sam koncept alpinističnih izpitov. Franček mi je pred leti med plezanjem dejal: »Kdor zna, naredi, kdor pa ne zna, pa uči!« Malo za šalo, če pa koga zbode, ima resen problem. Verjemite, da je bilo poteptanih veliko perspektivnih alpinistov v kali, ker so bili enostavno boljši, ampak »nevarni«!
Podal sem nekaj primerov za lažje razumevanje naslednje delikatne tematike, ki se glede na letni čas in tovrstne aktivnosti dotika svetega alpinizma.
V zadnjih letih smo bili priča nenavadnemu dogajanju v smereh v zimskem času. Tisti, ki mogoče ne spremljajo, pa začudeno opazujejo med letnim vzponom v klasičnih smereh, kaj hudiča se je plazilo tod mimo, ali je bil morebiti sam zlodej z nabrušenimi kremplji, da je pustil tako močno sled v skali? Za trenutek niti pomislil ni, da bi to dejansko lahko bil človek, oborožen z derezami in parom lednih strojev.
Vrag je odnesel šalo in na dan je prišlo spoznanje, da so te sledi pač posledica zimskih vzponov, katerih sem tudi sam pristaš, pa naj me križajo ali pa pošljejo v pekel. Podobno kot pri svedrovcih je lahko tudi ta tema, še ena posledica razvoja, sod brez dna.
Zaradi milih zim je plezanje zimskih smeri, v katerih je tu in tam potrebno znanje zatikanja (miksanja) neizogibno, v težjih zimskih smereh pa je ta način postal nepogrešljiv, hiter in uporaben. Malce zmede sicer nastane pri ocenjevanju težavnosti. Velikokrat sem opazil, da je bilo za enako smer podanih več različnih ocen. Velik vpliv igrajo pri tem seveda trenutne razmere. Vzhodna smer v Mali Rinki nosi že celo pisano paleto podanih ocen v zimskih razmerah, od M3 do M6, IV, AI3, WI3 ... Kako torej oceniti težavnost v danih razmerah? Tudi sam sem jo plezal že v razmerah, ko je bila potrebna velika mera zbranosti ob »pofrajhani« skali in ob zatikanju na slepo upaš, da vse skupaj drži. V najboljših razmerah pa se sprašuješ, ali bi se privezal na vrv ali bi kar »odpikal« celo smer.
Manj problemov z ocenami naletimo na strmih in previsnih odstavkih, ki so v večjem delu kopni vse dni v letu. Pa tudi tukaj se najde primer, ko snežni vihar s snegom okrasi še tako nedostopne previse in navpične stene v Mali Raduhi, kjer sta Grmovšek in Lukič splezala Zagorčevo smer v pravih škotskih razmerah in jo skromno ocenila z M6, čeprav sta za dobrih 100 metrov plezarije potrebovala sedem ur. Še vedno je misterij, kako podati oceno, če bi v enaki smeri v ugodnih zimskih razmerah plezal z derezami in rokavicami, medtem ko orodje počiva na rami ali za pasom? Tovrstnih smeri in podobnih zgodb je v naših Alpah verjetno na pretek, zatorej mi prosim ne zamerite, če nisem katere izpostavil.
Obregnil bi se tudi ob nekatere kombinirane in ledne smeri pri nas, ki so eno zimo prav baročno zalite z ledom, spet drugo zimo pa se komajda držijo skupaj, pa čeprav imajo smeri v knjigi Zimski vzponi podano bolj ali manj fiksno oceno. Že res, da je treba počakati na prave razmere, ampak ali so bile ob prvem vzponu prave razmere? Bi lahko bile še boljše? Menim, da ima težavnost pri tovrstnih vzponih dosti več tolerance kot pri letnih vzponih, kjer na težavnost vpliva samo razdalja med varovali ...
Za razmislek! Če je svedrovec umor nemogočega za skalo, zakaj ledni vijak ni umor nemogočega v ledu??? Mogoče pa bi bil pravi ledni vzpon brez derez in cepinov in ne bi imeli problemov z WI, AI, M, D ...
Nekje je treba začeti.
To moramo vzeti v zakup, tak pač je razvoj alpinizma in vsaka zdrava stvar se razvija. Kako bi bilo, če ne bi sprejeli prostega plezanja, bi še dan danes plezali v gojzarjih, opremljeni z lojtrcami?
Vsak razvoj prinese nekaj dobrega, pa tudi slabega, mar zagovorniki klasik mislijo, da plezajo čisto? Kaj sploh je čisto plezanje? Solo bosonog vzpon brez magnezije? Ne, to pa ne, ta je pa izobčenec! Kaj pa priljubljena klasika, ki je včasih videti nabita kot železnica ali pa zglajena skala v Paklenici in tudi pri nam, v lažjih smereh.
