Vrtanje v slovenskih stenah

I. Ali smemo v prečnici v levo v 4. raztežaju Belač-Zupanove v Šitah (v ključnem raztežaju), kjer tičita 60 let stara klina, ta nadomestiti s svedrom?
II. Ali smemo navrtati Lahovo v Vežici tako, kot so navrtane nekatere klasične smeri v Karnijcih (mdr. Mazzilisove), Avstriji in Tatrah: svedri so na štantih, na težkih in ključnih mestih in nekajkrat vmes?

Ad II.
Najprej o Lahovi in njej podobnih. Vidim štiri argumente za prevrtavanje:

1) Ali želimo ali ne želimo vzpostaviti pogoje za tretjo vrsto kopnega plezanja, ki je pogostejša in popularnejša od alpinizma: za semi-športno plezanje večraztežajk? Če sodim po Paklenici, je interesentov za take smeri tudi med alpinisti veliko, namreč ne spomnim se, da bi zadnjih 10 let videl koga v najlepših, toda nenavrtanih klasikah kot El condor pasa, Čvrčev steber, Vražja, Union, še manj v Sabolekovih in Knezovih smereh ipd. Po navrtane večraztežajke pa hodimo še v Karnijce, Avstrijo, Arco in Dolomite, v okolico Briancona itd. Zakaj ne bi imeli podobnih smeri tudi pri nas? S tem bi alpinistični odseki »ponudbo« tečajev povečali še na tečaje večraztežajnega plezanja.

O katerih stenah govorimo? Od nekdaj (vsaj 30 let) o istih: Vežica (in Železni graben, ki zdaj sameva), Kogel, Rušica, Nad Šitom glava; eventualno Dedec, Vršiči, jugozahodna in zahodna Planjava ter južna stena Skute in Štruce, torej stene z dobro skalo in relativno udobnim dostopom in sestopom. (Krofička, Rjavčki vrh in podobne bi bile predmet razprave pozneje.) Alineja iz etičnega kodeksa »Izjeme [t.j. vrtati se sme] so smeri, kjer je dosežen splošni dogovor na lokalni (slovenski) ravni« pravzaprav že predvideva, da bi se tudi v Sloveniji dogovorili za to, kar počnejo v Karnijcih, Avstriji in Tatrah, da namreč postopoma prevrtavajo najbolj plezane klasične smeri: v granitnih Tatrah (torej z dobrimi možnostmi za frende in jebice) ima več kot deset najbolj znanih klasik navrtane štante in posamične vmesne svedre, mdr. najbolj znana tatranska smer Hokejka v Lomnickem štitu (njihov Trikot ali Helba, https://www.youtube.com/watch?v=Dkhj4recGFM ).

2) Večji repertoar lepih smeri. Najbolj oblegane smeri v Vežici so tiste, ki so (delno) navrtane. (Kdaj smo začeli plezati Marinčičeve smeri v Paklenici? Ko so jih navrtali.) Toda v Veži je še kup redko plezanih, a čudovitih klasik: Lahova, Perčičev steber, Črnolaska, Kramar-Močnik, Zajeda usmiljenja, Centralna: šele ko bodo navrtane, bodo res služile namenu, s katerim sta jih Polak in Knez splezala. Predvsem pa je v Veži dvajset smeri, na katere se ne more nanašati niti ena od točk kodeksa - nemogoče je namreč »ohraniti značaj«, »avanturo« in »nevarnost« v smereh, ki jih ne pleza nihče, čeprav se »oprema zboljšuje« in naj bi »nove generacije ... presegale nivo prejšnjih«, saj novih generacij v njih sploh ni; rečeno drugače: z vrtanjem kodeksa nismo kršili. Priznajmo si, da so tole vsakogaršnje sanje: prideš na Korošico in se ti ponuja - petnajst navrtanih smeri, ena lepša od druge! Pa v Rušici, pa v Koglu, v Skuti!

3) Povezovanje alpinistične (in frikovske) srenje. Ker alpinističnim tečajem služijo prav te stene, se ne bi navrtalo vseh smeri, pač stvar dogovora: ne bi npr. lažjih smeri v Vršičih z dobrim klasičnim varovanjem. Navrtali bi lepe in težke klasike, vsekakor pa pozabljene smeri z dobro skalo, npr. Skrivnost človeškega uma, Aksa in Črna mačka v Veži, Sulica, Strela in Beli raz v Dedcu, v NŠG Rumena diagonala ali pa Yassa in Visoki pritisk, vse so najbrž privlačne za dobre plezalce. Z vrtanjem bi se lahko oživilo stene, ki zdaj samevajo, npr. zahodno steno Prisojnika nad Vršičem. Ker je to vsaj desetleten skupni projekt, bi se tem spet povezali zaspano individualistično plezalsko srenjo.

