Unendliche Geschichte (Svedrovci v stenah naših gora)

Naj pojasnim, zakaj slog zadnje, Petrove kolumne ni primeren pristop k pogovoru, zato malce piker uvod. Izgleda, kot da so v naslovu omenjena smer in vse podobne prava moralna Katastrofa v Alpah, njihovi avtorji pa mali bogovi, ki so iz nizkotnih vzgibov ubili alpinizem. Torej, Beat, zdaj veš! A šalo na stran. Zavzemanje moralne superiornosti v pogovoru, ki vsakogar, ki je kdajkoli vpel ali zavrtal svedrovec v hribih, vnaprej povozi, saj so njegovi motivi lahko izključno zavržni, pohlep po instant uspehu brez truda, odraz razpada vrednot civilizacije ... v vsaki gori, vsaki steni in vsaki skali, ni dobro izhodišče. Gre za prostor pod soncem v naših stenah, ne za navidezen spor med alpinizmom in športnim plezanjem. Njegova vprašanja o alpinizmu danes in v prihodnosti ob tem lahko ostajajo enako relevantna.

Večraztežajno alpsko športno plezanje namreč obstaja v vseh okoliških alpskih državah in tudi pri nas. Tudi delno s svedrovci zavarovane smeri, tako povsem lahke kot izjemno zahtevne. Gre torej za vprašanje, ali nam stene slovenskih gora ponujajo razvoj in razmah te povsod izjemno priljubljene plezalne zvrsti. Da bom povsem natančen, ali in kako bi pri tem morda spremenili katero izmed alpinističnih smeri. Kot kaže, pa na žalost še vedno tudi za vprašanje, ali si v naših hribih sploh smemo želeti plezanja s svedrovci zavarovanih smeri. In seveda ni prijetno, če te nekdo z etičnega piedestala domala napodi po svetu, ob tem pa še mimogrede, verjamem da pomotoma, podeli mandat obstoju plezališč za športno plezanje s širokosrčnim nevsiljevanjem »naših« pravil »vam«.

Direttissime so v Želji po premagovanju vse težjih sten plezanje res prignale v absurd napornega orodjarjenja in z uporabo svedrovcev pri tehničnem plezanju dejansko "umorile nemogoče". Splezati je bilo mogoče vse. Že pred tem je v isti želji tehnično plezanje na prezahtevnih mestih zamenjevalo sprva prosto. (Se še spomnimo "širaklov"? Mlajši vprašajte starejše ferajnovce. Za Gobo in Staro v Ospu so ful prav prišli, pol smo ju brez lojtr "na A0", kasneje pa "na fraj", no ja, Staro je to šele nedavno uspelo Luki.) Free climbing - by fair means v smislu uporabe zgolj naravnih razčlemb za napredovanje, je plezanju vrnilo gibalno dimenzijo in odprlo nova obzorja. V želji po varnem izpopolnjevanju plezalnega gibanja so se alpinistični plezalni vrtci spreminjali v današnjim podobna plezališča za športno plezanje. Znamenita Triboutova "To bolt or not to be" oriše dileme, ki so se v plezalcih porajale glede uporabe svedrovcev za varovanje. Zanimivo bi bilo dejansko ugotoviti, kje in v katerem trenutku zgodovine plezanja je plezalec prvič prosto plezal varovan s svedrovcem. So bile to rinke v stolpih peščenjakov, svedrovec katere izmed alpskih smeri ob prosti ponovitvi ali namenoma vstavljen v katerem od alpinističnih vadbišč? Kakor koli, varno prosto plezanje = športno plezanje je bliskovito napredovalo (vmes malo zašlo ob klesanju oprimkov) vse do Ondrovega "tihega umora nemogoče" 9c in Janjinih mojstrovin (dekleta in fantje, trenerji, globok poklon, le preveč vas je za naštevanje v kratki kolumni) na tekmah in sprejema plezanja v družino olimpijskih športov (moj bratec, v mlajših letih odličen "gimnastičar", mi je po ogledu ene od preizkušenj v Innsbrucku navdušen razlagal, kako je v nekem smislu športno plezanje nadgradilo gimnastiko, in gibalne preizkuse pod časovnim pritiskom odločilno povezalo z miselnimi, saj tekmovalec vedno rešuje neznane probleme), ob tem pa spreminjalo prav vse ostale plezalne zvrsti. "A Line Across The Sky" Caldwella in Honnolda. Vzpon Alexa Honnolda v ElCapu si bomo na velikih platnih ogledali v filmu Free Solo. Mar bi ne bilo ob tem pritlikavo in smešno razpredati, ali to sodi pod zlati cepin ali zlato magnezij vrečko. Morda pa zlati astronavtski skafander?

