Čigave so gore

Po uvodnih treh letih hribovskega samorastništva, ki sem ga kljub nekaj precej kočljivih momentih nekako vseeno preživel, je tako naneslo, da sem se po priporočilu planinskega društva začel izobraževati za planinskega vodnika in hkrati hodil v alpinistično šolo na odseku drugega društva, ker ga naše društvo pač ni imelo. Gore so me pogoltnile celega. Hitro sem videl, da sedim na dveh stolih, vendar sem čutil, da potrebujem oboje. Prostovoljno vodništvo mi veliko pomeni, a vodenje v težjem brezpotnem svetu nujno zahteva znanje izkušnje, kar lahko dobiš le na alpinističnem odseku. Tu sem moral na začetku, kot neka planinska rezerva počakati, da se je A reprezentanca šole ohladila in obupala. Marsikomu je šlo v nos, da nisem vse energije vložil v trening in namesto, da bi osvajal šestice v Šitah, sem tudi s planinci kolovratil po brezpotjih. Šodrovci pač, to je bila včasih redna nalepka. Počasi z opravljenim izpitom za alpinista in nekaj odkljukanih malo boljših smereh so se stvari malo unesle, a ko sem naredil še izpit za inštruktorja, za povrh pa odvodil res uspešno alpinistično šolo, sem si izboril mir pod soncem.

V nasprotnem primeru pa sem se kot alpinist med planinci počutil precej domače. Seveda, med znanimi planinci. Ti so upravičeno pričakovali, da bom lahko s svojim znanjem pripravil še marsikatero 'tapravo' turo. Malo drugače je bilo med neznanimi. Zelo me je recimo presenetilo, ko sva s pripravnikom po preplezanem Grintovčevem stebru prilezla na vrh Grintovca, kjer se je trlo ljudi. Resda sva s svojo kovačijo na pasovih glasno prizvonila, a množica se je kar razmaknila. Na planinskih izletih na vrhu večkrat razmišljam, kaj povezuje nas planince. A tukaj na Grintovcu sem se počutil tuje, ne dobrodošlo. Verjetno obstaja neka navidezna meja. Ljudje smo socialna bitja, ki nas povezujejo vrednote. Gore so dovolj velike za vse, zato so se tudi vrednote razdrobile in specializirale - in med nas postavile meje. Večkrat jih skušam preiti, običajno je kar zabavno. Tako se na planinskih izletih rad pogovarjam z mimoidočimi sestopajočimi alpinisti in se nasmiham njihovi osuplosti v očeh, ko ugotovijo, da en »planinc« ve za detajle smeri, ki sta jo pravkar preplezala.

Nekaj zgodovinskega ozadja: razvoj različnosti.
Dolgo nazaj so bili osvajalci gorskih vrhov prepričani, da gore pripadajo le njim. Razen pastirjev in lovcev praktično ni bilo nikogar, ki bi si upal tja gor, še več: običajne ljudi v dolini je boj za preživetje silil v delo in za uživanje v 'nekoristnem svetu' ni bilo ne posebne želje ne časa, še manj pa sredstev. Vzpone na vrhove so običajno izkoristili premožnejši ljudje s pomočjo lokalnih poznavalcev. Z gospodarskim napredkom prebivalstva se je počasi vedno več ljudi podajalo v gore.

Prva skupina ljudi je bila predana goram, redno so jih obiskovali, tam so bili pripravljeni raziskovati in tvegati. Tako so si nabrali veliko znanja in izkušenj. Počasi, ko je planinstvo postajalo bolj množično, se je pa vedno bolj večala druga skupina ljudi, ki so tja zahajali občasno in bolj poredko, predvsem pa so se tja raje podali v družbi nekoga, ki je turo poznal in je lahko prevzel vodenje.

Sčasoma se je na hribih označilo veliko poti, da bi bile gore lažje dostopne običajnemu, manj izkušenemu planincu ali celo laiku. Poti so bile dobro označene in uhojene (sledljive), kjer je bilo to potrebno pa tudi nadelane. To pomeni, da so s sekanjem stopnic v skalo ter dodajanjem umetnih oprimkov in stopov (klini, jeklenice, skobe) znižali težavnost za napredovanje na raven 1. plezalne stopnje. Po naših gorah je zelo veliko zelo zahtevnih planinskih poti, kjer je sicer potrebno plezanje, vendar pa te poti izkoriščajo naravne prehode in so nadelane le, kjer je to nujno potrebno.

