nedelja, 2. maj 2021

Medved - prisrčen kosmatinec, ki ga je treba (s)poznati

Z medvedom je slovenski človek povezan bolj, kot se nam zdi na prvi pogled. Večina se je z njim prvič srečala že v otroški posteljici, ko so nam ga položili ob vzglavje. Prebivalcem dinarskega gorstva in Krasa je kosmatinec »bližnji« sosed, ostali pa večinoma le sanjamo o (kontroliranem) srečanju. Pa vendar je medved zver in kljub temu, da se nas praviloma ogne v velikem loku, so srečanja dokaj pogosta. Da bodo tudi prijetna, predlagamo, da si vzamete nekaj minut za spodnje besedilo.

(Rjavi) medved (Ursus Arctos) je zver. Kljub zloglasni družini je vsejed - v primerih dovoljšne količine rastlinske prehrane, ta lahko predstavlja tudi do 95 % delež njegove prehrane. Nabira različne plodove in semenje, teknejo mu tudi zelišča, trave in detelja. Da zelo ceni med, pa je znano tudi že dolgo - vsi slovanski jeziki so iz tega izpeljali celo njegovo ime - medjed. Mesni del njegove prehrane predstavljajo žuželke in ličinke, ki jih najde pod lubjem podrtih dreves in pod kamenjem, ceni pa tudi mrhovino. Loti se tudi vseh lahko ulovljivih živih živali, kot so na primer mladiči divjadi ali odrasla divjad v visokem snegu, lahko dostopne pa so mu tudi nezavarovane domače, zlasti drobnice.
 
Medved v človeku ne vidi prehrani namenjenega plena, zato človeka nikoli namenoma ne zalezuje
in lovi. O ravnanju pri srečanjih s človekom tako ne odloča njegova lakota, ampak predvsem občutek ogroženosti in presoja, kako se tej grožnji umakniti.

obmocje_medveda_znak
Srečanje z medvedom
Medved izredno dobro sliši in še bolje voha, zato pa precej slabše vidi. Zato je medveda zelo težko presenetiti in se mu neopazno približati. Se pa srečanja še vedno dogajajo, sicer dokaj redko in zgolj v določenih primerih - če se medvedu približamo tiho in iz smeri proti vetru (ko nas medved ne more slišati ali zavohati), če ga presenetimo med zatopljenim razkopavanjem štorov, obračanjem kamenja in med drugim iskanjem hrane ali če medvedko z mladiči presenetimo med skrbjo za mladiče (če ji nekoliko popusti običajna pozornost).

Ob bližnjih srečanjih z medvedom, še zlasti pa z medvedko z mladiči, lahko postane izid srečanja v znatni meri odvisen od ravnanja človeka. Medved napade samo, če se počuti skrajno ogroženega, medvedka pa tudi, če domneva, da človek ogroža njene mladiče. To pomeni, da se mora človek ob srečanju z medvedom, še zlasti pa z medvedko, ki vodi mladiče, izogibati vsega, kar bi mu dajalo videz napadalca. Tak videz (pri vseh živalih) lahko vzbudijo zlasti vse hitre in sunkovite kretnje in gibi. Zato je ob srečanju z medvedom najbolje mirno obstati in se začeti počasi mirno ter brez hitrih in nenadnih gibov mirno umikati.
 
Večja kot je razdalja na kateri medved zazna, večja so zagotovila, da do srečanja sploh ne bo prišlo. V takšnih primerih, se niti ne ve, da je bil v bližini medveda. Če pa se približamo kritični razdalji, lahko medved, pogosteje pa medvedka z mladiči, izvede posebni zastraševalni nastopom oz. navidezni ali strašilni napad. Namen tega je resničnega ali domnevnega napadalca tako prestrašiti, da se raje umakne.

Postavljanje medveda na zadnje noge še zdaleč ne pomeni, da bo medved napadel! Medved slabo vidi - zato se, ko sliši in vonja kaj nenavadnega, postavi na zadnje noge, da bi si ogledal situacijo in ugotovil za kaj gre.

Na zadnje noge se vzpenja tudi med navideznim napadom, da bi naredil večji vtis na sovražnika. Grozečo pokončno držo podkrepi z grozečim renčanjem in rjovenjem. Kljub grozečemu obnašanju pa medved iz navideznega ne bo prešel v pravi napad, če ga k temu dodatno ne izzove ravnanje, ki ga dojame kot napadalnega.
 
Kje lahko v Sloveniji srečamo medveda?
Slovenski medvedi so del alpsko - dinarsko - pindske populacije, ki zajema območje od vzhodnih Alp v Avstriji in severovzhodni Italiji vse do gorovja Pindos v Grčiji. Slovenija se nahaja na severozahodnem robu strnjenega območja dinarske populacije medveda in je s tem najbolj zahodni del populacije rjavega medveda v Srednji Evropi.
V Sloveniji največji del stalno poseljene populacije rjavega medveda najdemo v strnjenih buko-jelovih gozdovih gozdovih visokega krasa, kjer prevladujejo razgibani in nepregledni tereni. Omenjeno območje lahko razdelimo na tri večje dele:
  • Zahodni visoki Kras: razteza severno od avtoceste Ljubljana - Postojna - Razdrto. Kljub temu, da je gozdni habitat zelo kvaliteten, še posebej na planotah Hrušice in Nanosa, je gostota medvedov majhna.
  • Notranjska: zajema zahodna pobočja Javornikov, Snežnik in Iško. Za ohranjanje velikih zveri je ta regija še posebej pomembna, saj se na jugu nadaljuje v Gorski kotar. Na tem območju kmetijskih pritiskov praktično ni.
  • Kočevsko - Belokranjska regija: največji del osrednjega območja medveda na slovenskem. Ombočje se razteza od Iške do Bele krajine. Z vidika ekologije ima največjo nosilno kapaciteto, a je tu medved vseeno bolj ogrožen kot na drugih dveh delih, zaradi povečevanja kmetijskih pritiskov (paša drobnice in ostale kmetijsko-gozdarske dejavnosti).
gostota_medvedov_zemljevid_vir_dinalpbear
Prisotnost in gostota poseljenosti rjavega medveda v Sloveniji (vir: Srečanja z medvedi)

