Pri Greenpeaceu vedno poudarjamo, kako pomembni so za našo organizacijo prostovoljci. Predstavljajo pomemben člen verige, ki poganja naše aktivnosti in kampanje. Danes vam predstavljamo zgodbo naše prostovoljke Laure Hernandez, ki je s svojo sestro Eugenio splezala na goro Tronador (Cerro Tronador) v bližini argentinskega mesta Bariloche. Njuna odprava je bila del Greenpeaceove kampanje, s katero od vodilnega proizvajalca opreme za dejavnosti na prostem The North Face zahtevamo, da preneha proizvajati izdelke s pomočjo nevarnih kemikalij. S sporočilom »Uspe ti lahko brez onesnaževanja« sta Laura in njena sestra plezali korak za korakom v zelo slabih in spremenljivih vremenskih razmerah ter uspeli doseči višino 2.200 metrov, pri tem pa sta nosili oblačila, ki so bila v celoti proizvedena brez teh nevarnih kemikalij.
|
Kaj so PFC?
PFC oz. perfluorirane kemikalije so družina kemikalij, ki temeljijo na ogljiku, ki ga obdaja fluor. Ta zmes je odporna na vročino, kislino, ter ostale dejavnike, ki po navadi uničijo kemično sestavo spojin.
PFC-ji se uporabljajo pri številnih industrijskih procesih in potrošniških izdelkih. Posebej pomemben porabnik je industrija izdelkov za uporabo na prostem, ki PFC-je nanaša na izdelke, da jih naredi odporne na vodo in umazanijo. Ko se enkrat sprostijo v okolje, se PFC-ji razgrajujejo zelo počasi - v okolju ostanejo več let in se razpršijo po celotnem planetu. Nekatere izmed teh kemikalij škodujejo reproduktivnim organom, povzročajo rast tumorjev in vplivajo na hormonski sistem.
|
Prvi dan: sobota
S sestro že nekaj časa načrtujeva vzpon na goro Tronador. Med najinimi pripravami sva izvedeli, da oblačila, ki sva jih nameravali uporabljati pri odpravi, izdeluje blagovna znamka, ki uničuje najine priljubljene kraje. Zato sva se odločili, da bova med celotno odpravo nosili oblačila znamke, ki ne uporablja okolju nevarnih kemikalij in tako sporočali, da znamki The North Face ni treba onesnaževati. Prispeli sva v Bariloche in tam prespali, zjutraj pa zgodaj vstali in se odpravili v kamp Pampa Linda v narodnem parku Nahuel Huapi ob vznožju gore Tronador. Od tam sva začeli najin vzpon do koče Refugio Otto Meiling.
Drugi dan: nedelja
Fabian naju je čakal v klubu Andino Bariloche, da naju s kombijem oz. minibusom odpelje v kamp Pampa Linda. Fabian že vrsto let dela v koči Otta Meilinga in v Rocci.
Odpeljemo se po državni cesti št. 258 proti jugu ob jezeru Gutierrez in v narodni park Nahuel Huapi. Gozdna cesta nam nudi lep razgled na jezero Mascardi in čudovite barve, ki ga obdajajo. Še deset kilometrov na zahod po makadamski cesti in odpre se nam razgled, ki smo ga čakali: prikaže se veličasten Tronador z vrhom, odetim v oblake. Prispeli smo!
Odločili sva se, da se iz Pampa Linde odpraviva proti koči Otta Meilinga in pri tem izkoristiva nizke temperature, v katerih imava največ možnosti, da prehodiva štirinajst kilometrsko pot in se dvigneva za 1.050 metrov nadmorske višine, ki naju ločijo od koče. Pot nama bo vzela 5 –7 ur.
Prijavili sva se pri upravitelju parka in se odpravili proti vznožju.
Prve tri kilometre hodiva praktično po ravnem in se spustiva le za 50 metrov od izhodišča. Od tam se začneva vzpenjati po planinski poti in po šestih kilometrih prispeva na 500 metrov višji vrh, imenovan Blazina.
Nato sva hodili še dva kilometra naprej na 150 metrov višji predel, imenovan Počivališče konjev (Horses Rest). Tam se začne zadnji del vzpona, še trije kilometri poti in 350 metrov nadmorske višine. Hodili sva po robu, kjer ni vegetacije. Na kamnih so oznake, ki naju vodijo do koče.
