Poročilo SMARove akcije v Albaniji in Črni gori

V Albanijo in Črno goro smo se odpravili brez pričakovanj. Podatki o tamkajšnjih področjih je skopa, slišali smo le, da je skala precej bolj krušljiva kot pri nas in da je v steni več vegetacije, varovanje pa posledično slabše. Alpinistični vodniki za Albanijo in Črno goro ne obstajajo. Zemljevidi so slabi, natančna orientacija po njih je nemogoča – za tako rabo so v popolnoma napačnih razmerjih. Poleg vsega smo imeli, zaradi trenutnega dogajanja in poročanja medijev, predsodke o tamkajšnjih ljudeh in njihovem načinu življenja. Skratka, vsem se je porajalo vprašanje: Zakaj za vraga gremo plezat v Albanijo in Črno goro?

Udeleženci: Matija Volontar (vodja), Tjaša Jelovčan, Marija Jeglič, Jernej Ortar (gost)

Iz Ljubljane smo se odpravili v ponedeljek, 10. julija ob 3.30 zjutraj. Peljali smo se preko Splita do Dubrovnika, od tam pa do mesta Nikšič in nato v Plav. Plan je bil, da tam prečkamo mejo s Kosovom in vstopimo v Albanijo z vzhodne strani. Na srečo so nas (ne samo enkrat) v Črni gori ustavili policaji. Možakarji so bili prijazni in so zgolj izvajali kontrolo. Vsakega od njih smo vprašali, kje je najbližje do doline Valbona. Povedali smo jim tudi naše namene za prečkanje Kosova. Dobili smo vzhičen odgovor, da je meja s Kosovom zaprta in da je prečkanje nemogoče. Zato smo se odločili za alternativo: Gusinje-Shkoder-Valbona. Vsi pravijo kako je ta cesta lepa in nova. Po kratkem postanku smo se res odpravili do mesta Shkoder. Cesta je že lepa in nova, izgleda pa približno tako, kot da bi se iz doline Vrat peljal proti Mojstrani 300 km.

Končno pridemo v mesto Shkoder in zavijemo proti Valboni. Pripravil sem si vse možne koordinate za vstop v dolino, mesto spanja in podobne reči, ker imajo za vsako mesto po pet imen. Koordinate vnesemo v GPS, ki pa nas je peljal po ''najbližji poti'' do izbrane destinacije. Ta najbližja pot se je vsaj petkrat končala na nekem ozkem makadamu, kjer bi še s kolesom s težavo napredoval. Šele proti jutru smo končno našli malo tablo z napisom Valbona. Ob 4.30 zjutraj smo se po 26-ih urah vožnje zvalili na podloge na koncu doline in zaspali. Tako smo se zaradi zaprte meje s Kosovom vozili približno 10 ur več kot je bilo načrtovano.

Prvi teden smo preživeli v Albaniji, drugega pa v Črni gori.

Albanija
Prvi dan v Albaniji smo namenili izvidnici. Najprej smo obiskali mesto Bajram Curi. V mestu ne obstaja turistična točka ali kaj podobnega. Vse, kar smo dobili v odgovor na vprašanje, kje je »tourist office«, je bila lokacija agencije z letalskimi kartami. Naposled smo le naleteli na notarsko pisarno. Notar naj bi moral znati dobro angleško? Odgovori nam v polomljeni angleščini in pokaže na trafiko čez cesto. Izkazalo se je, da tam prodajajo zemljevide. Kupili smo vse zemljevide, ki so jih premogli - tri. Isti dan smo na bankomatu dvignili tudi denar v njihovi valuti lek. Po povratku iz mesta smo našli še primernega gostitelja za kampiranje. Na njegovi posesti smo postavili šotore in na koncu se je izkazalo, da je to isti človek, pri katerem so pred sedmimi leti kampirali naši kolegi iz Kamnika. Po kosilu smo se odpravili na ogledne ture. Jeglič-Jelovčan zavijeta pod hrib Maja Ismed Sali Brucaj, Ortar-Volontar pa pod Maja e Male. Od daleč si z daljnogledi ogledamo stene in dostope ter pametujemo, kje bi bilo najbolje plezati in dostopiti do stene. Zvečer si izberemo cilje in uživamo v toplem vremenu.



