Čopov steber - poslednja tajnost Triglavske stene - preplezan pred 70 leti

Pavla Jesih in Joža Čop sta med 26. in 30. junijem 1945 v Triglavski severni steni preplezala srednji raz Triglavskega stebra, ki je do tistega trenutka ostal še nedolžen. Človeška roka ga še ni pobožala, noga se ga ni dotaknila. Ravno zaradi neugnane vzdržljivosti in izjemne srčnosti, ki jo je v smeri Čop-Jesihova Joža pokazal pri reševanju obnemogle in poškodovane soplezalke Pavle, so steber poimenovali po njem. Planinski vestnik je pred sedmimi desetletji objavil slikovit zapis (avtor je Evgen Lovšin) tega zgodovinskega vzpona, ki zasluži, da snamemo klobuk pred njegovima pionirjema!

Tudi naša miselnost glede gora in ljudi se je izpopolnjevala spričo veličastne borbe naroda za svobodo in ob neštevilnih žrtvah, ki so jih posamezniki prinašali na oltar domovine. V ospredje je stopil tisti junak, ki je dal svoje življenje, da smemo te prelepe planine nazvati svoje, slovenske. Hodili bomo v gore, uživali njihove slasti, krepili svojo voljo, poglabljali svojo misel, boljšali svoje zdravje in iskali sreče in smisla tega življenja v polni zavesti, da so kljub našim zmagam v prvenstvenih vzponih tu med nami s svojim spominom še vse večji junaki, ki jih v športu ni mogoče prekositi.

Gora in dobrava, dnjača in globel so bile v svojih nedrih zibelke revolucije.

Stopajmo torej tiho in pobožno prvikrat po štirih letih po stezicah, z belim peskom posutih, ob šumeči Bistrici, skozi temne gozdove, čez plazove, mimo ogradnic in posek, tja k osrčju Triglavovemu, k Aljaževemu domu v Vratih.

Joža in Pavla sta sedela na omuženih hlodih v bližini šumnega Peričnika. V čast in slavo domačim goram je Joža izpraznil dobršen del steklenice, ki je vsebovala toliko domišljije, dobre volje, zgovornosti in šegavosti, pa tudi želje po trenutni lagodnosti, da je Joža za prvi dan opustil misel na daljšo hojo. Želja po bližnjem pogradu v Aljaževem domu je oba objela. Tam se je šele Joži razvezal jezik. Do polnoči ga ni bilo mogoče ugnati, a zjutraj ga nisi ločil od klade. Spanje pa tako! Kakor da je plačan v akordu.

In vendar ponoči ni več potrkalo pa vrata Aljaževega doma. Ni več vstopal mirni Matevž in ne nasmejani Miha, ne resni Aleš, kakor se je to godilo v prejšnjih časih. Ali so s Pavlo in Jožo v Aljažev dom še vstopili stari časi? Prejšnji odnosi do gora? Ko se je eden tako pretulil skozi temo zadnje dobe, drugi drugače previhral viharje, išče sedaj v naglici dogodkov starih vezi do gora. Zastrmi se v podobo Triglava, začuti se tujega v tej lepoti, potem pa nekoliko mine tesnoba. ln podvomi: Ali je večna resnica v planinski misli? Ali je ta misel godila samo prejšnjim rodovom, sedaj pa tudi njo izpodriva nova doba? Naj bo tako ali drugače, planinska doživetja nam bodo ostala v spominu. Privabila so tudi Jožo in Pavlo v Triglavsko steno, spet pod tisto klasično polico nad potjo čez Prag, kjer te v vzdušju resne dostojanstvenosti stene prvič preleti srh. Tu plezalci oprezajo za žvižgom kamna od zgoraj, obuvajo plezalnike in se navezujejo na vrv.