tezave_z_medvedi
Večkrat pa lahko najdemo medvedove sledi tudi izven omenjenih območij. Medvedje namreč že od nekdaj potujejo po prastarih stalnih stečinah v različne smeri. Medvedni ni teritorialen - življenjski prostor samice je veliko do 100 km2, teritorij samcev pa je lahko tudi do nekajkrat večji. Ob vedno večjem zaraščanju slovenskega podeželja, so zato v zadnjem desetletju postale bolj izrazite tudi migracije medveda proti Alpam. Preko Hrušice, Nanosa in Trnovskega gozda lahko medved dokaj enostavvno pride v dolino Soče ter v Zgornje Posočje. Preko istih prehodov se lahko odpravijo tudi odhajajo v smeri idrijskih, cerkljanskih in škofjeloških gora, ki jim nudijo udoben prehod proti Jelovici, Pokljuki, Zgornji Savski dolini ter Avstriji.

Prehod proti severovzhodni Sloveniji jim nudi Posavsko hribovje, a migracije tu niso tolikšne kot v smeri Julijskih Alp. Preko Save in Menine planine se lahko odpravijo vse do Raduhe, Olševe in naprej v Avstrijo. Pred leti je nekaj medvedov prišlo celo na Pohorje. Seveda medvedje potujejo tudi v vse druge smeri, a občutno manj izrazito.

Medved ima človeka predvsem za nevarnega nasprotnika, kateremu se na daleč izogne. Medved in tudi medvedka z mladiči, se človeku običajno hitro umakne samo, če pravočasno zazna njegovo približevanje. Zato so srečanja z medvedom redka tudi po območjih, kjer je razmeroma pogost.
 
Kako preprečiti srečanje z medvedom?
  • Ob sprehodih v gozd naj bo pes na povodcu. Na območjih s stalno prisotnostjo medveda se v času med majem in junijem sprehodom s psi odpovejte.
  • Med hojo po slabše preglednem gozdu, bodite glasnejši (glasna hoja, žvižganje, normalen pogovor, brcnje kamenja, udarjanje s palico po deblu dreves). S tem medveda na nas že na daleč opozorimo.
  • Ne zadržujte se v bližini kadavrov, neprevidno in nezakonito odvrženih klavniških odpadkov ter krmišč. Ne hodite po medvedovih sledeh.
  • Poskrbite, da v okolici domovanja ni dostopnih virov hrane (biološki odpadki, smeti, nezavarovani čebelnjaki, komposti, ...), saj navajajo medveda na prisotnost človeka in so eden ključnih vzrokov težav z medvedom; v naseljih.
  • Ne približujte se mladičem, četudi so videti zapuščeni. Če jih opazite, se čim prej umaknite.
  • Ne hodite v bližino medvedjih brlogov.

Kaj storiti, če srečate medveda?

  • Če medveda opazite z razdalje, se mirno, počasi in brez sunkovitih gibov umaknite v smeri prihoda. Če medved prihaja v našo smer in vas še ni zaznal, ga z mirnim glasom opozorite nase - v večini primerov se bo umaknil. Nikoli ne tecite, saj s tem povečate možnost napada!
  • Ko medveda ali medvedko z mladiči srečate v neposredni bližini, ostanite čim bolj mirni. Ne delajte hitrih in nenadnih gibov ali krikov. Obstanite in se počasi zadenjsko umaknite.
  • Če se medved zapodi proti vam, obstanite - skoraj vedno se bo medved ustavil. Gre za lažni napad.


Vsega tega ne omenjamo zato, da bi širili med ljudmi strah pred medvedom, ampak zato, da bi jih opozorili, naj bodo po območjih, kjer lahko naletijo na medveda, previdni. Če pa do srečanja z medvedom že pride, naj bo povedano samo dodaten razlog za ustrezno mirno in premišljeno ravnanje. Ponovno poudarjamo, da medved človeka ne napade zaradi lakote, niti iz hudobije, ampak samo v stiski, ko se počuti skrajno ogroženega. Zato se ob srečanjih z medvedom ogibajmo vsega, kar bi ga utegnilo dodatno strašiti in v njem vzbujati občutek skrajne ogroženosti. Samo na ta način se bomo ognili nevarnosti napada.


O medvedih in preostalih velikih zvereh v Slovenji si lahko preberete tudi v aktualni (aprilski) številki Planinskega vestnika.


Viri in gradiva:



Pripravil Matej Ogorevc