torek, 23. junij 2015
Aleš Kunaver, strojevodja prvega slovenskega himalajskega vlaka, bi danes dopolnil 80 let
Vrhunski alpinist, gorski reševalec, konstruktor alpinistične opreme, vizionarski vodja slovenskih himalajskih odprav, ustanovitelj šole za nepalske gorske vodnike, človek plemenitega srca in trdnih načel Aleš Kunaver bi danes, 23. junija, dopolnil 80 let.
Leta 1960, ko so prvi slovenski himalajci, namenjeni na Trisul, prvič videli Himalajo, so bili tam doseženi že vrhovi vseh štirinajstih osemtisočakov. Nekateri narodi so tedaj imeli za seboj že skoraj stoletne himalajske izkušnje. Slovenci smo zamudili prvi himalajski vlak.
"Če zamudiš vlak, moraš teči hitreje kot vlak!" je tedaj dejal Aleš Kunaver, član te naše prve himaljske odprave. S prijatelji se je tedaj pognal v tek. Vsi so vedeli, da naslednji himalajski vlak ne bo več vozil le po himalajskih vrhovih, ampak bo usmerjen k himalajskim stenam. V Himalaji se ponavlja zgodovina evropskih Alp, le s približno stoletnim zamikom. Pred hitenjem v Himalajo pa je bilo še treba v domačih gorah rešiti zadnjo uganko Severne triglavske stene.
Sedem let (1954–1961) se je Aleš s prijatelji leto za letom vračal v Sfingo v Severni triglavski steni. Leta 1961 mu je z mladim soplezalcem Kazimirjem Drašlarjem - Mikom uspelo začrtati prvo smer v to mogočno skalnato podobo. Na obzorju pa se je tedaj že začel začrtavati naslednji, tokrat res zadnji izziv triglavske stene – prvi zimski vzpon v legendarnem Čopovem stebru. V naših gorah se je takrat odigravala tiha, a zelo ostra "bitka" med domačimi in tujimi alpinisti za prvenstva v zimskih vzponih. Februarja 1968 so po osmih dramatičnih dneh Aleš in njegova dva tovariša, Stane Belak - Šrauf in Anton Sazonov - Tonač, srečno izplezali na rob zasnežene Stene. Kakšna sreča, da so padli v objem prijateljem, gorskim reševalcem.
Še isto jesen, leta 1968, je Aleš vodil prijatelje v afganistanske gore. Samozavest, ki so jo prinesli s šesttisočakov Hindukuša, jim je prihodnje leto omogočila vzpon na dva vrhova gore, ki ji vlada Velika Boginja v podobi Anapurne.
Velika Boginja, družica boga Šive, je 15 let spremljala slovenski himalajski vlak na njegovi prvi vožnji, ki je vodila od enega do drugega njenega vrha. Trisul je trizobo orožje, ki ga je nekega davnega dne bog Šiva zapičil poleg gore, na kateri Velika Boginja prebiva v podobi mile Nande Devi. Anapurna je gora iste boginje, tokrat v podobi boginje rodovitnosti. Makalu je gora, na kateri kraljuje Maha Kali, Velika Črna, najbolj zla podoba Velike Boginje, a našim alpinistom je bila naklonjena. Na strminah njene južne stene je slovensko moštvo leta 1975 dobilo priznanje najboljšega alpinističnega moštva na svetu.
Po Makaluju pride na vrsto Everest. Aleš išče in najde smer v Zahodnem grebenu te gore, a ker dovoljenje za Everest in pogodbena obveznost za gradnjo šole za nepalske gorske vodnike sovpadeta na leto 1979, se Aleš po težki dilemi mora odločiti. Vodstvo Everesta preda prijateju Tonetu Škarji, sam pa se posveti gradnji šole v Manangu, v katero je treba na ramenih prenesti vrečo cementa sedem dni hoda daleč. "Everest je cilj, a šola je poslanstvo," so Aleševe besede. Prelomno obdobje himalajske zgodovine, ko so cilji alpinističnih odprav postajale stene, ne le vrhovi gora, so zaznamovale številne nesreče domačinov, ki so brez alpinističnega znanja spremljali odprave v stene. Le alpinistično šolanje je lahko preprečilo te nesreče.
Slika južne stene Lhotseja je od leta 1962, ko jo je prvič videl, do leta 1981, ko je vodil odpravo v to steno, stala na Aleševi pisalni mizi. Ure in ure jo jo tiho gledal. Po vrnitvi iz te stene je pisal o njej:
"Tisoči metrov vrvi, pripetih na steno, tisoči korakov, ki jih je davno zametel sneg ... Stena spet kuha pršne plazove, tako kot vsak dan. Snežni prah prekriva vesine s premikajočimi zavesami ... Veter je spremenil goro v bel vrtiljak. Več sto metrov visoka stena podivjanih gmot zraka in ledu.Tisoči kubičnih metrov bobnečega ledu ... Vsepovsod proti zahodu je ena sama veličastna, temna strašljiva senca, ki jo mečejo grape, stebri, ledišča, previsi, grebeni in stolpi Lhotsejeve južne stene ... Čudno, kako okolje spremeni človeka, in kako se mu človek, ta čudna žival, prilagaja ... Vrv se izgublja v nič. Čudne postave odhajajo v meglo ..."
