ponedeljek, 26. december 2016

Odprava SMAR v španske Riglose - poročilo

Slovenska mladinska alpinistična reprezentanca (SMAR) se je 19. 11. 2016 odpravila na desetdnevno plezarijo v španske konglomeratne stolpe - Riglose, ki ležijo 300 kilometrov zahodno od Barcelone in slabih 100 kilometrov južno od Pirenejev. Več ali manj vsakodnevnim padavinam smo uspešno kljubovali in tako preplezali kar nekaj smeri. Pred mokrimi kapljami smo se pokrili pod previse, ko pa se je nebo do konca izjokalo, smo se poslužili tudi kakšne bolj navpične, klasične smeri.

Udeleženci: Marija Jeglič (AO PD Ljubljana Matica, organizacijska vodja akcije), Domen Petrovčič (Akademski AO), Anže Klarič (AO PD Ljubljana Matica), Žiga Oražem (AO PD Kamnik), Andrej Jež (AK Črna na Koroškem) in pridružena cvetka Nejc Klemenčič (AO PD Tržič).

Obisk Riglosov je bil SMAR-ovska zadnja letošnja akcija, zato smo jo zastavili manj hribovsko resno ter bolj za dušo, druženje in trening. Območje ima več predelov, posejanih s stolpi, kjer se v vsakem najde kakšna smer – bodisi opremljena bodisi ne. V primarnem načrtu izleta je bilo še več poudarka na športnem plezanju v znanem plezališču Rodellar, ki je od Riglosov oddaljeno 100 kilometrov, vendar so nas ambientalne večraztežajne smeri vseeno bolj privlačile. Tako smo se v Rodellarju ustavili le zadnji dan, za ogledno turo, na poti nazaj.

Značilnost tega izleta je bila močna volja razmeram navkljub, z mislijo: "Če ne poskusiš, ne veš!" Mokra skala nam je kdaj prekrižala načrte, kar pa ni vplivalo na naše razpoloženje. Oblačila in roba so se nam v topli koči čez noč posušili in naslednji dan smo lahko ponovili vajo. Plezanje v danih razmerah smo vzeli kot trening za hribe, kjer je treba kdaj plezati tudi v mokri skali, vetru in mrazu.

Tokratni izlet med španske vasi je bil namenjen plezanju, druženju in uživanju. Akcija je bila zastavljena bolj v športnoplezalskem duhu s poudarkom na plezanju večraztežajnih smeri. Izleta se je zaradi takšnih in drugačnih razlogov udeležilo le pet članov SMAR-a, zaradi česar se nam je finančno in plezalsko splačalo pridobiti še enega člana. Tako se nam je na akciji pridružil še Nejc Klemenčič iz AO Tržič.

Iz Ljubljane smo se odpravili zjutraj in po 17 urah vožnje prispeli na cilj. Ker smo šli spat v zgodnjih jutranjih urah, smo naslednji dan nadoknadili spanec, potem pa se odpeljali v izvidnico. Riglosi so bili od naše nastanitve oddaljeni 45 minut vožnje; prve dni je to pomenilo 45 minut goste, mokre sivine, proti koncu našega izleta pa smo končno videli dejansko pokrajino. Imeli smo še nekaj ur dneva, kar smo izkoristili za prvo spoznavanje tamkajšnje skale s plezanjem športnoplezalnih smeri. Naslednja dva dneva smo plezali v previsnih večraztežajnih smereh, četrti dan pa se je zgodila nenačrtovana pavza. Kot mokri cucki smo ostali pri dostopanju do povsem zamočenih sten. Iskali smo vsaj približno suhe stene, dokler nam ni pot prekrižala ogromna globoka luža, čez katero nismo mogli. Na petah smo se obrnili in se prelili nazaj do koče. Peti dan je en član obležal z aspirini pod odejo, zato smo oblikovali nove naveze, eno dvojno in eno trojno. Ker se je obetalo izboljšanje vremena, se je to kazalo kot mraz, ki zareže med kost in mozeg. Dan pozneje smo se spet v celoti podali v dolga kamnita polja previsnih jajčk in prvič smo lahko nazaj pomežiknili soncu, ki je začelo sramežljivo kukati izza oblakov. Nekaj se nas je odločilo stisniti do konca in plezati vsak dan, ena naveza pa se je sedmi dan odločila za počitek. Čeprav smo ta dan splezali dve super smeri, nista počitnikarja v tem mrazu in dežju zamudila nič prijetnega. Ostal nam je še en dan plezanja v Riglosih in popoldne ogled prenosa finalne tekme svetovnega pokala, iz neke gostilne, kjer smo si tudi privoščili manjšo večerjo. Naslednji dan zjutraj smo se odpravili proti domu z vmesnim postankom v znamenitem plezališču Rodellar, kjer smo naredili turistični obhod po raznih poteh, kjer se je pač dalo. V tem letnem času je namreč visoka reka, ki je ne moreš prečkati drugače, kot da si zavihaš hlače ali pa počakaš do pomladi. Sledila je še vožnja domov in 29. 11. dopoldne smo bili doma.