Ženska naveza se odloči za enodnevno turo v dve ure oddaljenem hribu Maja Ismet Sali Brucaj, kjer splezata novo smer Vse za lepo rit, VII+, 400 m, in se vrneta v bazo. Z Jako se odločiva za dvodnevno turo v nekoliko bolj oddaljenem hribu Maja e Briaset. Še isti dan naju po štirih urah dostopa (tj. plezanja po navpičnih travah) prevzame špica, ki je ločena na vseh straneh, na vrhu pa je prostora za dva človeka. Hitro se pripraviva in splezava prvenstveno smer na omenjeno špico, Skok v sivino, V+, 200 m. Na vrhu je bilo res malo prostora in nobene sledi o predhodnikih. Na vse strani se strmo spušča stena, tako da je edini možen pristop do vrha plezanje vsaj V. stopnje. Sklepala sva, da sva na vrhu prva in se zadovoljna spustila pod hrib, ki sva ga poimenovala Albona. Sledil je precej neudoben bivak pod steno. Naslednji dan sva splezala na najin prvotni cilj, Maja e Briaset in potegnila novo in prvo linijo čez severno steno te gmote - Izgubljena žlica, VI, 500 m. Sledil je sestop po vertikalnih travah do baze. Med seboj smo podelili izkušnje in bili pozitivno presenečeni nad kakovostjo skale in plezanja. Neverjetne razčlembe. Polno možnosti za varovanje. Skratka, odlično!

Za moško navezo je sledil dan pavze, ki sva ga izkoristila za obisk trgovine in tržnice. Ženski pa sta se po kosilu odpravili spat pod tisoč metrsko steno Maja e Male. Naslednji dan sta splezali novo smer, Politanke presenečenja, 1000 m, VII+. Po zahtevni plezariji v krušljivi skali je sledil bivak pod vrhom in sestop v dolino.



Po pavzi se naveza Ortar-Volontar odpravi v Z steno Maje Ismet Sali Brucaj. Splezala sva novo smer v odlični skali Vse za močen biceps, VII-, 400 m in se vrnila v bazo, kjer sva se ponovno srečala s puncama. Naslednji dan je sledilo pakiranje in pospravljanje šotorov ter premik v Črno goro. Odločili smo se za prestop meje čez Kosovo in odločitev se nam je obrestovala. Ljudje na mejah so bili res prijazni in v štirih urah smo prispeli v Črno goro. Prekleli smo vse, zakaj nismo že pred tednom dni storili isto.

Albanija je res čudovita dežela. Ljudje so prijazni, gostoljubni, v primerjavi z domačimi razmerami se nam je zdelo vse poceni. Plezanje nas je pustilo odprtih ust. Skala je kompaktna. Strinjali smo se, da jo lahko primerjamo samo z najboljšo skalo v Sloveniji - pri čemer je takšna skala v Albaniji čez celotno smer. So seveda tudi hribi kjer je skala slaba in drobljiva. Največji problem sta nam predstavljala dostop in sestop. Hribi so obiskani le redko in edina označena pot v dolini Valbone je prečkanje v dolino Teth. Tako smo večinoma dostopali po navpičnih travah, pa nam tega seveda ne bi bilo treba. Sestop je izgledal enako ali pa smo si ga poenostavili s spustom po vrvi. V hribih še vedno živi nekaj staroselcev, ki so sicer prijazni - za njihove pse pa tega ne bi mogli trditi. Še nikoli v življenju se nismo tako bali človekovega najboljšega prijatelja. Ovčarski psi čuvajo ovce za vsako ceno. Če se slučajno pripeti, da se znajdeš med čredo ovac in psom, je s tabo precej konec. Imeli smo vsaj tri bližnja srečanja s psi, ki so se na srečo vsa srečno končala. Nemogoče je verjeti, da dandanes taka divjina še obstaja in to tako blizu nas. V celi dolini je bilo poleg nas še okoli pet turistov. Šele potem smo zares spoznali, kako prosti smo brez vodničkov in natančnih zemljevidov. Pogledaš hrib, si zamisliš pot do tja in linijo, ki ti zgleda v redu, ter se zapodiš navzgor. Noro!