V človekovi naravi je nekaj, kar ga žene v nekaj več, v nekaj, pri čemer se čuti sposobnega in samozavestnega običajno v primerjavi z nekom drugim - torej sposobnejšega. In tako so morali tisti raziskovalci iskati vedno težje prehode, preplezati vedno težje stene ... nadelane poti pa so jim do neke mere sledile.

Tako imamo zdaj dve vrsti obiskovalcev gora: alpinisti in planinci, kmalu pa se pojavi skupina obiskovalcev gora, ki jih žene bolj raziskovanje prehodov, kot premagovanje tehnično zahtevnih mest. Še vedno bi jim lahko rekel hribolazci, a da jih ločim od drugih, jih bom imenoval gorniki brezpotniki, saj jim je raziskovanje brezpotij in skritih prehodov najvišja vrlina. So pa v svojih očeh seveda boljši od navadnih planincev, saj ne potrebujejo markacij.

Potem so prišle ferate. Čudna beseda - železna pot. Prihaja iz Dolomitov, kjer so tako strme stene, da so morali navrtati cele galerije klinov, da so speljali poti čeznje - tako na silo. Pa je bilo spet vprašanje, če je to način 'premagovanja' gora. Dolgo se na tem področju ni kaj dosti spremenilo. Kot primer ferate tistega časa bi bila lahko Pogačnikova pot na Šmarnogorsko Grmado.

Spet je razvoj v alpinizmu silil plezalce k rednemu treningu in so že pred vojno plezali v bližjih stencah, kjer so si urejali poligone - plezališča (Turnc ...) in so tako nastali neki zametki, ki so konec 70. po navdihu iz Amerike eksplodirali v pravi bum športnega plezanja. To je spremenilo miselnost in pravo revolucijo v alpinizmu - prosto plezanje: opremo se uporablja le za varovanje in ne več za napredovanje plezalca. Športno plezanje pa se je kmalu uveljavilo kot svoja disciplina in ne le kot trening alpinistov.

Že pred vojno je veliko tudi smučalo v hribih, z razvojem opreme pa je turno smučanje postajalo vedno bolj popularna zvrst gorništva. Spet tisti boljši so se usmerili v spuste hujših naklonin ter postali alpinistični smučarji, drugim pa že samo turno smučanje kot način hoje v gore čisto ustreza.

Pred prelomom tisočletja so v tujini prišle spet v modo ferate, saj je oprema toliko napredovala, da je omogočila solidno samovarovanje v primeru padca. Sarkazem iz tistega časa (da ima vsak podjetnejši avstrijski oštir svojo ferato) mogoče ni bil daleč od resnice. Slabih dvajset let kasneje je že skoraj podobno pri nas. Vendar je pri nas velika težava v tem, da so Slovenci že skoraj sto let svoje zelo zahtevne (ZZ) poti po domače imenovali ferate in so jih velikokrat brez posebnega spoštovanja 'prelaufali'. Potem pa pridejo te nove ferate z neko čudno težavnostno lestvico (A-G), in ko slovenski planinec zviška gleda neke Avstrijce in Italijane, ki 'šminkirajo' s plezalnimi pasovi po naših stenah, zamahne z roko in ... Sledi tragedija po nepotrebnem.
V alpinizmu je lestvica ocenjevanja uveljavljena že leta in leta, športnoplezalne ocene tudi. In vsakemu plezalcu je jasno, da če v plezališču na primorskem sončku ne uspe splezati smeri z oceno 5a, potem v hribih v petki nima kaj iskati. Tu pri feratah je pa ocenjevanje dostikrat še vedno bolj čez palec: "Če je to tasitna soseda zlezla, bom pa jaz itak z lahkoto!" Kakorkoli že, formo je treba graditi postopoma.

Gremo naprej. Kolesarstvo je bilo z gorami vedno povezano, le da si kakšnih posebnih klancev najbrž ni želel nihče. Pa je šel razvoj naprej, pripeljal gorska kolesa in zdaj imamo na PZS že komisijo za turno kolesarstvo z vodniki 1. in 2. stopnje, ki po planinskih društvih vodijo turnokolesarske izlete. Potem so bili v gorah poleg nas še kakšni takšni in drugačni 'čudaki', ki so najprej nosili zmaje na hrib, da so leteli z njimi, jadralni padalci so itak vse pogostejši, nekaterim je pa ljubše skočiti kar z vrha stene na glavo (sicer imajo neke čudne obleke).