Svojo Željo po osvajanju gora je človek vedno prevpraševal, osmišljal in usmerjal. Pri osvajanju najvišjih gora planeta je tako odložil kisikovo bombo. A kolone ljudi, ki se na pobočjih najvišje sami res ne bi prav dobro znašli, so podobne tako kolonam slovenske najvišje z jeklenico v roki, kot tistim na grebenih štiritisočakov in vodniških vrveh. Ljudje v gorah iščemo svoja doživetja in s sodelovanjem odstiramo in omogočamo doživetja drugim. Kar pa bi pri tem zagotovo morali odložiti, sta laž in pohlep. Nameni štejejo.

In namen mojih besed ni klic k popolnoma neomejeni svobodi, vsak naj počne, kar se mu zahoče, k anarhiji. Svoboda potrebuje domišljene meje. Kot smo prevpraševali Maestrijev kompresor na Cerro Torreju (in kasneje občudovali vzpon Davida Lame) in to počnemo s fiksnimi vrvmi na Everestu, je prav, da to počnemo tudi s svedrovci v naših hribih. Pomembno se je ozreti v zgodovino, tudi zaradi preteklosti same (kdaj zelo prijetno in zabavno, drugič ne ravno), predvsem pa zaradi preučevanja in razumevanja sprememb. Pogled v prihodnost sooblikujmo karseda skrbno in premišljeno. Besede so v resnici edino, kar imamo nasproti nasilju in kaosu. Zavedanje vrednosti pogovora, odbiranja dobrih idej od slabših in učenje vseh ob tem je edina pot, razum ključno orodje. Ideje se udejanjajo v ravnanju. Sila malokdo namenoma želi slabo, slabe ideje vsem nam.

Zgodbam o vzponih v najzahtevnejših stenah gora bom s prebiranjem sledil, kot večina, ki morda prebirate moje besede. In se ob tem poskušal vživljati v M9 na 7000 z nahrbtnikom, 20 metrov nad mini camom, peti dan v steni, pri povsem leave no trace vzponu. Verjetno. Seveda mi bo domala nedoumljivo, od kod psihična trdnost, spretnost in vztrajnost. A vem, da mi bo h boljšemu razumevanju vsaj dela vrlin pomagal spomin na ropot moje šini pri nastajanju drajtulišča ali plezališča. Plezanja se najprej vsi učimo varni. Kdaj četica mladcev in mladenk za tablico z napisom Slovenia na mladinskem svetovnem prvenstvu v lednem plezanju? Kdaj najosnovnejša infrastruktura za sodoben trening te plezalne zvrsti? Janezove mojstrovine odzvanjajo v prazno? Še kdo sledi, kam sem odsanjal, ali: kwa pa temu zdej poka? Anyway ...

Naj mi oprosti, komur se zdi, da me je zaneslo. In se vrnem, četudi nisem zares odšel! O morebitnem nameščanju svedrovcev v katero od obstoječih smeri, kot zamenjavi za kline, ureditvi štantov, abzajl-pistah, bo zagotovo izrečenega največ. Na tem mestu se spomnim svojih razmišljanj ob prostih vzponih v Lahovi, Perčičevem stebru ... sredine 80-ih: kako bi bilo bolje, če bi namesto kopice klinov po špranjah, ki motijo prijemanje in stopanje, vpenjal svedrovce na pet metrov. In vem, da varnost pri tem ni vedno in povsod odigrala edine in odločilne vloge, saj klini niso bili povsod tako zanič. In čez desetletje, dva, sem to z užitkom našel v Paklenici, prej in potem pa še marsikje v tujini. Podobno so proste ponovitve klasik očitno doživljali mnogi in nastale so nove večraztežajne smeri, opremljene s svedrovci. Tudi v gorah. Instant alpinizem? Ne, nova, drugačna plezalna zvrst, resda brez resne grožnje smrti. Plemenita na drugačen način. Ali zavržna? Bo alpinizmu zaradi nje manj mogoče stremeti in segati po njegovih svetih gralih brez uporabe svedrovcev?

V gore zahajamo ljudje. Eni hodijo po poteh, drugi po zavarovanih poteh in strmih feratah, tretji plezajo v zavarovanih smereh, nekateri pa plezajo v smereh, kjer si sami sproti nameščajo varovala. Vsem je skupna kulisa gora. Koga bomo izključili, kje začeli in končali? Mar nekdo, ki prepleza zahtevno steno in ob tem sam poskrbi za varnost, ne sestopi kdaj po ferati in se v koči stušira s toplo vodo?