Joža in Pavla sta nameravala preplezati steno kjer koli. V začetku sta pohajkovala v Zimmer-Jahnovi smeri, zavila po Zlatorogovih stezah v Srednji steber in pogledala v Črni graben. S svojimi zagonetnimi očmi ju je stena že pritegnila k sebi. Ni ji bilo mogoče uiti. Najprej se ji je Joža vdal. Plah, kakor ptiček v roki, je odložil oprtnik in se začel spuščati nizdol. Tovariš! Ni kar tako, ko stena izboči obrvi! Varovan zgoraj s Pavlino vrvjo se je nekako prekobalil čez težko izloženo mesto in pristal na polici. A kaj s Pavlo in z oprtnikom? Na dolgi vrvi spodaj ni varovanja za sestopnika. Ni čudno, če je Pavlo obhajala zona ob sami pomisli, da bo treba kar tako, prosto, izloženo v prepad. Pri tem ji je še oprtnik ves čas lahkomiselno opletal po zraku, ne meneč se za globino ne za prežeče čeri Črnega grabna. Končno sta srečno prestala prvi strah, le da je Pavli pri tem pošla dobra volja. Zasedela sta se dolgo. Ali je bilo potrebno tvegati ta sestop? Dvoje mišljenj je že tukaj trčilo drugo ob drugo. V strahu pred padajočim kamenjem sta se poldrugo uro motovilila okrog Gorenjskega stolpiča. Tu je našel Joža ubitega mladega gamsa ... Kaj je ta iskal v teh zares odljudnih krajih, v tem mogočnem stebru, na katerega vzhodnem razu stojimo in ki po vsej pravici nosi ime: Triglavski steber. Kazno je, da bi se zrušil ves Triglav, če bi mu kdo to oporo izpodnesel.

Steber nalikuje ogromni piramidi s tremi orjaškim izrazitimi razi, ki so že sami zase bolj ali manj izoblikovani stebri. Po vzhodnem spodaj drži Skalaška, zgoraj Gorenjska smer z Ladjo, po zahodnem Prusik-Szalayeva težka pot, srednji raz Triglavskega stebra pa je ostal do tega trenutka še nedolžen. Človeška roka ga še ni pobožala, noga se ga ni dotaknila. Poslednja tajnost Triglavske stene.

Naša plezalca sta si zaželela videti srednji steber vsaj v njegovem spodnjem delu. Nista bila še povsem krepka v nameri, preplezati to za sedaj še zagonetno smer, ki je morda brez prehoda na Plemenice. Prečkala sta skoraj vodoravno od Gorenjskega stolpiča, da sta dosegla ta steber precej nad Zlatorogovo prečnico. Zavedala sta se, da je vse drugo zmogljivo, da pa so prestopi iz stene na sneg, na Kugyjevb polico in na Plemenice vsi brez izjeme težki. Zaradi utrujenosti plezalca jih prištevamo k najnevarnejšim mestom Triglavske severne stene. Če je narava v kakih 25 primerih tako izoblikovala te mogočne sklade, da je srčen plezalec mogel najti tudi v zadnji četrtini prehode na višave, zakaj ne bi bila rešitev tega poslednjega problema mogoča? V človeku je še nekaj tiste podjetne srčnosti in zvedavosti, ki je v prejšnjih stoletjih odkrila obsežne zemeljske dele in ki danes nadaljuje delo v arktidi, Himalaji in drugod.

In tako sta Joža in Pavla radovedno pogledavala v suverene višave in ubirala pot po nevidni lestvi razčlenjene stene. Na levi strani se je vlekla nekakšna zajeda ob votlinah. Še kar prijetno jima je šla pleza od rok in nog. V prvem delu srednjega raza je bilo še mogoče preiti na nove poti, na Zlatorogove steze, ki so bile prav za prav že od začetka v načrtu.

Dan se je že nagnil, ko sta se jima previsna skala in prehod na nekakšno lusko odločno postavila v bran. Previs nalikuje prižnici in je približno v isti višini kakor začetek Ladje na sosednem vzhodnem razu. Joža nerad bivakira, ker ga že itak trga po udih, kadar se vreme kuja. Zato se je kljub Pavlinim opozorilom pognal kvišku in prišel čez težko prvo preveso na gladke navpične plošče. S kladivom je sekal stope v živo skalo. Povzpel se je kakih 15 metrov nad Pavlo. Vrv se je čudno zapletala in ni več gladko tekla. Tam gori nekaj ni šlo vse po pravem redu. Začelo se je že mračiti in se pripravljati na dež. Joža je bil v ogromni prevesi brez oprimkov in kazno je bilo, da so to šele začetki. Vse sakramentiranje mu ni pomagalo; tudi ne nobena Marija, ki jih je po vrsti klical na pomoč. Na desni strani je opazil poklino, ki mu je pomogla, da se je pritiščal počasi na neznatno, visečo poličko ter tu obtičal.