Lhotseju je sledila odprava na Manaslu leta 1984. Aleš ima 49 let. Kar preveč za steno himalajskega osemtisočaka. "Koliko časa še?" žena Dušica Kunaver vpraša Aleša, ko se odloča, ali bo sprejel vabilo na odpravo. "Toliko, dokler bom zmogel toliko kot moji fantje," tiho odgovarja, a nato doda, kot bi jo hotel potolažiti, "potem pa bova pisala knjige, delala filme, sortirala slike ..." Oba vesta, da je to skoraj gotovo njegova zadnja himalajska odprava.
Ko jim v steni plaz poruši šotor z opremo, imajo premalo opreme, da bi odšli proti vrhu dve navezi, opreme je dovoj le za eno. Aleš da svojo čutarico Vikiju Grošlju in kuhalnik ter mu odstopi mesto v vršni navezi. Aleš ima trda in trdna načela: "Dolžnost vodje ni stati na vrhu gore, ampak voditi tovariše na vrh!" Naslednje tri dni Aleš preživotari v šotorčku sredi stene kot zaščitnica vršni navezi. Prazni butanski bombici izbije dno in vanjo postavi svečko, na njej topi sneg in lovi kapljice vode; lovi tudi kapljice voska, saj z njimi podaljšuje življenje svečki. Ko po radiu izve, da si je Stipe Božić zlomil cepin, jima Aleš naslednje jutro prinese svoj cepin na višino skoraj 7000 metrov in nato obrne korak – navzdol. Ni mu uspelo, da bi uresničil sanje stati na vrhu osemtisočaka, a uresničil je sanje o tovarištvu v gorah.
Jeseni istega leta, 1984, nemški prjatelj Toni Hibeler prosi Aleša, da bi mu organiiziral helikopterski polet nad našimi Alpami, ker piše knjigo o Alpah. Toni bi potreboval tudi Aleša v helikopterju, da bi mu razlagal razglede na gore.
2. novembra 1984 se helikoter dviguje nad dolinsko meglo in hoče v višave, v jasen jesenski dan. Nad meglenim morjem gore sijejo v soncu, a domačini na Blejski Dobravi zaslišijo čuden zvok motorja. Nikjer ni skale, da bi dajala oporo, tako kot v tistih mladih dneh, ko je Aleš pisal:
"Roke objemajo hladno skalo in si utirajo pot navzgor, do belih, od jutranjega sonca ogretih skal in po njih vse više in više proti vrhu, v jasen jesenski dan."
Pripravili: Dušica Kunaver in Manca Čujež
"Če zamudiš vlak, moraš teči hitreje kot vlak!" je tedaj dejal Aleš Kunaver, član te naše prve himaljske odprave. S prijatelji se je tedaj pognal v tek. Vsi so vedeli, da naslednji himalajski vlak ne bo več vozil le po himalajskih vrhovih, ampak bo usmerjen k himalajskim stenam. V Himalaji se ponavlja zgodovina evropskih Alp, le s približno stoletnim zamikom. Pred hitenjem v Himalajo pa je bilo še treba v domačih gorah rešiti zadnjo uganko Severne triglavske stene.
Sedem let (1954–1961) se je Aleš s prijatelji leto za letom vračal v Sfingo v Severni triglavski steni. Leta 1961 mu je z mladim soplezalcem Kazimirjem Drašlarjem - Mikom uspelo začrtati prvo smer v to mogočno skalnato podobo. Na obzorju pa se je tedaj že začel začrtavati naslednji, tokrat res zadnji izziv triglavske stene – prvi zimski vzpon v legendarnem Čopovem stebru. V naših gorah se je takrat odigravala tiha, a zelo ostra "bitka" med domačimi in tujimi alpinisti za prvenstva v zimskih vzponih. Februarja 1968 so po osmih dramatičnih dneh Aleš in njegova dva tovariša, Stane Belak - Šrauf in Anton Sazonov - Tonač, srečno izplezali na rob zasnežene Stene. Kakšna sreča, da so padli v objem prijateljem, gorskim reševalcem.
Odprava Makalu 1975 pod vodstvom Aleša Kunaverja, s katero so slovenski alpinisti ujeli svetovni himalajski vlak. (foto arhiv družine Kunaver)
Še isto jesen, leta 1968, je Aleš vodil prijatelje v afganistanske gore. Samozavest, ki so jo prinesli s šesttisočakov Hindukuša, jim je prihodnje leto omogočila vzpon na dva vrhova gore, ki ji vlada Velika Boginja v podobi Anapurne.
Velika Boginja, družica boga Šive, je 15 let spremljala slovenski himalajski vlak na njegovi prvi vožnji, ki je vodila od enega do drugega njenega vrha. Trisul je trizobo orožje, ki ga je nekega davnega dne bog Šiva zapičil poleg gore, na kateri Velika Boginja prebiva v podobi mile Nande Devi. Anapurna je gora iste boginje, tokrat v podobi boginje rodovitnosti. Makalu je gora, na kateri kraljuje Maha Kali, Velika Črna, najbolj zla podoba Velike Boginje, a našim alpinistom je bila naklonjena. Na strminah njene južne stene je slovensko moštvo leta 1975 dobilo priznanje najboljšega alpinističnega moštva na svetu.
