Kolumna
 
torek, 13. november 2018

Se komu zdi, da nas je Franca zafural? Meni ne!

Luka Lindič

Zanimiva razmišljanja ostalih dosedanjih piscev kolumn so me spodbudila, da svoje mnenje na temo svedrovcev v gorah delim še sam. V zadnjih dveh letih sem veliko časa preživel v nemških Alpah, kjer je v stenah zavrtanih neprimerljivo več svedrov kot pri nas. Ravno v času, ko se je začela kolumna na to temo, sva z Ines preplezala dve izjemni smeri v Julijskih Alpah. Na drugi strani časa v Triglavu in Onkraj resničnosti v Vršacu.


Nobena od teh smeri ni popolnoma "čista", kljub le enemu svedru na varovališču v Vršacu in minimalnemu številu v Triglavu. Kljub vsemu sva se morala nekajkrat zbrati v relativno resnih raztežajih, z veseljem pa vpela vsak sveder, ki sva ga našla. Moj sklep po nekajdnevnem izletu v domače hribe je bil: "V grobem je stanje v naših stenah super."

Večraztežajnih športnih smeri pri nas po moje ne primanjkuje. Precej časa sem preživel v stenah, kjer takšne smeri so, in opazil, da večino časa samevajo. Zanimivo bi bilo vedeti, koliko vzponov imajo npr. Das ist nicht kar tako v Šitah, Petek trinajsti v Veži, smeri v južni steni Skute itd. Prepričan sem, da imamo v Sloveniji takšnih smeri v širokem razponu težavnosti za zelo spodoben plezalni vodnik. Če katerega, potem bi tega z lahkoto prodali tudi tujcem.

Sem proti spreminjanju karakterja že obstoječih smeri. Ker so takšne, kot so, velik del naše bogate zgodovine. Vsak dan bolj sem prepričan, da smo lahko zelo ponosni nanjo. Prej kot vrtanje novih svedrovcev je potrebno zamenjati številne od obstoječih na roko zavrtanih "konzerv", ki so nevarnejše kot vsak dobro zabit klin.

Po drugi strani pa je prostora za kakšno novo moderneje opremljeno smer še vedno več kot dovolj. Obstajajo super primeri, kot stena v Krofički, ki so jo lokalci moderneje preopremili. Nisem še plezal v tej steni, a če se ne motim, ta zdaj ponuja kar nekaj popolnoma s svedrovci opremljenih smeri. Prepričan sem, da zaradi tega, ker so v tej steni svedrovci, nismo "umorili" nobenega starega ne bodočega alpinista.

Menim, da je bolj kot trenutno stanje v stenah problematično stanje v naši plezalni družbi. Veliko tistih, ki nikoli niso preplezali resne, s svedrovci delno opremljene smeri, takšne smeri "po defoltu" zaničuje in obratno. Po "ferajnih" je po moje še vedno preveč ločevanja na "frikote" in "ta prave alpiniste". Vpenjanje svedrov je že zelo dolgo pomemben del vsakdana vrhunskih alpinistov. Razloge so našteli že pisci pred mano. Po moje je treba na odsekih spodbujati širino, ki nam jo ponuja alpinizem/plezanje. Na podlagi česa se lahko "ta pravi alpinisti" odločimo, da svedri nimajo česa iskati v hribih? Kaj si mislijo "frikoti" o nas, ko praskamo s cepini po skali in to prodajamo za prosto plezanje? Po možnosti oboje hkrati?! Kdo ima zdaj komu res pravico nekaj prepovedati?

Ohranimo zapuščino, ki so nam jo zapustilie generacije pred nami. Predvsem zaradi njih je slovenski alpinizem tako cenjen. Po drugi strani pa morajo svedrovci izginiti s seznama tabujev na alpinističnih odsekih. Njihova uporaba oz. nameščanje z vizijo, ki jo je po moje dobro opisal Tomaž Jakofčič, pa postati del alpinistične šole. Prepričan sem, da je to eden izmed korakov, ki bo na odseke pripeljal več mladih.

Kot pri večini stvari je neka vmesna pot tudi tu najboljša. Bolj kot kakšen sveder tu in tam po moje alpinizem "morijo" kakšne druge stvari. Mogoče se motim, a prav lahko, da je največ svedrovcev v naših gorah pustil nihče drug kot guru slovenskega alpinizma Franček Knez. Se komu zdi, da nas je "Franca" zafural? Meni ne!