Hitrost sprememb, ki nas obdajajo, se stalno povečuje. Vse več je tekaških prireditev, vse več ljudi teče. Tudi izven cest, a težko bi vsem rekel gorski tekači. Pa pred kratkim smo imeli korono in ukrepe, ob katerih so nekateri odkrili naravo. Pri tem so veliko pomagala družbena omrežja, vendar je volja običajno hitrejša kot znanje in izkušnje ...

Še nekaj o razdoru med alpinisti in feratarji.
Kot alpinistu, mi ferate nikoli niso bile kaj posebno zanimivega, vendar pa moram kot planinski vodnik vseeno kdaj ustreči svojim vodenim in jih popeljati po kakšni. Verjamem, da so ferate najbližja pot nekoga brez alpinističnih izkušenj, da pride do tistih adrenalinskih občutkov, za katere misli, da jih alpinisti stalno občutimo. Glede adrenalina je pri nas malo drugače, saj smo alpinisti vajeni pogleda v praznino pod nogami in tega ne rabimo iskati; gre bolj za neko stanje duha, polno koncentracijo, ko rešujemo sprotne težave pri napredovanju navzgor. Pri feratah je pa poleg 'groznega' pogleda v globino in prepenjanja samovarovanja le še fizična moč. Do boljše plezalske tehnike, ki bi tu seveda prišla zelo prav pa najbrž pride le redkokdo. Velika težava bi znala biti v primeru (samo) reševanja: ko se nekdo preceni (fizično ali psihično), ali pade, in s svojim raztegnjenim samovarovalnim kompletom ne more več nazaj do jeklenice. Tu je lahko tovariš z znanjem in opremo odločilnega pomena. Pa še to: razlika je očitna. ZZ poti so zavarovane samo na težkih mestih, ferate so pa urejen športni objekt na prostem: zavarovane so na celotni dolžini, jeklenica je prekinjena, le če gre za lahko pot v neizpostavljenem svetu. Kar namiguje na novo težavo; feratarji, ki jim 'zmanjka' ferat, nadaljujejo na ZZ poti, kjer je drugačen svet. Ni več stalnega varovanja, pa tudi ture so bolj kompleksne, zahtevajo izkušnje in drugačno pripravo na turo. Recimo Hanzova pot na Prisank (ZZ) je sredi avgusta redko prehodna brez cepina in derez. Ja, precej drugačen svet kot v feratah. Ampak v redu, vsakemu svoje.

Naj počasi strnem tole pisanje.
Vsak ima svoje, kar ga žene na hribe, tam pa že dolgo ni prostora le zame in zate, ampak si morava ta prostor deliti še s kom. Dovolj je velik za vse, a se moramo zavedati svojega sobivanja v tem naravnem okolju. Vsi različni - vsi enakopravni. Nihče ni več ali manj, čeprav si verjetno lahko kdo polni ego s takšnim razmišljanjem. Precej izkušenj in znanja je treba, da uspemo biti v hribih na turi cel dan sami. Svet gre naprej. Veliko nas je, ki koristimo naš 'nekoristni svet': alpinisti, športni plezalci, gorniki brezpotniki, planinci, feratarji, turni in alpinistični smučarji, jadralni padalci, base jumperji, gorski tekači, gorski turni kolesarji, facebook in korona planinci ... Ne glede na to v kateri predal smo popredalčkali sebe in kam druge, smo še vedno ljudje. Zato smo se dolžni dostojno in spoštljivo obnašati do drugih in seveda do narave.

Za konec pa sem si pustil še dve izredno pomembni skupini ljudi, ki tudi delujejo v gorah: markacisti in GRS.

Markacisti so v dolgih letih s prostovoljnim delom naredili ogromno omrežje poti vseh težavnosti in še vedno nesebično skrbijo, da te poti ostajajo v urejenem stanju - ne glede na to, kdo jih uporablja: planinci, alpinisti, padalci, base jumperji ... Za vse nas.

Gorski reševalci pa vedno priskočijo na pomoč ljudem v težavah. Vse izpuste iz rok, da gredo lahko pomagat nekomu, ki jih potrebuje. Prostovoljno! Ne ukvarjajo se s tem, kaj je pa on rinil gor v takem vremenu in podobno. Ne sodijo! Predvsem pomagajo! Ne glede na to, ali je alpinist ali feratar, korona planinec, pes ali celo le nahrbtnik s padalom. Začutite to? Pomagati! V času, ko se pogosto spregleda sočlovek. Pred GRS (in še pred kom) smo vsi enaki. Spomnite se na to, ko se boste primerjali z drugimi, kdo je bolj ali več v hribih ...

Pred GRS smo vsi enaki. No, ne popolnoma, žive imajo rajši!

Pa brez zamere!