Udeleženci: Marija Jeglič (organizacijska vodja akcije), Domen Petrovčič, Anže Klarič, Žiga Oražem, Andrej Jež in pridružena cvetka Nejc Klemenčič (v ospredju še lastnik prenočišča Javier) (foto SMAR)

Kronološki pregled:

Sobota, 19. 11. 2016: Po zboru na Dolgem mostu ob 8.00 smo se napakirali v kombi in krenili na dolgo in deževno pot. Vožnja je skupaj s postanki trajala dobrih 18 ur. Prispeli smo v nedeljo okoli 2.30 zjutraj.

Nedelja, 20. 11. 2016: Spanje do poznih dopoldanskih ur, sledi vožnja do Riglosov in plezanje krajših športnoplezalnih smeri.

Ponedeljek, 21. 11. 2016: Razdelili smo se po navezah in si skušali izbrati čim bolj suhe smeri. Ker pa so tukaj konglomeratni stolpi, so bili izstopi iz smeri skoraj povsod zamočeni, zaradi česar nismo izplezali iz vseh smeri. Zaradi dežja in vetra, ki ga nosi v steno, nam previsi ne pomagajo prav dosti.

- Žiga Oražem in Nejc Klemenčič: Mallo La Visera - kombinacija: China town in višje Pekintown; 6c+/7a, 215 m

- Anže Klarič in Andrej Jež: Melos de Riglos - Normal al Puro; 6b, 180 m

- Domen Petrovčič in Marija Jeglič: Mallo Pison Sur, Vixente Inuxente 260 m, 7a (obrnila zaradi slapu)

Torek, 22. 11. 2016: V istih navezah smo plezali še naslednji dan, porazdeljeni po različnih stolpih. Vreme je podobno kot prejšnji dan, z odtenkom manj dežja.

- Žiga Oražem in Nejc Klemenčič: Mallo La Visera - Popaye; 7b+, 215 m

- Anže Klarič in Andrej Jež: Pena Ruba sur - Mallo La Calva; 6b A1, 215 m

- Domen Petrovčič in Marija Jeglič: Mallo La Visera, Fiesta de los biceps; 6c+, 235 m

Sreda, 23. 11. 2016: Premokro in premrzlo je, da bi se odločili za plezanje večraztežajnih smeri. V iskanju suhe skale za športno plezanje se pod pisanimi dežniki sprehajamo po blatnih cestah. Odločimo se za pavzo.

Četrtek, 24. 11. 2016: Zjutraj je Nejc zaradi bolečega grla komaj povedal, da bi bilo mogoče bolj pametno, da danes ne pleza in se malo pozdravi. Tako sem se jaz priključila navezi Žiga-Domen, Andrej in Anže pa sta se navezala posebej. Sicer ni deževalo, je bil pa najbolj mrzel dan (zmrzovalo je). Bliža se izboljšanje vremena.

- Žiga Oražem, Domen Petrovčič in Marija Jeglič: Mallo Pison Sur - Opus Nigrum; 7b+ (7a+/A0), 260 m

- Andrej Jež in Anže Klarič: Mallo la Visera - Fiesta de Los biceps; 6c+, 235 m

Petek, 25. 11. 2016: Niti ni mrzlo, niti ne dežuje; lahko bi rekli, da smo imeli super razmere.

- Žiga Oražem in Andrej Jež: Mallo Fire - Maudite Aphrodite; VII+/VIII-, 360 m

- Nejc Klemenčič in Marija Jeglič: Mallo La Visera: Popeye 7b+, 210 m

- Anže Klarič in Domen Petrovčič: Mallo La Visera - El Zulu damente; 7a+, 235 m

Sobota, 26. 11. 2016: Spet je deževno in hladno. Anže in Domen se odločita za pavzo, ostali se zapodimo v previse in iščemo čim bolj suhe smeri.

- Žiga Oražem in Marija Jeglič: Mallo La Visera - Zuzen 7b, 210 m

- Nejc Klemenčič in Andrej Jež: Mallo La Visera - Supercrack; 7a+, 215 m

Nedelja 27. 11. 2016: Zadnji dan v Riglosih. Sonce in precej španskih navez.

