Izgubljeni zapisi

Letos bo minilo enajsto leto, odkar se je od nas poslovil Pavle Kozjek. S svojimi dosežki je premikal meje alpinizma tako v naši mali deželi pod Alpami kot tudi v svetu. Pred kratkim sem dobil v roke njegovo knjigo in tako priložnost, da skozi ključavnico pogledam majhen delček njegovega sveta. V svojih zapisih je skromno opisoval velike vzpone, ki sem jih nato v svoji glavi prevedel v razsežnosti smrtnika. Bivak brez bivak opreme v ledeniški razpoki nad osem tisoč metri? Solo vzponi v Andih in Himalaji, opravljeni v časovnicah, s katerimi se srečujemo v naših gorah? Verjetno sem si predstavljal še premalo ...

V knjigi so tudi zanimivi prispevki njegovih soplezalcev. Eden izmed njih nekje zapiše, da je bila naveza, v kateri je plezal Pavle, navadno tista, ki je veljala za najmočnejšo. Brez da bi se o tem govorilo, seveda. To se je čutilo v zraku, takšno je bilo vzdušje. Kljub temu da je to zapisal le en izmed njegovih soplezalcev, se tudi v ostalih zapisih da zaznati prav ta občutek. Pavle je bil namreč človek z veliko začetnico, in to ne le zaradi svojih super fizičnih sposobnosti. Veliko je bral in tudi razmišljal o alpinizmu. Tudi o etiki. Pri tem se sicer bolj spogleduje z etiko v himalajskem alpinizmu, ki ga je v precejšnji meri pogoltnil komercializem. O tem napiše veliko zanimivih misli in idej, dotakne pa se tudi plezalske etike nasploh, kjer citira Alexandra Hubra: »/...plezanje sicer nima napisanih zakonov, ravno zato pa potrebuje etično vsebino, ki je osnovana tako na tradicionalnih kot tudi na modernih vrednostah.« Ker etiko pomagamo graditi vsi, je prav, da se o teh stvareh pogovarjamo.

Ko sem bil sam še v plenicah, je Pavle zapisal, da naše stene niso pretirano posvedrane. Že pred skoraj dvajsetimi leti je pisal o problemih, ki jih še vedno aktivno naslavljamo. Če je bil pred svojim časom, mogoče celo neke vrste vizionar, ne vem. Vem le, da je veliko razmišljal in da so bili njegovi premisleki tehtni. Nekaj njegovih besed, še zmerom zelo aktualnih, bi ob tej priložnosti delil z vami: »Alpinistična zgodovina je polna pristašev in nasprotnikov klinov. V železni dobi je bila smer bolj imenitna, če je poleg ostalega premogla še par svedrovcev, četudi včasih kar tako, bolj zaradi lepšega. Naslednja generacija bi jih najraje požagala iz stene, vključno z nekaj odvečnimi navadnimi klini. In tako naprej ... Svedrovci pa so pri nas aktualni tudi danes: jih bomo zavrtali v nekatere najbolj poznane smeri Julijcev in Kamniških? Eni so za, drugi proti, tretji za, a le na stojiščih. Na eni strani gre seveda za varnost, na drugi za etični pristop: imamo pravico na tak način posegati v smeri, ki so tam že desetletja in ki so postale nekakšen zaščitni znak slovenskih Alp? Se bomo približali francoski plezalni etiki ali ostali bolj v angleškem stilu? Vsaka stran ima svoje argumente. Vendar se mi zdi, da nekdanjega števila plezalcev nazaj v stene ne bodo privabili srebrni obročki v smereh. Premakniti bi se moralo v glavah, pa še kje - da bi dobri vzponi v naših hribih spet dobili ceno in veljavo, ki jim pripada. Vprašanje pa je, če se to lahko zgodi tudi brez tistih, ki danes v največji meri določajo težo vzpona. Za sponzorje in medije (razen redkih izjem) so naše stene zaenkrat premajhno in premalo odmevno prizorišče.«

Vesel sem, da sem naletel na omenjen odstavek in da ga lahko delim še s kom. Zanimivo se mi zdi, da so nekatere stvari na hitri vrtinec časa kar nekako odporne.

Srečno, varno, po pameti in po srcu!