Patagonska odprava: na vrh Cerro Torreja brez PFC-jev!

Ko sem Greenpeaceu predlagal pohod po eni najtežjih in najnapornejših poti v Patagoniji, deželi, ki slovi po slabem vremenu, z oblačili brez PFC-jev, sem tudi sam imel pomisleke.

Se bo takšna oprema obnesla enako dobro kot oblačila iz Goretexa? No, priznati moram, da se je zelo izkazala, in bil sem izjemno zadovoljen z njo. A začnimo na začetku. S plezalnim partnerjem sva zadnje tri tedne skoraj ves čas preverjala vremensko napoved, a decembra ni bilo nobenih možnosti za vzpon. Na srečo se je med tretjim in sedmim januarjem pokazalo štiridnevno »okno« lepega vremena in nam ponudilo priložnost, da se splezamo na goro.

V močnem vetru smo se začeli približevati predelu Laguna Torre in baznemu taboru Nipponino, a smo se po šesturni turi po ledeniku ustavili za počitek. Razdalje so tu veliko večje kot kjerkoli drugje – povsem običajna je npr. 20-kilometrska hoja samo do vznožja gora. Če te med kakšnim od teh pohodov ujame slabo vreme, je dobra in zanesljiva oprema ključnega pomena.

V baznem taboru smo pripravili našo opremo in ob polnoči začeli s pristopom do vznožja zahodne stene Cerro Torreja (3.102 m). Po dolgem in napornem pohodu med ledeniškimi razpokami ledenika Grande smo prispeli do prelaza Standhardt, kjer nas je čakalo še 1.200 m plezanja samo do platoja Circo de los Altares, kjer je bilo izhodišče naše smeri. Po petnajstih urah plezanja smo prišli do vznožja stene in prelaza La Speranza. Tam smo si izkopali snežno jamo, ki nam je čez noč nudila toplo in varno zatočišče. Stalili smo si led za vodo in si opomogli po napornem dnevu.

Greenpeace mi je brezplačno posodil oblačila brez PFC-jev, ki se je do tedaj zelo izkazala. Bil sem zadovoljen in še vedno na suhem in na toplem. Petega januarja zjutraj smo se začeli vzpenjati po zahodni steni, ki se je dvigala 850 metrov nad nami. Sneg in neverjetne ledene formacije so se zdele nemogoče prepreke, a leta 1974 je italijanska odprava našla pot med njimi. Sledili smo njihovi smeri. Po dolgih metrih in številnih težkih predelih navpičnih ledenih sten in nestabilnega snega smo prišli do zadnjih petdesetih metrov pred vrhom Cerro Torreja. Do znamenite Gobe, navpične stene. pokrite z nestabilnim snegom – najtežjega dela vzpona,  ki lahko traja tudi do pet ur.

Zgrabil sem svojo opremo za led in se lotil vzpenjanja. Po enourni borbi z zelo močnim vetrom in napornem plezanju brez zanesljive zaščite smo prispeli na vrh te čudovite gore. Sanje vsakega alpinista. Uživali smo na vrhu, potem pa se odpravili na dolgo pot nazaj do snežne jame. Po dvajsetih urah plezanja smo prispeli nazaj do snežne jame in čez noč počivali. Šestega januarja smo 14 ur hodili po Hielo Continental (o.p.p. »Celinskem ledu«), tretjemu največjemu ledenemu masivu na svetu, ter spali ob njegovem vznožju. Sedmega januarja smo srečni in zadovoljni prispeli nazaj v El Chalten.

Oprema mi je odlično služila in bil sem zelo zadovoljen, da sem preplezal to goro z oblačili, ki so bili narejeni brez strupenih kemikalij. Narava je naš dom in naše igrišče, in naloga nas plezalcev je, da jo varujemo. Hvala Greenpeaceu, da nam je pri tem pomagal!

David Bacci

Članek je bil prvotno objavljen na spletni strani Greenpeace Slovenija  
-------------------------------------------
Povezane novice:

• Kako neokrnjeni so resnično naši vrhovi?
• Greenpeace na odročnih gorskih področjih na treh celinah odkril nevarne kemikalije