Podtaknjenci

Primorano zatišje in distanco lahko alpinisti uporabimo za razmislek o svoji dejavnosti v gorah, za lastno in kolektivno razmišljanje. Na tem mestu je samo nebo meja, a tokrat bom izpostavil projekt Komisije za alpinizem (KA) PZS »Slovenske klasike«, kjer želimo spodbuditi alpinistično srenjo, da posveti več pozornosti na varnost pri plezanju alpinističnih smeri. Tudi tu je tematika in problematika kompleksna ter obsežna, omejil pa bi se na stanje številnih nameščenih klinov po alpinističnih smereh širom slovenskega alpskega prostora.

Že žargonsko dobro vemo, kaj pomeni, če nekdo reče, da je klin slab. Ali pa »za psiho bo« ali pa, »če bo pa tale držal?« itn. Večina nas ve, kaj pomeni slab klin, če pa že ne, se pa vsaj zavedamo posledic tega. Resnično upam, da je tako. Nasprotno, poznamo izraz za »dober klin«, tak, ki vliva zaupanje in drži. "Pojoči" zvok, ki se počasi zvišuje. Vsi si ga želimo, a ne? Žal se dobre kline mnogokrat lahko preveri le ob neugodni obremenitvi, pri padcu, a že ustrezen udarec s kladivom (ali dva), lahko vsaj nakaže, če ne kar potrdi, a je klin dober ali ne.

Številni klini so slabi in ne služijo več svojemu namenu, posledično lahko vplivajo na varnost pri plezanju. Razlogi so starost klinov, slabo zabijanje klinov ali kombinacija obojega.

Mnogi klini so podlegli zobu časa. Nekateri so nameščeni že od prvih plezalcev ali prvih kasnejših ponavljavcev, lahko stari tudi že več desetletij. Klin morda na zunaj še nekako zgleda, del, ki pa je zabit v skalni razpoki, pa je dostikrat zaradi rje preparal, morda celo počen zaradi zabijanja, udarcev, visenja ali sunka padca. Material je preprosto podlegel okoliščinam in posledično ni več funkcionalen. O tej temi si želim, da se kak strojni inženir alpinist opogumi in v prihodnje napiše kak poglobljen članek.

Mnogi klini pa so slabo zabiti zaradi različnih dejavnikov alpinista. Napačna izbira razpoke za izbrani klin, neprimerno mesto zabijanja, neustrezen kot zabijanja klina, slaba izbira zabijanja zaradi kakovosti skale in drugo. Ne smemo pozabiti na strah ali na "situacijo", ki vplivata na zabijanje klinov in "zadovoljstvo" ob opravljenem delu. Včasih je alpinist lahko prehitro zadovoljen z ravnokar zabitim klinom. Včasih damo vse od sebe, pa klin še vedno ni najboljši. Stresne okoliščine, pomanjkanje znanja in izkušenj, "premehka roka", neprimerna oprema ter drugo skupaj so človeški dejavniki, ki vplivajo na kakovost zabitih klinov.

Zabijanje klinov je obrt, ki se je treba izučiti. Na začetku pod mentorstvom izkušenih alpinistov v procesu alpinistične šole, kasneje pa je treba dejavnost utrditi s kilometrino in izkušnjami. Odličen alpinist, gorski vodnik in reševalec, Marjan Kregar iz Kamnika, mislim, da ne bo pretirano hud, ker sem se izposodil njegov hudomušni in zgovorni izraz za slabe kline, pravzaprav za slabo zabite kline. »Podtaknjenci« jim reče. To so tisti slabi klini, ki se jih z roko, morda z udarcem (ali dvema) kladiva, premakne, ali celo kar vzame iz razpoke. Številni so taki, ker so bili neprimerno zabiti.

Na KA PZS smo v prvi fazi projekta "slovenske klasike" razdelili kline določenim alpinističnim inštruktorjem in izkušenim alpinistom z namenom, da po svoji presoji med plezanjem različnih smeri, slabe kline zamenjajo z novimi dobrimi klini. Po potrebi tudi, če na določenem mestu v smeri klina ni, pa bi za varnost bilo dobro, da bi bil, da tam namestijo dober klin. Večjo pozornost v začetku projekta dajemo klasikam in več plezalnim smerem. V ta namen smo letos priskrbeli 1500 klinov.

Poleg tega želimo s projektom »slovenske klasike« spodbuditi širšo ali kar celotno alpinistično skupnost, da v prihodnje skupaj posvetimo omenjeni problematiki več pozornosti. Posebno pozornost želimo nameniti mladim v alpinističnih šolah, da se zavejo pomena dobro zabitih klinov in da si že na začetku alpinistične poti privzgojijo dobro prakso.

Mnogim alpinistom je jasno, da se posamezen klin ne sme prevečkrat zabijati in izbijati, ker se tako poškoduje ali uniči. Mnogim je samoumevno, da dobro zabite kline puščajo po smereh ter da zamenjajo kak star klin in namestijo novega. To so srčni alpinisti, ki razumejo in vidijo stvari tudi onkraj lastnega interesa. Vam, vsa čast! Za vse ostale pa je poziv KA, da kot posamezniki namenimo stanju slabih in dobrih klinov več pozornosti in da v praksi, med plezanjem tudi kaj naredimo. Slabim klinom, tudi "podtaknjencem", se v celoti ne bomo mogli izogniti nikdar. A hkrati menim, da moramo stremeti k čim več smerem z dobrimi klini.

Klin tipa jeseničan stane približno toliko kot npr. eno pivo ali 3 dcl soka v gostilni. Po dobri turi osvežilen napitek še kako paše. A dober klin je lahko vreden veliko več. Ko se alpinistu zgodi »situacija«, bi zamenjal vse pretekle in prihodnje napitke za en dobre klin. Zato cena ne sme biti izgovor za nedejavnost.

KA PZS je začela z omenjenim projektom. Ta bo večleten, ker je namenska in strateška menjava klinov dolgoleten proces. Čaka na proces, najprej v glavah, da se problematike sploh zavemo, gremo plezat in tudi kaj postorimo. Brez širše podpore in aktivnega sodelovanja alpinistov ne bo šlo ali pa bo učinek majhen. Premajhen.

Vse to pa zaradi večje varnosti nas vseh.