Polpeto desetletje od vzpona na sedemtisočak Istor-o-Nal

Prvo jugoslovansko alpinistično odpravo v pakistanski Hindukuš so sestavljali dr. Ivo Valič kot vodja odprave ter člani Janko Ažman, Iztok Belehar, Sandi Blažina, Janez Brojan, Franci Ekar, Tomaž Jamnik, Zvone Kofler, Peter Ščetinin in fotograf časopisa Delo Joco Žnidaršič. Sestav odprave je bil alpinistično vrhunsko dovršen.
 

Odprava je do baznega tabora prevozila dolgih 8.000 km - potovali so namreč s tremi osebnimi avtomobili ter z dodatnim poltovornjakom za prevoz opreme, hrane in drugega tovora. Pot jih je vodila čez takratno Jugoslavijo ter naprej skozi Grčijo, Turčijo, Iran, Afganistan vse do Pakistana. Povpeli so se tudi na zloglasni pakistanski prelaz Kaiber od koder so pot nadaljevali vse do prestolnice Islama Bad. Tam so se uspeli vkrcati na letalo in odleteli v »kraljevino« Čitral.
 

Na vrh 7400 m visokega Istor-O-Nala sta se 5. junija 1971 okoli 15. ure povzpela Zvone Kofler in Janko Ažman. Etapni prvenstveni vzpon je bil zahteven z mesti IV in V. stopnje ter z več strmimi ledenimi mesti. Nameščeno je bilo več kot 400 m fiksnih varovalnih vrvi. Da je šlo za tehnično izredno zahteven vzpon, dokazuje dejstvo, da je do tega dne, kljub večim poizkusom po omenjeni smeri, vrh ostal neosvojen. 
 

Izčrpana Zvone in Janko sta se pri sestopu tudi težje poškodovala. Plezalski kolegi so se takoj po prejemu obvestila o nesreči na gori lotili vključili v reševalno akcijo, ki je trajala kar tri dni. Z velikimi napori so reševalci uspeli poškodovana kolega iztrgati iz krempljev stene, nakar so ju prenesli v bazni tabor na vznožju sedemtisočaka. Žal pa se je v objem domačih vrnil le Janko. Zvone Kofler se je v kasnejši prometni nesreči na cesti pred Kabulom težje poškodoval. Zaradi posledic prometne nesreče, predvsem zaradi hudih opeklin je umrl v afganistanskem Kabulu. Plezalska druščina je nato uredila in zagotovila prevoz umrlega alpinista v Mojstrano - vsi domači in prijatelji smo se od njega še zadnjič poslovili na dovškem pokopališču.
 

Franci Ekar