Črna gora
Nahajali smo se v dolini Grebaja, nekaj kilometrov oddaljeno od mesta Plav. Enako kot v Albaniji, smo tudi tu prvi dan izkoristili za obisk mesta, nakupovanje in ogled dostopov. Črno goro je obiskalo nekaj več plezalcev kot Albanijo, zato nekaj smeri že obstaja. Imajo tudi nacionalni park za katerega je potrebno plačati vstopnino za vstop. Kampiranje je dovoljeno povsod v parku po ceni tri evre na šotor. Ker ni bilo dežja, v celi dolini ni bilo vode. Zato smo se odločili, da teden preživimo v bungalovih, ki so stacionirani 2 km pred koncem doline. Moški del ekipe se je zapodil v najbolj oddaljen hrib, ki meji na Albanijo - Maja e Vojusit. Splezala sva novo linijo Butec in Butec, VII+, 200 m. V steni sva našla sledi Slovencev, ki so tukaj plezali štiri leta pred nama. Skala v tem hribu je dejanski monolit. Razen nekaj metrov, kjer je skala malo naložena, je plezanje prvovrstno. Ženski sta se zgodaj zjutraj zapodili v edino linijo, ki jo poznajo tudi domačini. Prvo kopije, VII, 600 m; proglašena je za najtežjo smer na Balkanu. Ima le eno prosto ponovitev (K. Premrl in M. Zupan). Smer sta splezali v 13 urah in opravili prvo žensko ponovitev. Ker je orientacija težka, nista vdeli poti v dolino. Splezali sta še 16 raztežajev do vrha Malega Karanfila in ob 3. zjutraj nenačrtovano bivakirali. Signala ni bilo, zato nama nista mogli sporočiti, kje sta in kako napredujeta. Ker punc zjutraj še ni bilo v postelji, sva se z Ortarjem odločila, da jih greva iskat. Na srečo smo se srečali kilometer od koče. Midva sva imela ta dan pavzo, zato sva skočila pod steno, kjer sta punci pustili vso svojo odvečno opremo. Marija je med plezanjem odlomila večji blok in zato padla približno 20 m. Odločila se je, da bo do konca akcije počivala.

Naslednje jutro se je naveza Ortar-Volontar-Jelovčan odpravila proti hribu Maja e Vojusit. Za moški del naveze je bil to že drugi obisk. Sprva smo imeli nekaj težav z odločanjem, kaj splezati, na koncu pa smo se zedinili za na pogled lažjo izmed linij. Celotno smer sem plezal v vodstvu, saj je bila Tjaša še precej utrujena od prejšnjega dneva, z Ortarjem pa se nama ni splačalo menjati, saj je smer dolga le 250 m. Splezali smo novo smer Butec in Butec in Butec, VI, 250 m. Ker je začelo grmet smo na hitro sestopili v dolino. Ko smo stopili skozi vrata koče, je začelo deževati. Sledilo je pakiranje, plačevanje dolgov, zlaganje v kombi. V petek smo se zgodaj zjutraj odpravili proti domu. Za povratek smo potrebovali 13 ur.



Črna gora je občutno bolj turistično razvita kot Albanija. Imajo nacionalne parke, zemljevide, slabo označene poti. Predvsem pa je v sami dolini več ljudi, med njimi tudi veliko turistov. Sestopi so bolj jasni in vidni. V dolini Grebaje je manj izbire za plezanje, saj je večino hribov pokritih s travo, kar precej onemogoča plezanje. Imajo tudi nekaj podobnega turistični točki, kjer se lahko pozanimaš o različnih stvareh. Seveda o alpinističnem plezanju noben ne ve povedati niti besede. Ker smo bili že navajeni postopanja po takem svetu iz Albanije, je bilo precej lahko določit višino stene, čas dostopa, oceno smeri, ...

