V stene s plezalnimi vodniki Planinske založbe PZS

Kamniška Bistrica je eno izmed bolj obiskanih območij naših Alp, saj je zanimivo tako za alpiniste, kot tudi za planince in turiste.

Ko stojimo v Koncu je skoraj nemogoče, da se pogled ne bi ustavil na številnih stenah okoliških gora, ki s prekinitvami sestavljajo pravi venček plezalsko zanimivih ciljev. Nekateri so bolj zanimivi za kopni del leta, drugi pa za njegovo zimsko četrtino.
Stene bi skoraj lahko združili v verigo, ki se začne z Mokrico in Kompotelo, katerih severne stene oz. bolje rečeno grape nudijo izzive predvsem v zimskem času. Preko nizkega in skoraj spregledanega Jermanovega turna z le nekaj smermi, se preselimo v obsežnejše stene Kalškega grebena in Kalške gore, ki se končno spustijo na Kokrsko sedlo, kjer se lahko utrujeni alpinist ali planinec odpočije in okrepča v Cojzovi koči. Na drugi strani sedla se kaj kmalu začnejo dvigovati stene Grintovca vse do spusta v Mlinarsko sedlo, ki nudi možnost spusta na Jezersko. Stene nad Kamniško Bistrico pa se tu ne ustavijo. Prav nasprotno - najlepša plezarija se tu šele pričenja. Prva je na vrsti manjša južna stena Dolgega hrbta, sledijo pa, zaradi značilnega ogromnega previsa, ki se kot testo preliva čez gladke bele plošče, izredno previsne smeri v Štruci. Njena prijaznejša južna stena pa se stika z, v vodniku zagotovo najzanimivejšimi, navpičnicami Skute. Z njenega vrha Kogel zlahka spregledamo, kar pa ne moremo trditi, če se proti njemu ozremo iz doline. Njegova navpična južna stena je v tem koncu Kamniških Alp z naskokom najzahtevnejša. Zbir plezalnih smeri vodnika zaključimo nad Kamniškim sedlom, kjer si lahko v Kamniški koči uredimo pravi tabor, saj so najbližje stene Brane ali Planjave oddaljene le nekaj minut hoda.

Od doma v Kamniški Bistrici se nam odpre pogled na v nego kipeče vrhove Kamniških gora - na zahodni strani se bohotijo vrhovi Kalške gore, Grintovca, Kogla, Štruce in Skute, Kaptanski greben zakriva pogled na Tursko goro, Brano in Planjavo, tik nad izvirom hladne Bistrice pa že slutimo strma pobočja Zeleniških špic, strmo pregrado, ki ločuje Repov kot od Kamniške Bele.

Zložna steza nas pripelje do tolmunov nad Slapom v Repovem kotu, kjer nas poleti čaka prijetna ohladitev, a nas tokrat bolj zanima vpadljiva in na prvi pogled zaradi silne strmine neprehodna južna stena Planjave skupaj z njeno jugovzhodno sosedo. Na nasprotni strani Repovega kota se v pobočja Zeleniških špic zajedajo številne grape, ki so plezlni cilj alpinistov predvsem pozimi. Če nadaljujemo po dolini do njenega konca, t.j. Srebrnega sedla, se nam odpre veličasten razgled. Pod nami se odpira Kamniška Bistrica z Ljubljansko kotlino v ozadju, nad nami pa se pne greben proti vrhu Planjave. Alpinistično oko pa se ne more odlepiti od temnih in prepadnih sten, ki se dvigajo nad Korošico, Petkovimi njivami ter Šraj peski. Lučki Dedec, Vršiči in Vežica ponujajo zahtevno in lepo plezanje v za druge predele naših gora zavidljivi navpičnici in kakovostni skali. Vsaj kar se tiče izpostavljenosti lahko podobno trdimo tudi za severozahodno in severno steno mogočnega Rzenika - kakovost skale pa žal predstavlja diametralno nasprotje prej opisanim strminam.