Po Makaluju pride na vrsto Everest. Aleš išče in najde smer v Zahodnem grebenu te gore, a ker dovoljenje za Everest in pogodbena obveznost za gradnjo šole za nepalske gorske vodnike sovpadeta na leto 1979, se Aleš po težki dilemi mora odločiti. Vodstvo Everesta preda prijateju Tonetu Škarji, sam pa se posveti gradnji šole v Manangu, v katero je treba na ramenih prenesti vrečo cementa sedem dni hoda daleč. "Everest je cilj, a šola je poslanstvo," so Aleševe besede. Prelomno obdobje himalajske zgodovine, ko so cilji alpinističnih odprav postajale stene, ne le vrhovi gora, so zaznamovale številne nesreče domačinov, ki so brez alpinističnega znanja spremljali odprave v stene. Le alpinistično šolanje je lahko preprečilo te nesreče.
Ob odprtju slovenske alpinistične šole za nepalske gorske vodnike v Manangu (foto arhiv družine Kunaver)
Slika južne stene Lhotseja je od leta 1962, ko jo je prvič videl, do leta 1981, ko je vodil odpravo v to steno, stala na Aleševi pisalni mizi. Ure in ure jo jo tiho gledal. Po vrnitvi iz te stene je pisal o njej:
"Tisoči metrov vrvi, pripetih na steno, tisoči korakov, ki jih je davno zametel sneg ... Stena spet kuha pršne plazove, tako kot vsak dan. Snežni prah prekriva vesine s premikajočimi zavesami ... Veter je spremenil goro v bel vrtiljak. Več sto metrov visoka stena podivjanih gmot zraka in ledu.Tisoči kubičnih metrov bobnečega ledu ... Vsepovsod proti zahodu je ena sama veličastna, temna strašljiva senca, ki jo mečejo grape, stebri, ledišča, previsi, grebeni in stolpi Lhotsejeve južne stene ... Čudno, kako okolje spremeni človeka, in kako se mu človek, ta čudna žival, prilagaja ... Vrv se izgublja v nič. Čudne postave odhajajo v meglo ..."
Lhotseju je sledila odprava na Manaslu leta 1984. Aleš ima 49 let. Kar preveč za steno himalajskega osemtisočaka. "Koliko časa še?" žena Dušica Kunaver vpraša Aleša, ko se odloča, ali bo sprejel vabilo na odpravo. "Toliko, dokler bom zmogel toliko kot moji fantje," tiho odgovarja, a nato doda, kot bi jo hotel potolažiti, "potem pa bova pisala knjige, delala filme, sortirala slike ..." Oba vesta, da je to skoraj gotovo njegova zadnja himalajska odprava.
Ko jim v steni plaz poruši šotor z opremo, imajo premalo opreme, da bi odšli proti vrhu dve navezi, opreme je dovoj le za eno. Aleš da svojo čutarico Vikiju Grošlju in kuhalnik ter mu odstopi mesto v vršni navezi. Aleš ima trda in trdna načela: "Dolžnost vodje ni stati na vrhu gore, ampak voditi tovariše na vrh!" Naslednje tri dni Aleš preživotari v šotorčku sredi stene kot zaščitnica vršni navezi. Prazni butanski bombici izbije dno in vanjo postavi svečko, na njej topi sneg in lovi kapljice vode; lovi tudi kapljice voska, saj z njimi podaljšuje življenje svečki. Ko po radiu izve, da si je Stipe Božić zlomil cepin, jima Aleš naslednje jutro prinese svoj cepin na višino skoraj 7000 metrov in nato obrne korak – navzdol. Ni mu uspelo, da bi uresničil sanje stati na vrhu osemtisočaka, a uresničil je sanje o tovarištvu v gorah.
Družina Kunaver: Dušica, Aleš in otroci Vlasta, Brigita in Primož (foto arhiv družine Kunaver)
Jeseni istega leta, 1984, nemški prjatelj Toni Hibeler prosi Aleša, da bi mu organiiziral helikopterski polet nad našimi Alpami, ker piše knjigo o Alpah. Toni bi potreboval tudi Aleša v helikopterju, da bi mu razlagal razglede na gore.
2. novembra 1984 se helikoter dviguje nad dolinsko meglo in hoče v višave, v jasen jesenski dan. Nad meglenim morjem gore sijejo v soncu, a domačini na Blejski Dobravi zaslišijo čuden zvok motorja. Nikjer ni skale, da bi dajala oporo, tako kot v tistih mladih dneh, ko je Aleš pisal:
"Roke objemajo hladno skalo in si utirajo pot navzgor, do belih, od jutranjega sonca ogretih skal in po njih vse više in više proti vrhu, v jasen jesenski dan."
Pripravili: Dušica Kunaver in Manca Čujež