Tabor perspektivnih alpinistov Courmayeur 2015

Vodji: Andrej Grmovšek in Nejc Pozvek

Potek tabora
Udeleženci se v Ljubljani zberemo v petek, 24. julija, in se družno odpravimo na zahod. Skozi Padsko nižino preklinjamo vročino in zvišane cene cestnin. Zvečer prispemo v deževni Courmayeur in se nastanimo v kampu Grandes Jorasses v dolini Val Ferret, kjer nas že čaka družina Grmovšek.

Zaradi mokrote v sobotnem meglenem jutru ne hitimo. Ko se dopoldne le razvedri, se odpravimo lažjim ciljem naproti. Večina se odpravi do konca doline v stene Parete dei Titani, Jakličeva, Jelovčanova, Grmovšek in Pozvek v bližje stene L´Eveque, Žumer in Klemenčič pa se odločita za popoldanski pristop proti koči Boccalatte z namenom plezanja v Tour de Jorasses. Zvečer premislimo nadaljevanje tabora. Ker vremenska napoved ne služi začrtanemu načrtu (hladno in vetrovno v višinah, prav tako tudi nestanovitno), se odločimo še za eno enodnevno turo.

Skoraj gasilska fotografija udeležencev tabora perspektivnih alpinistov Courmayeur 2015 (foto Tanja Grmovšek)

V zgodnjem in mrzlem nedeljskem jutru (le malo nad ničlo) se četverica odpravi proti koči Dalmazzi z namenom plezanja v jugozahodni steni Aiguille Rouges de Triolet, dve navezi pa v sosednjo dolino Val Veny, kjer pristopijo mimo koče Monzino do stene Aiguille Croux. Zaspani del ekipe sledi skupini mimo koče Dalmazzi, a se jim želena stena malo izmakne in po ogledu večine sten nad ledenikom Triolet pristanejo v njeni lažji sosedi. Popoldne se vreme počasi slabša. Nekatere naveze zato svojih smeri ne uspejo končati. V močnem vetru in snežno-dežnih padavinah vsi srečno sestopimo v kamp, kjer znova prevedrimo deževno noč.

Ponedeljkovo dopoldne je v znamenju počitka in priprav na nove podvige. Naveza Pelc-Arh že kmalu zagrize pod Tour de Jorasses, Žumer, Klemenčič, Mrak in Grilj odidejo na ogled supermodernega bivaka Gervasutti z namenom plezanja v Petites Jorasses, ostali pa še eno noč prespimo v dolini. Pridružita se nam še dva mlada in zagnana plezalca, David Debeljak in Gašper Pintar, ki ju je neurje prisililo k umiku z ledenika Geant.

V torek se tako navsezgodaj v veliki skupini zaženemo na prvo gondolo za Helbronner. Od tam peš nadaljujemo po veliki ledeniški uravnavi do naših ciljev, ki jih predstavljajo Grand Capucin in okoliške drzne skalne špice in ostrice. V lepem dnevu vsi uspešno izpeljemo ture. Skupina, ki pleza okoli Capucina, prespi v šotorih na ledeniku, ostale tri naveze izpod svojih sten sestopijo v kamp. Zvečer nas znova doseže slabo vreme, ki se nadaljuje še vso sredo. Kozole in Pozvek ostaneta na ledeniku, ostali pa se že v sredo dopoldne napotijo v dolino. Najbolj neučakani že isti večer sklenejo taborniško dogajanje z zabavo ob palačinkah (in z njimi) ter se odpravijo proti domu.

Naslednji dan je lep. Kozole in Pozvek plezata v Pilier Rouge du Clocher in z zadnjo gondolo prideta v dolino. Nekateri znova obiščejo športne smeri v Parete dei Titani, dve navezi pa na poti domov obiščeta eno izmed tamkajšnjih plezališč.

Na lepo petkovo jutro se od tabora poslovi še zadnja trojica, ki se svoj zadnji dan bivanja nameni plezat nad Aosto.