Sedaj ni bilo niti pomisliti več na povratek. Niti ni Joži uspelo, da bi se vrnil k Pavli. Ostati je bilo treba na izloženi ozki, v prepad nagnjeni polički in čakati, kaj bo jutrišnji dan prinesel. Medtem ko je bila Pavla v ugodnejšem položaju, je bil Joža privezan in pribit na steno. Pri tem so mu noge, bingljajoč v Vrata, prej zaspale kakor oči. Tolkel je po njih, jih zvijal in prekladal.

Noč se je vlekla v brezkončnost. če ne bi bilo rosilo, bi bila plaha jutranja svetloba vlila novega upanja in veselja v izmučeni telesi. Tako pa se je Pavle že navsezgodaj polastilo nevarno čustvo brezbrižnosti. Povzročeno je bilo po utrujenosti tolike stopnje, da so ji roke in noge začele odpovedovati. Brez Joževe pomoči ne bi bila prišla čez prve triglavske trebušaste pomole.

Sedaj nam stopa oblika srednjega raza Triglavskega stebra že precej jasno pred oči. Spodnji del, od tam, kjer ga prečkajo Zlatorogove steze pa do višine začetka Ladje, je dobro preplezljiv. Sicer je močno navpično posajen v višave, vendar v svoji razčlenjenosti daje dovolj dobrih oprimkov in stopenj. Srednji del raza pa se izboči navzven v ogromen trebuh, poln samih nevarnih previsov. Če so stari Slovenci imenovali Triglav po glavah, smemo mi te izbokline ogromnih razsežnosti nazvati Triglavov trebuh.

Ves drugi dan je bilo na pretek opravka z njim. Ko sta sprostila zapleteno vrv, je Pavla poskusila svojo srečo. Šele ko se je trikrat zagnala, trikrat odletela in obvisela v zraku, ji je uspelo priti na tisto poličko, na kateri je Joža prenočeval. »Bila sem kakor cunja, še v nobeni plezi se mi ni kaj takega pripetilo. Joža pa je bil izredno dober, morda ravno zato, ker v meni ni bilo nobenih moči,« se glasi njeno priznanje.

Nadaljevala sta s plezanjem po krušljivi skali. Nad njo gladke, spolzke plošče in potem previsi. Mokra vrv postaja trda in ne teče gladko. Kjer ni šlo drugače, je zapelo težko Gorjančevo kladivo za led. Joža ga je pri nošnji dovolj preklel, sedaj je obema rešilo življenje.

Med temi mesti je bilo eno posebno hudobno. Izložena, prevesna, 5 metrov visoka plošča je zahtevala od Jože največjega napora in virtuoznosti iz tistih časov, ko je bil na višku svoje spretnosti. Treba je bilo pritiskati se z vsem trupom v levo stran, vtikati prste obeh rok v navpično zarezo, treti meča, golenice in prste na nogah v steno in se pomikati navpično kvišku, kakor bi plezal po vrvi. Za tako vajo je moral napeti vse sile mišic in zaradi izpostavljenosti položiti tudi vso srčnost na tehtnico. Kljub krču v prstih je Joži uspelo opreti se končno s komolcem na pomol. Od tu naravnost kvišku ni več šlo. Opor ni. Klin, ki ga je poskušal zabiti, je požrla špranja. Sedaj je bil tudi Joža v precepu. »Pavla, drži ...!« Krčevito je zagrabil za majavi klin, ki je za las preprečil nesrečo. Še dva metra prečkanja sta zadostovala, da si je Joža našel boljšo oporo. Tu v bližini je bila mala zelena polička, prjpravna za počitek. Joža je zadremal, Pavla pa je lovila vodo, kapljico za kapljico, da si ugasi žejo.

