Pomembna je vizija

To so storili v npr. v Paklenici. Novi vrtalni val je dosegel dolino in bil tam požegnan. Vrtalci so, navdušeni nad novo filozofiijo, navalili brez najmanjše vizije in širšega pogleda na zadevo. Zakaj je potrebno smer Klin, ki bi jo vsakdo povsem varno lahko preplezal ob obstoječem, s premičnimi varovali ojačanem varovanju, razverdnotiti s svedrovci? V področju, ki je s svojo odlično kamnino idealno za uporabo premičnih varoval. Zaradi, v tem primeru, resnično instant užitka. Podobne težave za tiste, ki ne znajo, je mogoče brez problema najti v smereh, ki potekajo po grmovju desno od Stupa in še marsikje. Prostora za nove, povsem navrtane smeri je bilo tam še veliko in se ga je tudi lepo zapolnilo. Kaj imamo danes v Paklenici? Lunapark brez duše!

K temu sodi tudi retorično vprašanje, Zakaj bi morala biti prav povsod gneča? Zakaj se mora treti ljudi v Zupanovi smeri v Koglu? Zakaj presneto je treba povsod vse narediti po meri množičnega turizma? Dandanes so kvalitetna športna prizorišča brez gneče redkost, luksus. Zakaj ne bi ohranili kakega za tiste, ki so morda v alpinizem vložili nekaj več in bi radi preživeli lep, samoten dan v gorah? Pa ne jih sedaj pošiljat v Široko peč ali Rzenik, saj veste o čem govorim!

Če pogledamo malo dlje, na zahod, kjer ni vse nujno boljše, a glede naše tematike pač je. To so države, ki so zibelke alpinizma. Najbolj vzorčen primer dobre prakse so Dolomiti. Rumeni raz v Mali Cini (in tudi v ostalih klasikah v Treh Cinah ali Tofani) dobi vsak lepši dan od maja do oktobra več navez kot cela Rušica ali Kogel na teden. Pa so jih prevrtali? Niti slučajno! Celo Italijani, ki so znani šibkem pogumu (saj veste tisto, da ima italijanski tank eno prestavo naprej in štiri nazaj) in želji po udobju. Naredili so nove smeri levo in desno, a Rumeni raz so pustili pri miru. Zamenjali so kak klin, a vrtalka je ostala drugje. Podobno je nad Chamonixom. Aiguille Rouges na desni strani doline so nebesa za »počitniško« plezanje. Med na pogled zelo neuglednimi travnatimi pobočji se kažejo skalne lise in po njih potekajo čudovite, povsem opremljene dolge športne smeri. Nasprotna stran doline, masiv Mont Blanca, premore smeri s klasično opremljenostjo in poleg njih modernejše smeri (večina delo prej omenjenega gospoda Piola-ja), ki bodo imele opremljena varovališča in svedrovce v ploščah. Poči bodo prazne. Čez klasično smer Papillon nad Plan de l' Aiguille, (ki ponudi poldnevni izlet) gre vsak dan, ko ne dežuje (pa še takrat kaka) najmanj deset navez, a je niso opremili s svedrovci.

Klasična smer, ki se prevrta, izgubi obraz! Imena prvih plezalcev niso več važna. Zgodbe, skrite za prvim vzponom bi morale biti pri nas, v deželi s tako močno alpinistično tradicijo še vedno važne. Če ne, se prav vsi spustimo na področje urbanega ali počitniškega plezanja, daleč od vsake težnje k alpinističnemu razvoju ali vsaj ohranjanju stanja. Kar ni nič narobe, vsak se lahko ukvarja s čimer se hoče, a alpinistično tradicijo je potrebno ohranjati, ne le v planinskem muzeju v Mojstrani. Alpinistične smeri so nemalokrat prave zgodbe o pogumu prvih plezalcev, zakaj bi to izbrisali? Kapitan Pelinkovac v Paklenici zanimive zgodbe pač verjetno nima. In nič ni narobe z nobeno, le pustiti jima je potrebno njuno »življenje«. Ena z več obiska, druga z manj, ena z zgodovinskim pridihom, druga zgolj s obstoječim problemom fizike in gibov.

Kje in kako?