Upam, da povsem clean Utopija in Psycho killer v taisti Pakli še danes ponujata trad preizkuse. V tamkajšnjih stenah so verjetno res pustili premalo neopremljenih smeri, saj kakovost skale omogoča visoko stopnjo varnosti z uporabo sodobnih premičnih varoval.

Smeri so torej takšne in drugačne. V našem kontekstu: opremljene s svedrovci in brez njih ter one vmes. In le tisti, ki zares igra izmišljenega Boga, si bo dandanes še lastil določanje, kakšne pa bi morale ali sploh smele biti prav vse v stenah naših gora. Plezalne smeri so, tako kot Bog(ovi), plod človeške kreativnosti. Tudi tiste, preplezane z asistenco božje previdnosti ali tretjega očesa.

Pomembno bi se bilo sporazumeti, da opremljenost - (ne)varnost ni edina dimenzija plezalne smeri po kateri »plezamo« v eno ali v drugo skrajnost. Npr. estetsko in gibalno si očitno mnogi želijo doživljati vsaj nekoliko bolj, ali celo povsem varno, tudi v stenah gora. Mojstri lednega plezanja, med njimi Klemen, v fantastičnih strukturah "spray on" ledu v Helmcken Falls. In nikakor ni res, da se zaradi svedrovcev da prosto splezati prav vse.

Postopne prehodnosti (od neopremljenih prek delno opremljenih do povsem s svedrovci opremljenih smeri) pa v naših hribih res nimamo. Vsaj tistih zadnjih ni veliko v primerjavi s tujino. In bi se bilo, za pridobitev bogatega celotnega spektra vredno strpno dogovoriti in sistematično in odgovorno potruditi. Bojazen, da bi ob tem kar naenkrat alpinisti ne imeli več kje plezati, bi lahko bila povsem odveč. Nove smeri vseh vrst pa seveda vedno so in bodo nastajale spontano. Seveda ne stihijsko, opremljene čez obstoječe neopremljene, česar menda ni treba poudarjati. Morda pa bomo vso zalogo besed skurili že o zamenjavi zarjavelih prastarih svedrovcev, ki so dobro služili prvopristopnikom, postali pa smrtno nevarne tempirane bombe. Kot mnoge abzajl-piste ob popularnih slapovih.

Tudi sam, kot že Aleksander pred menoj, vidim v tem priložnost za povezovanje plezalne skupnosti in izzvenevanje pogosto nepotrebnih in nesmiselnih delitev. Kar pa zagotovo ne bi smelo pomeniti, da se neusposobljeni in morda celo nevzgojeni podajajo v neprimerne smeri v gorskem okolju. Torej obvezna priložnost tudi za vse, kar je treba postoriti, da športnim plezalcem 1 dodamo tudi športne plezalce 2, usposobljene za plezanje v opremljenih večraztežajnih smereh, ki bi radi plezanje v plezališčih nadgradili in obogatili z doživetji v domala povsem podobnih, le večraztežajnih smereh. Nekateri tudi v zahtevnejšem okolju gora. Mali šopek zatičev in kakšen friend je pa pravzaprav vedno ostal tudi na mojem pasu npr. v Paklenici.

Pred zaključkom naj omenim še vprašanje, ki mi ga je zastavil Jernej Kruder po njegovem green point vzponu v Umazani igri, če sem pred nastankom smeri pomislil na trad vzpon. Nisem, priznam. Če sem že takrat »ausglajzal«, ker sem zavrtal svedrovce, je zdaj Jernej smeri podaril novo, izjemno dimenzijo. Smeri, opremljene s svedrovci, so torej lahko celo dvosmerna ulica.

Plezanje poznamo v čudoviti pahljači zvrsti. Od otroškega vrveža na balvanski stenci do podviga fantov v Latoku, ponoven globok poklon. Za vzpon potrebni znanje, spretnost, vztrajnost, drznost, pogum, razsodnost, odgovornost ... in ob tem doživeti užitek, napor, zadovoljstvo, strah, sreča, neuspeh, prijateljstvo, avantura, pustolovščina, negotovost ..., vključno z všečki, so ob bogati raznolikosti plezalnih smeri vsakomur na voljo v vrstnem redu, intenzivnosti in globini njegove izbire. Tudi tu je moč iskati resnično svobodo in plemenitost naše - plezalne igre. Si jo smemo želeti iskati v stenah naših gora? Menim, da.