Še ni konca težav, prepad je sicer vedno večji, stene pa nikakor neče biti konec. Joža je stopil na Pavlina ramena in tvegal vzpon na nekako streho. Na srečo je bil zabil klin. Kajti že po prvem poskusu je odletel in obvisel v zraku. Šele drugič je uspel. Vrstile so se gladke plošče, prevese, pa spet izložene zajede, težava za težavo. Po prejšnjem opazovanju bi moralo nekje tukaj biti okno, ki prežene hitro vse bridkosti in težave. Kjer je bil svet nekoliko zavit, sta že oprezala za oknom. Okno pa še zlato uro povrhu! To bi se jima bilo prileglo! Ni vsakdo rojen pod srečno zvezdo in ne piše se vsakdo Horn. Ta je imel v Jalovcu svoje okno, ki drži iz vseh tegob na prelepo lagodno pot na Jalovčevo pleče in na vrh. Srednji triglavski steber ima svoje okno. V Triglavskem ga doslej še niso našli in tudi ta smer je žal brez njega. Zajeda in votline so jima pomagale kvišku. Pridobila sta precej višine. Širok žleb se je nehal pod sistemom polic.

Spet se je nagnil dan, za danes je bilo dovolj in preveč. Pribita in privezana in zdelana od vesenj po plateh sta prenočevala vdrugič v steni. V oprtnike sta potisnila noge, da bi se ogrele. Rosilo je še kar naprej, o dobri volji in zmagoslavnih občutkih ni bilo ne duha ne sluha. Edina želja: ven iz stene, domov, počivat, spat!

Po dolgi, mrzli in mokri noči je od vzhoda prilezlo medlo jutro. Tretji dan v steni. In še nič ne kaže, da se težave bližajo h koncu. Vse je še navpično, v meglo zavito je še bolj strahotno divje. Utrujeno dušo še bolj utruja.

Kdo bi mislil, da je Joža tak ješč fant. Menda je mislil, da ni mogoče obdelovati trdne in zahrbtne novine v steni brez sira in salame. Tudi ga ni grizlo v želodcu, ko se je napil vode. Toliko da si je pomel oči in premaknil nogo in »frk« se je poslovila steklenica s kavo. Nekje spodaj je še milo zazvonila, preden jo je za vedno požrl prepad . Pavli ni bilo do jedi, kava ji je bila edina tolažnica in krepilo. Sedaj je še tega konec.  »Saj je moja steklenicar,« ji je ugovarjal. Med potjo je bil izgubil tudi star daljnogled. Kazal je samo na eno oko in še to tako, da nisi vedel kaj. Spet se je spomnil nanj! »Za tisti bore rešpetlin ti je žal, za steklenico pa ne! Sedaj šele vem, zakaj ne moreš okna najti,« se je jezila Pavla.

Golomrazilo je kar naprej. Za hip se je megla izpreletela, da si videl v Vrata.

Hukaj v roke, kolikor ti je sape, ne ogreješ in ne oživiš premrlih udov. Hromota je lezla v noge in precej časa je preteklo; da sta se spet uhodila. ·

O varljivi upi na bližnje porobje! V tenčici megle so se hitro razblinili v top občutek popolne nemoči.

»Spet gvozdiva. Spet se vlečeš, vlečeš naprej. Kot tale megla … Noge kakor po dolgi vožnji na kolesu, roke brez moči, prsti krvavi …« pripoveduje Pavla.

In nekdo je pisal o pralepoti gora!

Tretji dan! Ob polici po grapi čez izprane prevesne skale. In ves čas izloženo, kakor na robu prepada. Nikakor se steber ne nagne. Kje je še rob! Kakor dva tibetska debela bogova s svojimi brezčutnimi očmi gledata stebra proti severu.

Morda pa je med njima okno! Ne, ne! V tej poslednji deviški smeri stena ne bo ponudila prijazne roke! Zahotelo se ji je zmage! Z ujetniki bo ravnala sicer usmiljeno, v svobodo pa bodo odšli iz nje nebogljeni in strti in brez občutka zmagoslavja!

Ni bilo okno, bila je past! Bila je večja votlina, lopa, v kateri zaradi nagnjenosti tal ni bilo mogoče sedeti. Nad njo so se košatili črni skladi, s katerih je venomer kapljalo. O temnomodri jasnici na nebu pa ne duha ne sluha! Bivališče za starega poležuha-pogošarja ali za skovirja, ne pa za človeško bitje!