Da skočim nazaj k bistvu. Mislim, da je razvoj dolgih športno plezalnih smeri nujen in bi ga bilo potrebno spodbujati in tudi finančno podpreti s strani KA pri PZS. Tako v svetu lahkih kot težkih smeri. Potrebno bi bilo najti stene, ki so za to primerne in niso bile še obdelane do zadnjega metra. Nuditi morajo nadelavo predvsem smeri nižjih in zmernih težavnosti. Te so zaradi specifike naših sten (krušljivost in slaba opremljenost) lažjega sveta, glavni razlog za težnjo po vrtanju. Hitro mi padejo na pamet stene Vrh kraj sten, spodnji del južne stene Ponc in Malega Kota, južna stena Planjave, južno ostenje Planje (tudi levo in desno od glavne stene), morda veliki greben nad Kamniško bistrico, stene okoli Krvavca. Morda bi veljalo dodati kake smeri v stene, ki sta jih »odkrila« zakonca Relja. Opravila sta veliko delo in preplezala veliko število smeri, ki so precej popularne in to v stenah, ki jih ne bi nihče niti povohal, če tam ne bi naredila smeri.

Ob njunih smereh pridemo na poti do lepih več raztežajnih, navrtanih smeri, do naslednje stopnje oz. problema. To je poleg samoumevnega pravilnega opremljanja, predvsem izbira linije. Reljin problem je bil, da je bil njun plezalni nivo prenizek in sta se zato nemalokrat oprijela najlažjih prehodov, ki pa mnogokrat niso tudi najlepši. Da človek naredi lepo smer z oceno 6a, mora suvereno plezati 6c. Kdor se težav bodoče smeri ne ustraši, bo našel tudi najlepše lažje raztežaje. A kot rečeno, opravila sta veliko raziskovalnega dela, ki bi se ga dalo sedaj še izboljšati.

Sem oni dan srečal v koči Michela Piolaja, nespornega genija v smislu iskanja najboljših linij in pametnega opremljenosti dolgih smeri. Povedal mi je za 500 metrov visoko steno, ki jo trenutno obdeluje v Turčiji, a vse skupaj drži v strogi tajnosti. Zakaj? Zato, da ne pridejo neuki ljudje in naredijo take smeri in je povlekel širok cikcak po zraku. Pri tovrstnih smereh je potrebno iskati lepo linijo in najboljšo skalo ob sliki nadaljnega razvoja izbrane stene. Podoben primer ne najboljše prakse je stena Grebenca nad Vršičem kjer daljše smeri cikcakajo in pobirajo razčlembe namesto, da bi iskale lepo linijo (ob seveda tudi lepem plezanju pa čeprav malenkost težjem) in pustile tisto razčlembo daleč na desni, naslednji smeri. Skratka, vizija razvoja stene je pri težaškem delu nadelave tovrstnih smeri zelo pomembna. Zgolj alpinistične oči (ki iščejo najlažji prehod) pri tem ne koristijo, prej škodijo.

Obvezno bi bila tudi skrb za sestopne smeri in preopremljanje s svedrovci že opremljenih smeri. Tam bi bilo dobro ob najmanjšem pokazatelju šibkosti instalacije, opremo zamenjati. Svedrovci npr. v Peternelovi smeri v Triglavu pač so, a njihova kvaliteta je zelo slaba. Podobno tudi marsikje drugje v naših gorah. V tovrstnih klasičnih smereh bi morali k obstoječim svedrovcem, ki služijo za tehnično pomoč šibkejšim alpinistom, varovanje izboljšati z nekaj novimi svedrovci.

Enako pri zaledenelih slapovih. Najbolj nevaren del vzpona v marsikaterem zaledenelem slapu v Sloveniji je spust po zmajanih, zarjavelih sidriščih. To ni dobro za nikogar. Nihče, tudi najbolj pravoveren alpinist, ne bo delal abalakova zraven zarjavelih svedrovcev v Prisojniku! Ali se odločimo za popolno »praznino« slovenskih slapov in bo vsakdo poskrbel za svoje spuste ali (precej bolje) pač opremimo spuste tako kot je treba.

Stanje

Kljub temu, da s Polijem tuliva v podoben rog, me je zbodla trditev o stanju slovenskega alpinizma, ki je za debato o svedrovcih tudi posredno kriva. Da se v gorah danes pleza vse več, tudi težjih smeri? Morda več kot leta 1945, sicer pa ne.

