Napredek ali bližnjica do uspeha?

Kaj ima to s svedrovci v naših bregih, se mogoče sprašujete. Nič. In vse. Nič, ker je Latok I skoraj praktično na drugem koncu sveta. Vse, ker lahko t.i. sveti gral alpinizma ovesiš z milijon svedrovci in imaš vzpon v žepu. Svojih pet minut slave. Svoje všečke na ksihtbuku. Svoj zlati cepin.

Debata o svedrovcih ima že dolgo brado. Ne vem če je njena starost tako častitljiva tudi v naših koncih, ampak kaže da v zadnjih mesecih le dobiva zalet in kar nekaj sestavkov na to temo smo lahko prebrali na spletnih straneh Komisije za alpinizem. Kar je pohvalno. Lahko si le želimo junakinj in junakov, ki bi zbrali pogum, napisali nekaj stavkov in se izpostavili kot zagovorniki ali nasprotniki svedrov. Malo me je zaneslo. Gremo nazaj na temo.

Že na začetku 70. let je Messner spisal tekst z naslovom Umor nemogočega. Nekateri ga poznate, nekateri ste slišali za naslov, nekateri ne veste kdo Messner je. V zanimivem tekstu se je avtor obregnil ob kulturo direttissim. Sam sicer nima nič proti njim, zatakne se mu ob načinu, na katerega so bile preplezane. Vprašuje se, ali cilj opravičuje sredstvo. In če je temu tako, potem je vsak problem preplezljiv in praktično ni več stene, linije, ki je se je ne bi dalo preplezati. Oziroma bolje rečeno, premagati. Ampak, ali je to fora?

In to je tudi predmet naše debate. Ali je prostor za svedrovce v naših bregih ali ne? Ko sem bil še vajenec v svetu alpinizma, sem svedrovec v hribih dojemal kot neke vrste tujek. Kot nekaj, kar tam nima kaj iskati. In to je stališče tradicionalistov. Sam sicer nisem imel nikoli potrebe, da bi svedrovec zavrtal, saj nisem nikoli plezal tako težkih smeri, ki bi kaj takega »opravičevale«. Sem pa bil zraven, ko so fantje plezali težke smeri in jih nadelovali sezono za sezono, s klini in metulji, ker so verjeli, da gre brez svedra. Po vsakem poskusu prišli dlje in ko ni šlo več, se spustili pod steno, bogatejši za izkušnjo in spoznanje, kako se težav lotiti ob naslednjem poskusu. In sem jih občudoval. In jih še danes. In v teh okvirih sem se izoblikoval ter nekako ponotranjil tak način razmišljanja. Iskanje težav in njihovo premagovanje. A ne za vsako ceno.

Danes se zavedam, da je takšno stališče precej iz mode. Plezanje gre naprej, razvoj opreme in s tem povezana industrija še bolj. Potrošništvo se počasi in vztrajno vsiljuje tudi v plezanje. Višje. Težje. Hitreje. Lažje. To so danes cenjene reči. Vsako sezono je treba narediti nekaj naj. Nekaj več od lani. In leta poprej. In prej. In tako naprej. In vedno težje smeri so trend v plezanju. Če je vmes kak svedrovec, nič zato. Itak je samo tam, kjer ga rabiš. Ampak a ne daš tudi klina tam, kjer ga rabiš? In drugo vprašanje, ki se mi tukaj zastavlja je, ali je smer v katero gre svetovni alpinizem, prava? Če bodo vsi skakali z roba stene v prepad, bomo tudi mi? Če bomo alpinizem zreducirali zgolj na tehnično oceno in temu podredili vse ostalo, potem smo ubili alpinizem in v svojem bistvu več ne obstaja. Obstaja samo še cilj, kako ga dosežemo ni pomembno. Poteptali smo negotovost. Poteptali smo avanturo. Poteptali smo raziskovanje. Predvsem smo pa naslednjim generacijam poslali sporočilo, da se za uspeh ni treba potruditi. Kar razumejo že danes, saj so tako vzgojene.

Spomnim se kolumne pokojnega Urbana, kjer je pisal o zloglasni plošči v steni Hajligenkurca (vem da se napiše drugače, a naši dedje so se borili za to, da lahko pišemo slovensko), ki je baje ocenjena zgolj z osmo stopnjo (nisem še plezal in tudi nikoli ne bom, je pretežko zame, po poškodbi pa sploh). Nič posebnega za rekreativne plezalce, ki danes v plezališčih zategujejo 7c, 8a, 8b in tako dalje. Daljnega leta 1968 menda, je pod to ploščo stal že prej omenjeni Messner. Torej, Reinhold je stal tam in mencal in mencal in gledal in študiral, Urban piše, da kar dobro uro. Nato pa je le zajel sapo, zarinil in se nekako prerinil čez njo in na vrhu nabil sidrišče in se zavaroval. Sicer bled kot stena, ampak pustimo to. Zakaj je to naredil? Z lahkoto bi fliknil noter sveder ali dva in problem bi bil rešen. Ne bi se rabil izpostavljati zelo resni grožnji smrti. To bi lahko naredil veliko bolj elegantno. Pa ni. Zakaj? Ker je to bistvo alpinizma. By fair means. Ker če se temu odrečemo, potem ni več problemov. Potem je vse preplezljivo. Vsaka gora, vsaka stena, vsaka skala.