Naša plezalca sta doslej porabila 16 klinov. Trda vrv v sihravem vremenu je le dobro opravljala svojo službo. Veliko zimsko kladivo se je presenetljivo dobro obneslo. Še dva klina je hranil Joža v žepu. Če bi bil imel v dolini dva cekina v žepu, mislim, da jih ne bi bil božal s toliko ljubeznijo in kljub življenjskim stiskam bi mu bili laže zdrknili izpod palca kakor tole železo.

Stena zgoraj omenjene votline je prevesna in levo drži navzgor eksponirana polica k odkrušku. Leže na trebuhu se Joža ni mogel prevleči. Teren je bil zoblikovan tako, da mu je uspelo na hrbtu, tiščočemu se k steni, preriniti se k višjemu robku.

Potem se polica nadaljuje. Od tu je mogoče za bolvanom v ozko zajedo, ki nudi že oddih in vrača občutek varnosti. V skrajni ekspoziciji se je Joža zvijal pod bolvanom kakor riba, grabil višje oprimke in se s skrajnim naporom spravil čez najtežje mesto dosedanje pleze.

Vrv je tekla po končani Joževi akrobaciji ob bolvanski izboklini v nekaki izjedi. Pod bolvanom je zaradi njegove trebušaste izbokline odstopila od stene. Dva in dvajset metrov njene dolžine loči sedaj Jožo od Pavle, ki jo varuje z vrha, ne da bi mogel slediti njene gibe.

Sedaj je Pavla na vrsti. Po trebuhu ni mogla pod preveso. S police zdrkne in obvisi v zraku. Spomnimo se, da je vsa stena doli do Vrat pod njenimi nogami in da oči samo zaradi zmedenosti ne vidijo tenkega belega traku šumeče Bistrice. Joža čvrsto pritegne vrv. Ker pa jo vzboklina odriva iz stene, visi Pavla v zraku brez vsak opore in brez možnosti, zgrabiti za kakršen koli oprimek. Tretjega, ki bi jo pritegnil k steni, ni! Poizkuša nazaj, pa ne gre. Nekajkrat zaniha in se požene k steni, pa brez uspeha. Vpije proti Joži, naj popusti vrv, a Joži menda ni bilo mogoče. In za hip je Pavlo preblisnilo: Lass!! Tisti Lass, ki je po padcu obvisel v Triglavski steni na vrvi in vpil: »Ali naj prerežem vrv? Strašno me boli!« Pet dni je visel kot strahotna žrtev svoje mlade sile in bil potem pokopan na dovškem pokopališču.

Pavla je napela vse kriplje. Joža ne popusti in vendar se vrv nategne ali nekje zataknjena toliko sprosti, da omogoči Pavii doseči prejšnji izhodiščni stop.

Kako se je to zgodilo? Joža in Pavla še danes nista istih misli. Gre samo za 4–5 metrov. Eden jih je doživel, drugi jih ni doumel. Ne vem, ali sta se pri kateri številnih preves toliko razburjala kakor pri tem medsebojnem prepričevanju. Eno je gotovo: vzela sta težave v stebru takole počez. Pošteno sta se oba uštela.

Pavla je obtičala na tisti usodni polici ob bolvanu. Tam je čakala, ne da bi tvegala nov nalet. Bilo je mučno čakati na nekaj, česar ne bo, in si razbijati glavo z nemogočimi stvarmi. Končno Joži ni preostajalo drugega kakor spustiti se v nevarno globino in pomagati. Zadnji klin je zabil, da bi se zavaroval. Ko se je v prostem spustu znašel ob bolvanskem vznožju, je obvisel v zraku. Pavla je pritegnila vrv k sebi, da je lahko pristal na polici poleg nje. Torej kaj? S tole polico je gotovo že hudič imel opravka! Njegovo ime se je vsaj slišalo vedno pogosteje. Ni ju bilo strah, da se bo res še sam prikazal, ko je bil že dovolj uročil steno. Pavli so odpovedale vse moči. Naprej ni mogla več, tudi ne s pomočjo vrvnega stopa, Prusikovega vozla in podobnih vrvnih manevrov. Nazaj ni nobeden od njiju niti pomislil.

Po temeljitem razgovoru, ki ni jemal besed samo iz besednjaka, precej jih je bilo iz hribovskega žargona, sta sklenila, da bo Joža poizkusil priti sam na vrh, da se bo čimprej vrnil in da bo prinesel kline s seboj. Dogovorila sta s tako in zato ni komu kaj očitati, čeprav taki sporazumi v primeru nesreče, ki je bila pred durmi, ne bi bili dovolj prepričljiv dokaz za pravilno ravnanje.