Nejc Pozvek

Tabor perspektivnih alpinistov Courmayeur 2015 (foto Matevž Mrak)

Oceni vodij tabora: Nejc Pozvek in Andrej Grmovšek
Taborniško dogajanje ocenjujem kot dokaj dinamično. Nabor tabornikov je bil pester: od članov SMAR do tistih, ki resnejši alpinizem šele spoznavajo, vsi pa izkazujejo dokaj visoko plezalno raven in potencial, ki bi ga lahko v prihodnjih letih s pravilnim pristopom in trdim delom razvili ter nadgradili. Presenetljivo in razveseljivo izstopa zelo visoka plezalna raven deklet – trojica med njimi premore že precej izkušenj in suvereno vodi navezo na stopnji, višji od večine fantovskih udeležencev. Upam, da se v prihodnje sestavijo v ekipo tudi za kakšen resnejši alpinistični cilj. Sicer pa uspešen tabor, kjer je vsakdo lahko izrazil svoj alpinistični kredo in se seznanil tudi s kompleksnejšimi turami (dolgi pristopi, ledeniki, višina).

Vsem gredo pohvale za korekten odnos in dobro izvedbo tur. Pokazali so zrelost in preudarnost in, kar je najpomembneje, vsako turo brez večjih prask končali v dolini. Občasno se je sicer zgodil padec motivacije, na kar je vplivalo malce nestanovitno vreme. Zdi se, da je to zadušilo tudi dokaj visoke apetite nekaterih. Kakor koli, verjamem, da bodo to dragocene izkušnje za v prihodnje. Za uspeh v alpinizmu sta pač ključni tudi potrpežljivost in prilagodljivost. Vemo pa, da sta slednji bolj v obratnem sorazmerju z mladostjo, ki je vrvela v stenah okoli Mont Blanca.

Razgledno plezanje nad Courmayeurjem (foto Tjaša Jelovčan)

(Pre)plezane smeri

Sobota, 25. 7. 2015

Nedelja, 26. 7. 2015

Torek, 28. 7. 2015

Četrtek, 30. 7. 2015

Dragocena izkušnja plezanja v granitu (foto Andrej Grmovšek)

Vtisi in misli o taboru ter opisi nekaterih tur

Uroš Grilj: Kljub relativno hitremu zaključku tabora, ko je večina šla domov, sem se uspel naplezati in spoznati nekaj novih ljudi. Vreme nam ni bilo najbolj naklonjeno, vendar veliko boljše kot lani. Stene so zakon, zagotovo bom še prišel. Hvala komisiji in vodjema tabora!

Matic Murn: Tabora sem se udeležil prvič. Že vnaprej sem se ga zelo veselil. Granit je čisto druga stvar. Sam sem se prvič srečal z njim. Poke so poglavje zase. Na začetku sem imel kar nekaj težav, kasneje sem se navadil – nekoliko težje mi je bilo »za glavo«, kot pa naša skala. Vodstvo tabora je bilo »tako, kot se zagre«. Spoznal sem dosti novih fac ter nove fantastične kraje. Nepozabno pa je bilo tudi kopanje na ledeniški moreni. :)

Nejc Klemenčič: Za nami je še en odličen tabor v odlični družbi – kot vedno. Vreme nam je tokrat kar dobro služilo. S Klemenom sva v soboto popoldne iz kampa dostopila pod ledenik pod steno Tour de Jorasses. Našla sva udobno ravnico, kjer sva spala. Zjutraj sva dostopila čez ledenik pod steno, kjer sva plezala smer Etoiles filantes (ED+ 7b, 6c obl.), vendar najtežjega raztežaja nisva uspela prosto preplezati in obrnila 3 raztežaje pod vrhom zaradi poslabšanja vremena. Sestopila sva v dolino, kamor sva prišla okoli 23.00. Naslednji dan se na soncu posuši oprema in popoldan spet dostop do luksuznega bivaka Gervasutti. V torek smo se z Griljem, Žumrom in Mrakom odpravili čez ledenik pod steno Petites Jorasses, kjer sva z Žumrom hotela plezati smer Gargantua, vendar nisva mogla vstopiti. Nato sva izbrala smer Bonatti-Mazeaud (ED 450 m 7a) – kot tudi Mrak in Grilj. Vsi smo smer splezali prosto, skupaj abzajlali čez steno in spet z nočjo prišli v kamp. V sredo smo počivali v kampu in zvečer uradno končali tabor s palačinka partyjem. Vodji tabora sta delo izpeljala dobro, nam pomagala izbirati stene, spremljati vreme in podajala koristne nasvete.