- Žira Oražem in Marija Jeglič: Mallos Cuchillo y Frechin - Xere - Xandra; VIII+, 220 m

- Anže Klarič in Domen Petrovčič: Mallo Pison Sur - La Carnavalada; 7a+, 260 m

- Andrej Jež in Nejc Klemenčič: Mallos Pisson - Via del Pajaro; VII+, 300 m

Ponedeljek, 28. 11. 2016: Zjutraj spakiramo robo v kombi, se poslovimo od lastnika naše skromne rezidence ter se odpeljemo proti domu. Vmes naredimo ovinek do Rodellarja, kjer bi lahko plezali. Vendar smo končali pri sprehajanju po poteh, v iskanju suhih sektorjev in pri poskusih prečkanja rek. Sicer močno obljudeno plezališče je v tem letnem času zaradi zamočenosti in višine reke precej osamljeno. Le nekaj delavcev je popravljalo cesto. Pred kombijem smo se še najedli in se okrog 15.00 odpeljali nazaj proti domu.

Torek, 29. 11. 2016: Okrog 10.00 smo prispeli v Ljubljano in zaključili našo zadnjo letošnjo akcijo.

Mnenja udeležencev:

ŽIGA: Španska vas daleč od mestnega šundra in le streljaj stran od naših Riglosov je s svojim mirom, poskrbela, da smo se mala skupina alpinistov med seboj še bolje spoznali. Saj nas v prihodnosti čaka še dosti podobnih plezalnih dogodivščin. Zame je to bila prva tovrstna "akcija".

Plezanje v Riglosih je bilo zame prvič. Že sam sem plezal v konglomeratu ampak ne v takšnih razsežnostih. Najboljša skala je seveda v previsnem Pisonu in La Viseri. Ti previsi so nas tudi reševali pred dežjem, kateri nam je popestril igro izplezanja po mokrih oprimkih. Da se!

Izziv mi je bilo plezati v klasičnih smereh, katere niso tako previsne, ampak ponujajo slabšo skalo. Tu je bila koncentracija na prvem mestu, moral si paziti, da sta vsaj dva krompirja ostala na svojem mestu. Na splošno sem vseskozi užival, veseli me, da smo se ujeli in z veseljem zrem v prihodnost.

ANŽE: Plezanje v Riglosih je pustilo na meni poseben vtis. Najprej se moraš navaditi tovrstne plezarije po konglomeratu, saj imaš občutek, da ti bo vsak grif ostal v roki. Nekatere klasike so vidne že iz ovinkaste ceste na poti do sten, saj so grifi tako beli, da je videti kot, da bi bila linija prebarvana s cestarsko barvo. Plezali smo veliko raznolikih stvari, od 50 metrskih raztežajev po šalcah, pa do 10 metrske strehe na tehniko, v dežju, vetru in zadnjih par dni tudi v soncu. Riglosi so mi bila zelo dobra plezalna izkušnja v ambientalnem okolju.

DOMEN: V okviru tokratne akcije smo se odpravili plezat v slikovite stolpe Mallos de Riglos na severovzhodu Španije. Super plezalna izkušnja, ko plezaš 40 metrske previsne raztežaje, katere premaguješ po prosto posejanih krompirjih (konglomerat), noro. Ne glede nato, da v prvem delu nismo imeli najboljšega vremena, smo ugotovili, da tu to skoraj da ni problem. Kajti veliko stolpov ima zelo previsne stene, tako da tudi v primeru dežja te ostanejo suhe. Definitivno vredno obiska!

NEJC: Tabor je bil kljub slabemu vremenu in prehladu super. Z odlično družbo smo skoraj vsak dan plezali v konglomeratnih previsih. Uživali in spoznavali smo način plezanja v previsnih stenah. Moraš biti čim bolj sproščen neprestano obračati kolena in boke in biti čim hitrejši, ker te drugače navije v vsaki oceni če si prepočasen. Najboljša odločitev, pa je bila, da sem s seboj vzel velik dežnik, ki je bil kar veliko v uporabi =) Rad bi se zahvalil članom Smara za povabilo in odlično družbo in seveda Marku Prezlju in PZS, ki so vse to omogočili.

ANDREJ: To je bila moja prva SMAR akcija, ki pa se mi je zdela preveč športno-plezalsko usmerjena. Drugače pa je bilo samo plezanje izredno zanimivo zaradi kamnine, za katero ti sploh ni jasno, kako se kamenčki držijo skupaj.

MARIJA: Čeprav je začetno vreme in nadaljnja napoved že od samega začetka kazala na prej plavalni kot plezalni izlet, smo se vseeno dodobra naplezali. Pred dežjem smo se skrili v bolj strme stene, ko pa se nas je usmililo sonce, smo se lahko poslužili tudi kakšne ne tako previsne klasične smeri. Sama plezarija je na prvi pogled precej podobna; kot bi plezal po ogromnem polju krompirja. Na drugi pogled pa se vseeno najde raznolika skala – od šalc, zajed in razov, do buhteljnov in še in še. Ter tako prvovrstna kot drobljiva skala. V vseh primerih pa smo se naplezali in v dobri družbi preživeli odličnih 10 dni.

Marija Jeglič