Stanje slovenskega alpinizma je milo rečeno na psu. Imamo srečo, da tudi svetovni alpinizem stagnira v primerjavi s stanjem nekaj desetletij nazaj. Vedno bodo izjeme potrjevale pravilo in tako imamo tudi letošnji Latok. Nekatere smeri bodo, kot je rekel Aleš Bjelčevič, zaradi alpinistične stagnacije verjetno ostale neponavljane dokler jih nekdo, nekoč ne bo navrtal. K tej izjavi pritrjuje dejstvo, da je resnih vzponov v naših gorah vse manj in ne vse več. Težje alpinistične smeri v visokih stenah, kot so npr. Četrt Stoletja, Diretissima ipd. v Šitah ali Zarja, Črni biser v Travniku in podobne, so v devetdesetih še dobivale ponovitve na sicer redki a redni bazi. Sedaj? Pajčevina! V enem od kolumn je bila omenjena Čihulova smer v Široki peči. Ta ni bila ponovljena še vsaj 15 let in še dolgo ne bo, z izjemo kake naključne, »čudaške« naveze. Zakaj je temu tako? Zato, ker so tisti mladi, ki strmijo k športnemu napredku plezalno predobri v smislu številk oziroma ocen. Zakaj bi nekdo, ki pleza na pogled 7c oz IX, šel plezat smer z oceno VI+ kot je npr. Čihula? Iz športnega vidika tam ne bo dobil nič dobrega. V glavi bo imel sliko plezanja smeri z oceno 6a (kar je tablični ekvivalent VI+) a tam si ne bo upal niti premakniti. Oziroma se bo, navzdol, ob vrvi! Katastrofa! Namesto dopamina, hormona sreče ob dosegi cilja, se bo na veliko izločal hormon stresa in boja za preživetje.

Ista scena je potem v težjih smereh z ocenami VII in VIII. Malo slave za mnogo preveč truda in tveganja, kot po oceni težja a navrtana smer. Z drugo garnituro, plezalcev, ki bi jih takšne, klasične smeri zanimale pa je problem, da je plezalno prešibka in se mora zadovoljiti s klasikami. Za suvereno plezanje alpinistične, nenavrtane smeri VIII stopnje v naših gorah je potreben nivo blizu francoske 8. stopnje v plezališčih. Seveda spada poleg še obilna podlaga izkušenj in dobra vplezanost.

Razlog tiči delno tudi v nekdaj strogem ocenjevanju. Klasične smeri v naših gorah so močno podcenjene. Začenši z vsemi velikimi klasikami naših gora kot so Čopov steber, Ašenbrener, Steber Dedca in podobno. Vsi raztežaji bi, preneseni v Osp, kotirali verjetno stopnjo višje. Razlika se umiri v višjih stopnjah, najbolj kričeča je prav v omenjenih superklasikah, ki so bile prosto ponovljene prvič takoj ob začetku športnega plezanja v naših gorah (začetek osemdesetih).

Stanje alpinizma odseva tudi v alpinistični reprezentanci t.i. SMAR-u, katere edini kritik sem kot kaže občasno jaz. Brez zamere prosim, a kritika je za dobro delo vedno potrebna. 95 % vzponov (če ne še več), ki jih člani SMAR opravijo, se zgodijo na njihovih akcijah, ki so v bistvu organizirani izleti razen za tistega, ki je trenutni organizator. Samoiniciative za plezanje v naših stenah ni (razen nekaj izjem), vsi so zadovoljni s športnim plezanjem in balvaniranjem. Danes imamo na sceni nekaj odličnih športnih plezalcev, ki se spogledujejo z alpinizmom in so to z dejanji tudi pokazali. Morda bi bilo bolje pomagati tem pri prehodu v alpinizem, v kolikor jim je to v interesu, kot voditi alpiniste z nižjim nivojem na organizirane izlete ob siceršnji alpinistični neaktivnosti. Stopnja samoiniciative je v alpinizmu od nekdaj bila najboljši pokazatelj obetov vrhunskosti. Valilnica vrhunskih alpinistov pa naj bi SMAR bil, ali se motim?

Kot rečeno, ne skočite v zrak zaradi kritike SMARA, ki je v kontekstu. Fokus je pri svedrovcih, kam in kako. To je pomembno saj je popravljanje stanja precej težje kot dobra priprava in organizacija.

Srečno!