Sara Jaklič: Ker je bila letošnja napoved boljša od lanskoletne, smo imeli mladi alpinisti tokrat možnost plezati v stenah Bele gore. Marsikdo se je v preteklosti že preizkusil na višini, za nekatere pa je bilo to prvo srečanje z granitnimi počmi in dolgimi dostopi po ledeniku. Ker je bila za prvih nekaj dni napoved precej nestabilna, smo plezali pod okoliškimi vrhovi, kjer so nekateri preizkusili kopanje v ledeno mrzli vodi. Ko smo se dodobra ogreli in vplezali v granitu, smo odšli višje - v satelite Mont Blanc du Tacula in pod Grandes Jorasses. Medtem ko so nekateri v bivaku pod Jorassi viseli na internetu, nas je druge pral dež v šotorih na ledeniku pod Mont Blancom. Tabor smo v tradicionalnem duhu uradno končali s peko palačink, za kar so bili zaslužni predvsem naši fantje. V splošnem pa odlična plezarija, športni duh in dobra družba. Zahvala Nejcu in družini Grmovšek!

Matej Arh: Na taboru sem se imel fajn in se kar dobro naplezal. Zame je bila to prva izkušnja z granitom (tudi gnajsem in blestnikom) zunaj študijskih obveznosti. :) Zahvaljujem se za izkazano zaupanje in upam, da bom imel priložnost sodelovati na čem podobnem tudi v prihodnje.

Bivak Gervasutti je navdušil z indukcijsko ploščo in brezžičnim internetom. (foto Matevž Mrak)

Klemen Žumer: Družabni, polni dobrega vzdušja in novih dogodivščin zapolnjeni dnevi, ki ti prikažejo novo širino v alpinistični svet – seveda širine ni brez vsevednih, nasmejanih voditeljev tabora. Hvala!

Žiga Oražem: Super je bilo izmenjati toliko novih telefonskih številk plezalnih kolegov in kolegic! Se že pleza. Zame je bil to prvi tovrstni tabor, nisem vedel, kako bo vse skupaj potekalo. Že po prvem sestanku je bilo vse jasno: »Sami se organizirajte, poglejte vodničke in vreme ... če pa kaj ni jasno, pa le vprašajte.« Namen je bil, da se sami odločamo, kje in kaj bomo plezali. Tako je tudi bilo. Hvala za vse nasvete, čas, dobro družbo.

Matevž Mrak: Res je lepo plezati zlate in kompaktne poči nad ledeniki. Čeprav je spremenljivo vreme preprečilo daljše ture, je bilo vzdušje še vedno odlično. Bivak Gervasutti pa tudi ni razočaral z brezžičnim internetom in indukcijsko ploščo. Hvala PZS ter Nejcu in družini Grmovšek!

Tjaša Jelovčan: Prvič sem bila v teh koncih in najbrž ne zadnjič. Navdušili so me s svojo raznolikostjo in lepoto. Vsi ti visoki hribi okrog, odlična skalna plezarija, nori ambienti, dolge, resne ture ... pa še vreme nam je služilo. Vzdušje in družba na taboru pa je itak vsako leto odlična. Zahvaljujem se Planinski zvezi za finančno podporo in seveda Andreju in Nejcu za organizacijo in usmerjanje.

Petra Muhič: Plezanje v granitu je drugačno kot plezanje v naši skali. Ocena težavnosti, ki jo v naši skali, katere si navajen, preplezaš z lahkoto, se v granitu lahko izkaže kot ne ravno mačji kašelj. Plezanje poči je bilo za prvič zelo zanimivo in nov izziv, vsekakor pa se bom še vrnila. Plezanje v G. Capucinu je bilo zame zelo prijetno, mirno, mogoče predvsem zaradi drugačnega okolja, saj so me zelo navdušili vsi ti stolpi, ki so se dvigali okoli naju. Škoda le, da je zjutraj snežilo in nismo bili deležni pogleda na okoliške stene.