Ob vsem tem se mi tudi zastavlja vprašanje, kdo smo mi, da bi lahko zavzeli stališče, da se je alpinizem začel in se bo tudi končal z nami? Jaz si ne predstavljam, da plezam smer, ki je še izven dometa mojih sposobnosti in na neki točki zmagoslavno rečem: »Tega se ne da preplezati brez svedra.« In ga vehementno zavrtam. Pa še enega, za dobro mero in vsak slučaj. Kdaj sem postal Bog, v katerikoli njegovi različici pač? Kako lahko rečem, da za mano ni nobenega, ki bi pa bil sposoben to splezati brez svedra? A imam pravico dati sveder noter samo zato, ker sem se prvi lotil linije? Kaj pa če jo je ugledal še kdo in se pač še ni uspel podati vanjo? In navsezadnje, a je res treba vse splezati? Smo res padli tako nizko, da hočemo, zahtevamo vse takoj in zdaj, ker nam to pripada. Saj smo vendar mi! S tem na široko odpiramo vrata instantnosti v naš plemeniti šport.

Poleg tega pa ravno ravno športni plezalci zelo dobro poznajo koncept študiranja in poskušanja v smeri. Prideš, poskusiš, ne gre. Greš domov, treniraš. Prideš nazaj, poskusiš, narediš dva giba več. Spet domov, spet trening. In tako dalje, do uspeha. Zakaj tega ni več pri alpinizmu? Oziroma zakaj tega ne sme biti? Ker s svedri pošiljamo natančno to sporočilo. Za uspeh se ni treba potruditi. Če ne gre, daš sveder in gremo dalje. Kje se to ustavi? A čez 5 let ne bo več treba splezati smeri v celoti, da si boš pisal vzpon? Vsi vemo, da ne bo treba čakati toliko časa, to se dogaja že zdaj. Prijemanje za kline bo štelo za prosti vzpon, če bo smer dovolj dolga in težka? Tudi to se dogaja že zdaj. Če bom samo en raztežaj odplezal kot prvi, bom še vedno prodajal vzpon kot splezan izmenično? Tudi to se dogaja že zdaj. Našemu alpinizmu pač kritično primanjkuje etike. Ampak to je druga tema, za kako drugo kolumno.

Aleksander je izpostavil vprašanje, zakaj bodo(mo) tradicionalni alpinisti narekovali svedranje in ne športni plezalci? Na misel mi pade tale odgovor. Zato ker nihče med tradicionalnimi alpinisti ni tako nadut, da bo začel »težiti«, da je treba svedrovce po plezališčih rukniti ven, ker se bo plezalo samo s premičnimi varovali. Ko tradicionalni alpinisti prihajajo v svet športnih plezalcev, se podrejajo(mo) njihovim pravilom in tradiciji. Kar je popolnoma jasno. Zato menim, da ni tako naduto, ko to isto pričakujejo(mo) tradicionalni alpinisti od vseh ostalih, ki prihajajo v hribe.

To, da se danes plezajo samo Miheličeve klasike še ni argument (pa vsi vemo, da se pleza še kup ostalih smeri, in vedno bolj), še manj pa razlog, da bi veljalo začet svedrati obstoječe smeri. Če bom želel splezati Čihulovo, mi bo dovoljeno zalimati majave grife? Saj to bom naredil samo s tistimi grifi, ki jih rabim. Strinjam se, da je za pogumne na voljo dovolj smeri. In se jih tudi lotevajo. Športni plezalci, začetniki in neambiciozni se lahko naplezajo v Paklenici, v stenah okoli Vršiča, Zadnjiškem ozebniku, navsezadnje so Karnijci oddaljeni le nekaj ur vožnje od Ljubljane. Približno toliko, kolikor je npr. od Ljubljane do izhodišča za Veliko Špičje.

Argument za svedranje je tudi varovanje narave, ker klini uničujejo skalo, svedrovci pa ne, ampak če bi menjali kline na 10 let in stare pobrali ven, ker bi bili gnili, potem ne bi uničevali skale, ali pač? Skale ne bi poškodovali z izbijanjem, ker gre za gnile kline in jih lahko z roko potegnemo ven. In če zabijemo nove, tudi dodatno ne poškodujemo skale, ker gre klin na že obstoječe mesto. Navsezadnje se do izhodišča pripeljemo z našimi lepimi avtomobili na »bio« dizel. Za balvanom si rit brišemo z »eko« papirjem, ki ga dež predela v humus. Pod steno se okrepčamo z »bio« banano in z njenim olupkom nahranimo še četo mravelj in hroščkov in glist in ostalih lakotnikov. Vse za čisto okolje.

Če se vrnem na začetek tega teksta. Fantje na Latoku I so izbrali naravno linijo, ki se težavam v zgornjem delu umakne v desno. Izziv severnega raza tako še vedno ostaja, in del svetovne alpinistične javnosti želi zmanjšati pomen in težo vzpona, ker so se fantje pač umaknili z raza v desno. Bo celotni raz lahko kdo preplezal? Zelo verjetno. Brez svedra? Ne vem. Mogoče nikoli. A je to sploh važno?

Toda karkoli bo končni rezultat te debate, mi je jasno nekaj. In sicer to, da je vseeno kak dogovor bomo dosegli. Vseeno je, kolikšen delež alpinistične populacije se bo strinjal z eno ali drugo argumentacijo, ker vrtalo se bo še naprej. Tako kot se je do sedaj. Zaradi (ne)etike. In to je tisto, kar bi nas moralo najbolj skrbeti.

Kolumna izraža stališče avtorja in ne nujno tudi stališče IO KA PZS.