Po petih urah hoje z nekaj odmori končno zagledava kočo. Čaka naju še krajši klanec med skalami. Poleg težkih nahrbtnikov in splošne utrujenosti naju ovirata dež in močan veter. Izčrpani sva, želiva si, da bi že bili na cilju!
Malo pozneje prispeva, zadnji del poti sva hodili počasi, skoraj po polžje. Prijaviva se, razpakirava in si naročiva vročo pijačo. Danes greva zgodaj v posteljo, saj se jutri zjutraj začne resno plezanje med gorskimi razpokami. Čaka naju nova prijetna dogodivščina.
Tretji dan: ponedeljek
Zbudili sva se zgodaj, pojedli zajtrk in se pripravili na novo avanturo med razpokami ledenika Castaño Overa. Tri ure hodiva med ledeniškimi razpokami in režami. Izbereva si eno izmed razpok in se spustiva po eni izmed sten. Nova prijetna plezalska izkušnja.
Noči v zasilnih bivališčih so kratke, zato pojeva večerjo in se odpraviva spat. Vstati je treba zgodaj, da se spočiješ in pridobiš nazaj nekaj moči.
Zadnji dan: torek
Hitro pojeva zajtrk. Danes bova poskusili z vzponom na Punta Condor, od kjer bova lahko dosegli eno najlepših razglednih točk na narodni park Nahuel Huapi in goro Tronador. Imenuje se in se nahaja Filo Summit of the Condors 2.200 metrov nad morjem.
Iz te vzpetine opazujeva severni del ledenika Casa Pangue, ki se iz gora zelo strmo spušča kakih 2.000 metrov v dolino. Da prideva do tja, morava najprej prečiti ledenik Alerce in severni rob La Motte. Potem se spustiva po strmem klancu po snegu in kamnih in prečkava ledenik Frias. Tam bova začeli najin končni vzpon na vrh Filo de los Cóndores.
Uporabljati bova morali vrvi, čelade, cepine, dereze in vse ostalo. Pot tja in nazaj bo trajala 6–8 ur z vmesnimi vzponi in spusti. Seveda imava pri sebi tudi fotoaparat.
Prispeli sva do ledenika Alerce, kjer sva za prečkanje uporabili vrvi. Obujeva si dereze in se s palicami v rokah lotiva prečenja. Že od zgodnjega jutra vidiva pri vrhu oblake in se zavedava možnih sprememb vremena. Če se bodo oblaki zbrali visoko, bova vpili!
Prečkava ledenik Alerce in Filo de la Motte, potem pa se spustiva po vrtoglavem sneženem pobočju proti ledeniku Frias. Skoraj nama ga uspe prečkati, a nama jo zagode vreme in morava se vrniti. Približuje se nevihta, šibke sledi, ki jih puščava za sabo in slaba vidljivost pa nama preprečujejo nadaljevanje vzpona.
Povratek je bil napet, a uspeli sva pobegniti pred oblaki, ki so naju lovili od zadaj. Prišla je neizogibna nevihta, ki je tulila okoli in mimo naju. Sodra in veter sta ovirala vzpon nazaj po pobočju, preden je sledil ponoven spust.
Utrujeni sva še enkrat prečkali ledenik Alerce in se napotili proti drugemu koncu, ki se je dvigal na Filo del Camping, ter od tam občudovali razgled na ledenik Manso. S pogledom sva v daljavi ujeli Črno Laguno in Črni ledenik in na vrhu kočo Refugio Tronador Viejo.
Pogled naju je kar vabil, da prečkava na drugo stran in se prebijeva do tega nenaseljenega gorskega zatočišča. V taboru, pred kuliso mogočnega Tronadorja in bučanju snega, ki je zasipal ledenik Manso, sva ugotovili, da je napočil čas za fotografiranje. Razvila sva svoje transparente z jasnim sporočilom, da je je do sem možno priti brez onesnaževanja okolja. Tukaj sva, na vrhu, v snegu, v oblačilih, ki ne onesnažujejo, a naju obenem varujejo in nudijo vse udobje, ki ga potrebujeva. Možno je, obstajajo alternative, ki ne onesnažujejo okolja in to želiva izraziti s svojim sporočilom. Pritisneva na gumb fotoaparata. Klik!
Odpraviva se nazaj do koče proti ledeniku Castaño Overa. Še nekaj časa se zabavava s hojo med špranjami in razpokami ter občudujeva razgled, ki nama ga nudi mogočni Tronador. Vrneva se v kočo. Morda prihodnjič.