Sam vidim problem v konceptu alpinizma. Alpinistične šole so postale tečaji, plezanje pa je bolj salonsko obarvano, tudi prav, takšen je pač trenutni trend v razvoju. Na nas je, da omogočimo razvoj. Med množico nas povprečnežev pa se ravno zdaj razvija kakšen »moderni Franček« in srčno upam, da mu ne odbijemo glave, ker enostavno bode iz povprečja. Največ Ega premore ravno alpinizem in ta škoduje razvoju, če se ga ne zavedamo, in še huje, da se z njegovo pomočjo poveličujemo, medtem ko dajemo druge v koš ... Velika večina me bo podprla, da kritika leti tudi na sam koncept alpinističnih izpitov. Franček mi je pred leti med plezanjem dejal: »Kdor zna, naredi, kdor pa ne zna, pa uči!« Malo za šalo, če pa koga zbode, ima resen problem. Verjemite, da je bilo poteptanih veliko perspektivnih alpinistov v kali, ker so bili enostavno boljši, ampak »nevarni«!
Podal sem nekaj primerov za lažje razumevanje naslednje delikatne tematike, ki se glede na letni čas in tovrstne aktivnosti dotika svetega alpinizma.
V zadnjih letih smo bili priča nenavadnemu dogajanju v smereh v zimskem času. Tisti, ki mogoče ne spremljajo, pa začudeno opazujejo med letnim vzponom v klasičnih smereh, kaj hudiča se je plazilo tod mimo, ali je bil morebiti sam zlodej z nabrušenimi kremplji, da je pustil tako močno sled v skali? Za trenutek niti pomislil ni, da bi to dejansko lahko bil človek, oborožen z derezami in parom lednih strojev.
Vrag je odnesel šalo in na dan je prišlo spoznanje, da so te sledi pač posledica zimskih vzponov, katerih sem tudi sam pristaš, pa naj me križajo ali pa pošljejo v pekel. Podobno kot pri svedrovcih je lahko tudi ta tema, še ena posledica razvoja, sod brez dna.
Zaradi milih zim je plezanje zimskih smeri, v katerih je tu in tam potrebno znanje zatikanja (miksanja) neizogibno, v težjih zimskih smereh pa je ta način postal nepogrešljiv, hiter in uporaben. Malce zmede sicer nastane pri ocenjevanju težavnosti. Velikokrat sem opazil, da je bilo za enako smer podanih več različnih ocen. Velik vpliv igrajo pri tem seveda trenutne razmere. Vzhodna smer v Mali Rinki nosi že celo pisano paleto podanih ocen v zimskih razmerah, od M3 do M6, IV, AI3, WI3 ... Kako torej oceniti težavnost v danih razmerah? Tudi sam sem jo plezal že v razmerah, ko je bila potrebna velika mera zbranosti ob »pofrajhani« skali in ob zatikanju na slepo upaš, da vse skupaj drži. V najboljših razmerah pa se sprašuješ, ali bi se privezal na vrv ali bi kar »odpikal« celo smer.
Manj problemov z ocenami naletimo na strmih in previsnih odstavkih, ki so v večjem delu kopni vse dni v letu. Pa tudi tukaj se najde primer, ko snežni vihar s snegom okrasi še tako nedostopne previse in navpične stene v Mali Raduhi, kjer sta Grmovšek in Lukič splezala Zagorčevo smer v pravih škotskih razmerah in jo skromno ocenila z M6, čeprav sta za dobrih 100 metrov plezarije potrebovala sedem ur. Še vedno je misterij, kako podati oceno, če bi v enaki smeri v ugodnih zimskih razmerah plezal z derezami in rokavicami, medtem ko orodje počiva na rami ali za pasom? Tovrstnih smeri in podobnih zgodb je v naših Alpah verjetno na pretek, zatorej mi prosim ne zamerite, če nisem katere izpostavil.
Obregnil bi se tudi ob nekatere kombinirane in ledne smeri pri nas, ki so eno zimo prav baročno zalite z ledom, spet drugo zimo pa se komajda držijo skupaj, pa čeprav imajo smeri v knjigi Zimski vzponi podano bolj ali manj fiksno oceno. Že res, da je treba počakati na prave razmere, ampak ali so bile ob prvem vzponu prave razmere? Bi lahko bile še boljše? Menim, da ima težavnost pri tovrstnih vzponih dosti več tolerance kot pri letnih vzponih, kjer na težavnost vpliva samo razdalja med varovali ...
Za razmislek! Če je svedrovec umor nemogočega za skalo, zakaj ledni vijak ni umor nemogočega v ledu??? Mogoče pa bi bil pravi ledni vzpon brez derez in cepinov in ne bi imeli problemov z WI, AI, M, D ...
Nekje je treba začeti.