Kako se ie Joža izkopal iz stene, ni nadrobno povedal. Omenil je le, da se po tem težkem mestu stena nekoliko vda in da je teren položnejši. Kje je izstopil, ni mogoče natanko zabeležiti. Ravhekarju je sicer pozneje pokazal neko poklino. Le-ta pa se je prijel za glavo, ko je videl, kje je Joža sam brez zavarovanja prilezel na Plemenice, kjer je prenočil.

Pavla je prebila tretjo noč v steni na tisti skoraj usodni polici. Ostala je sama … Edino upanje je bila zavest, da izstop iz stene ne more biti več daleč in da se bo Joža verjetno izmotal iz zadrege. Še so ji misli urejene, še se ji zadnji razgovor z Jožo podi po možganih, počasi pa jo prevzame tišina in tema. Sedaj se še spomni, da je danes godovnjača, no, dobro se je skrila pred častilci in voščili! V steni je zavijal veter. Odjužnik se je umaknil krivcu. Prve drobne snežinke so se topile na ranjenih rokah. Povlekla je plašč čez glavo, uprla nogo v kamen in zatisnila oči. Odvračala je misli, da bi si odpočila možgane, a vsiljivo so se ji podile predstave zadnjih dveh dni po glavi. Vsako pa je spremljal nejasni občutek samote in konca … Iz globine je nekaj presunljivo zaklicalo. To je Primožič! Kako bi le neki mogel biti? Saj ga ni več med žtvimi. Bil je partisan na Koroškem. V Trstu je bil obsojen na smrt. Čudežno se je rešil iz krempljev, v Tržiču je razstrelil most, nazaj ga še ni … Gostiša? Ta je že zdavnaj mrtev! Bog ve, ali bo kdaj te noči konec?

Ko je jutrnjik zavel, jo je še bolj zmrazilo. Prva svetloba se je nežno pritisnila ob snežni poprh po skalah. Pavla je odprla oči v četrti dan. Z brezčutnimi očmi je stena prebadala svojo žrtev.

Megla je izginila, oblaki so se izpreleteli. Glej, modro nebo po tako dolgem presledku! V dolini pojejo ptički. Tam bo šla jarina že kmalu v klasje, ozimina pa že pod srp. Sonce greje njive in travnike.

Vsi mogoči obrazi so buljiti v Pavlo. Skala, rob in kamen so dobivali znane oblike: tam tisti je Primožičev obraz, oni tam Churchill s cigaro in tam tisti je detektiv … Huda žeja jo je zdramila iz teh čudnih prividov in ji vrnila zavest. Treba bo kaj použiti, da od prenapora ne odnehajo življenjske moči. V snežni mečavi je mladi, trdni Dolhar pod Kredarico že v prvi noči poginil. Uro, dve je žvečila suh kruh. Po občutku je moralo biti že pozno popoldne, ko je slišala s porobja Plemenic neke glasove in klice. Niso ponehali. Ker ni bilo nikogar v bližino, so ji misli begale v vse možnosti. Ali se je kdo ponesrečil v steni? Sedaj ga iščejo, zovejo, se preklicujejo. Z nočjo je tudi to vpitje ponehalo. Spet se je zlohotna tišina naselila okrog nje, v duši pa ji je divjal vihar. In nenehoma so spraševali možgani: Ali bom vzdržala še četrto noč v steni …?

Četrta noč! Utrujena do skrajnih meja je zatisnila oči, da bi pregnala sence Primožiča, Gostiše, staršev in bratov!

Še ta je moral priti! Tisti detektiv, ki je pazil nanjo med vojno! »Še stoji na hodniku?« me je nekoč vprašala s preplašenimi očmi. V sobi je bila tajna seja … Zdravo telo se še naprej upira popolnemu zlomu, še naprej kljubuje izčrpanosti. Tako so lezle minuta za minute jn končno je v večnem kroženju spet dan zamenjal temo. Na porobju

so se pojavile drobne postavice, ki so se kretale sem in tja. Kakor če bi kdo neopazno sprožil puško v tišino, se je Pavla zdrznila, ko je nekdo zakričal njeno ime: »Pavla, Pavla!« … »Kaj tako kričiš? Tu sem, je rekla Tomažu Ravhekarju, ki se je nenadoma pojavil pred njo. Više gori sta vse vprek govorila: Joža Čop in Jože Štalcer. Janez Gorjanc pa je na robu Plemenic povesil svojo zastavo. Jeseniška rešilna odprava!