Seveda pa se sme vrtati le načrtovano, profesionalno, nadzirano s strani KA PZS, ne pa spontano. Tak dogovor - sprememba etičnega kodeksa v citirani točki - pa najbrž ni več le domena Komisije za alpinizem, ampak je treba k pogovoru povabiti tudi Komisijo za športno plezanje. Ker so smeri avtorsko delo, pa je pri še živečih avtorjih treba prositi za dovoljenje.

4) Varnost in »športna ekologija«. Naštete stene so že zdaj med najbolj obiskanimi, predvsem pa se v njih uvaja tečajnike. Da bi bili alpinistični tečaji res varni (zlasti trojne naveze, ki jih ni malo), morajo biti vsaj stojišča povsem varna. Za ilustracijo: v zelo popularni Akademski je stojiščni klin na gredini pod črno nezavarovano ploščo zabit v travno luknjo od zgoraj navzdol (!) in je najbrž še Ščetininov - če bi v tem raztežaju napredujoči padel, gre cela naveza v poden; kdor v Akademsko pelje tečajnika ali pripravnika, je v pravzaprav neodgovoren. Saj vemo, da so bili klini v Vežici in Koglu prvih 10 do 15 let po nastanku smeri varni, danes pa niso več; vzemimo Lahovo: že v 80-ih so bili v prvem raztežaju gnili, danes se za njih najbrž niti potegniti ni varno; in le vprašanje časa je, kdaj se bo odlomil sveder pod izstopno polico Kamniške v Koglu. (Zato tudi argument, da hribi pač niso za reve, na tej točki pade.) Da bi bile te smeri toliko varne kot ob nastanku, bi jih bilo treba sproti na novo nabijati, s tem pa seveda uničujemo skalo in otežujemo proste ponovitve.

V zvezi z Vežico, Koglom ipd. še besedo o tej kodeksovi alineji »Alpinizem je po svoji naravi nevarna dejavnost. Nevarnost zmanjšujemo z dobro psihofizično pripravljenostjo in osebno odgovornostjo, da se lotevamo ciljev, ki smo jim dorasli.«, ki se ji po domače reče »Naj ne pleza, kdor ne upa«. Kako šibek je ta argument, kaže že dejstvo, da je Zupanovo, Kamniško in Češnovarjevo v Koglu navrtal tip, ki je soliral (!) Poljsko smer v Kangčendzengi (8492 m), Uroš Rupar, njegove svedre pa požagal nek lokalec. Tistim, ki si upajo, je na voljo sto (100) smeri in variant v Triglavu, 40 v Planji, 40 v Jerebici, po nekaj deset v Šitah itd., torej nekaj tisoč (1.000) smeri v najmanj sto petdesetih (150) slovenskih stenah. Toda google in slo-alp pokažeta, da se pleza predvsem »Miheličeve« in Reljine smeri, večine tistih, ki vrtanju nasprotujejo, pa ni niti v orto klasikah kot Hudeček-Juvan v Travniku, Steber Šit, Ljubljanska v Triglavu, Čihulova, Direktna v Stenarju, Grošljeva v Planji ali malo mlajših kot Ileršičeva in Ogledalo v Planji, Huljeva in Izgubljeni ideali v Jerebici, pa Frančkove, Podgornikove in cela Trenta.

Za pogumne je smeri dovolj, manjka jih za športne plezalce, začetnike in neambiciozne. Naj še spomnim, da je bilo do sredine 80-ih samoumevno, da se Lajzo v Črnem kalu spleza s štirimi klini; do sredine 90-ih bi bilo bogoskrunsko misliti na svedre v Velebitaški: v čem sta Vežica in Kogel drugačna? Ko bosta navrtana, se bo vsem zdelo samoumevno, še več, v teh smereh bomo celo nespodobno uživali. In nazadnje - ali se nam ne zdi vsaj malo čudno, da si tradicionalisti pridržujemo pravico izključnega odločanja? Zakaj pa ne športni plezalci?

Ad I.
Še o vrtanju v težkih detajlih smeri, kjer prerjaveli klini več ne zagotavljajo prvotne varnosti, novih pa ni mogoče zabiti. Tudi to bi storili pooblaščeni od KA, kot to počnejo v slovaških Tatrah, le da bo teže doseči soglasje, katere smeri so potrebne renovacije; načeloma pač tiste, ki se veliko plezajo.

Še to: če s potencialno spremembo mislimo resno, je debato bolje preseliti na FB, da se lahko vsak oglasi, s kolumno ne dosežemo nič.

Kolumna izraža stališče avtorja in ne nujno tudi stališče IO KA PZS.