Pred dvema nočema je Joža Čop težkega srca pustil Pavlo samo. Varovan od zgoraj, je na odkrhnjeni polici legel vznak. S petami je ob redke stope odrival telo v smeri prvih oprimkov nad seboj in srečno drugič prišel čez izloženo mesto. Na bolvanu se je odvezal in zavaroval Pavlo, ki ji je bil oddal že prej svoj oprtnik. S poslednjimi močmi se je pomikal navzgor. Če ni bilo stopov in oprimkov, se je, kakor pripoveduje, kar v meglo uprl. »Kako si prišel skozi?« sem ga vprašal. »Sila kola lomi, prijatelj,« je bil odgovor. Na Plemenicah sta mu sneg in dež mrazila ude in mu pregnala spanec z oči. Ko se je zdanilo, je hitel po Bambergovi poti nizdol. Potrkal je na duri vojaške karaule pod robom Luknje in zavpil: »Miha, Miha!« … misleč, da je v Aljaževem domu. Kakšen Aljaž, kakšen Miha! Pritisnil je dlani ob sence in se ovedel, kje je.

V Aljaževem domu je zagledal pred vhodom nosilnice. Načelnik rešilne odprave in vodnik Joža Čop je takoj vedel, za kaj gre. Zaradi njega in Pavle so bile vznemirjene že Jesenice, Dovje in Mojstrana. Ponižno je torej potrkal na duri, odprl in dejal: »Jaz sem Joža Čop, koga iščete?« Vsi so bušili v smeh. In ta hip je Jožo preletel očitek:

»Zakaj si nisem obvezal glave, se položil na nosilnice in nisem čakal, da pridejo moji tovariši reševalci iz sobe na plan. Tam bi po prespani noči našli pred vrati iskano žrtev … lahek uspeh rešilne odprave …!« Toliko da je ušel težavam, že mu muhe roje po glavi. Prav je rekel Miha Potočnik: »Joža se že sam pretolče. Če si sam ne bo, mu nihče ne pomore.«

Po pičli uri počitka so se odpravili na Luknjo in na Bambergovo pot. Popoldne so bili na Plemenicah: Tu, potrpežljivi čitatelj teh vrstic, snemi klobuk pred neugnano vzdržljivostjo in izredno zmogljivostjo Jožeta Čopa, ki je po štirih prečutih nočeh in po vseh zgoraj opisanih težavah še istega dne sestopil in skoraj brez počitka spet vstopil in preplezal že samo na sebi naporno Bambergovo pot. Bil je Pavli vse to dolžan, a vsak ne bi bil zmogel tolikih naporov, še posebej ne vsak možak, ki ga več kot pet križev tišči k zemlji.

Na Plemenicah so iskali pripravno sestopno mesto. Vse je bilo tako divje prepadno, Joža ni vedel prav pokazati, kje je prejšnji večer v megli in snegu izstopil. Ker je noč onemogočila nadaljnje poskuse, so šli vsi štirje spat v italijansko karaulo.

Drugo jutro si je Gorjanc izmislil sledeče: ker so vedeli, kje tiči Pavla, bo sam z roba kazal smer z zastavo sestopajočim. Vihtel bo znamenje po potrebi na desno in levo. Dober domislek.

Ko se je naša petorica pomikala po Bambergovi poti v dolino, si dobro ločil tri krepke hodce od dveh nebogljenih in izsehlih postav, ki naj bi bila kralja in zmagovalca v Triglavu. Morda bi bil opazil na deviškem smehljaju Severne stene rahel posmeh.

Sonce je že razlilo svoje žarke čez vse stebre in raze, sijalo je po robeh in žlebih, po policah in prevesah. Sončen junijski dan je kraljeval nad gorami in dolinami.

Evgen Lovšin

Vir: Planinski vestnik 1/1945