Skoraj ni besed, ki bi opisale tako dobro akcijo. Kakor koli pogledam, bi doživetja lahko opisal z bedami: vrhunsko, prvenstveno, izjemno. Kamor smo prišli so nas gostoljubno sprejeli, nam nudili pomoč. Če tega niso bili zmožni, smo se pa vsaj dobro nasmejali. Hrana je bila odlična, čeprav smo se večino časa držali diete testenin in prebranca. Namen izleta je bil raziskat področje in plezanje prvenstvenih smeri in naš namen je bil dosežen. V času akcije smo splezali šest prvenstvenih smeri do težavnosti VII+ in višine 1000 m. Ženski sta opravili težko prosto ponovitev.

Organizacijsko se je zelo težko pripraviti na tak izlet. Mnogo je neznank, ki jih enostavno ni moč predvideti. Z zadostno količino možganskih celic in s pomočjo primerne opreme smo rešili vsak problem. Na še več takih akcij!



Kronološko poročilo

• ponedeljek, 10. julij 2017: Štart iz Ljubljane ob 3.30 zjutraj. Lj - Nikšič - Plav - Gusinje - Shkoder - Valbone, 26 ur.
• torek, 11. julij 2017: Obisk mesta Bajram Curi, nakup zemljevidov, dvig denarja. Postavitev šotora in ogled hribov.
• sreda, 12. julij 2017: Naveza Jeglič-Jelovčan splezata novo smer v Z steni hriba Maja Ismet Sali Brucaj, Vse za lepo rit, VII+, 400 m. Naveza Ortar-Volontar dostopi do pod stene Maja e Briaset in spleza novo smer, Skok v sivino, VI 200 m, na (najverjetneje) še neosvojen vrh. Poimenujeta ga Albona. Bivakirata pod steno Maje e Briaset.
• četrtek, 13. julij 2017: Naveza Jeglič-Jelovčan cel dan počiva in zvečer dostopi do pod S stene Maja e Male, kjer prespita. Ortar-Volontar splezata novo smer v S steni Maja e Briaset, Izgubljena žlica, VI, 500 m, in sestopita do šotora.
• petek, 14. julij 2017: Jeglič-Jelovčan splezata novo smer v S steni Maja e Male, bivakira dva raztežaja pod vrhom. Ortar-Volontar obiščeta mesta, kjer nakupujeta.
• sobota, 15. julij 2017: Jeglič-Jelovčan splezata na vrh Maja e Briaset in sestopita do šotora. Ortar-Volontar splezata novo smer v Z steni Maja Ismet Sali Brucaj, Vse za močen biceps, VII-, 400 m. Še isti dan sestopita do šotora.
• nedelja, 16. julij 2017: Pakiranje in pospravljanje šotorov. Premik v dolino Grabaja v Črni gori. Vožnja preko Kosova in nastanitev v dolini Grebaja.
• ponedeljek, 17. julij 2017: Obisk trgovine, tržnice in turističnega centra v mestu Gusinje. Ogled hribov in dostopov.
• torek, 18. julij 2017: Jeglič-Jelovčan splezata 1. ŽPP smeri Prvo kopije v hribu Kopije. Bivakirata par raztežajev pod vrhom Malega Karanfila brez bivak opreme. Ortar-Volontar splezata novo smer v hribu Maja e Vojusit, Butec in Butec, VII+ 200 m.
• sreda, 19. julij 2017: Jeglič-Jelovčan splezata do vrha in sestopita do koče. Ortar-Volontar imata pavzo. Popoldne gresta pod steno po opremo od deklet. Marija se odloči, da zaradi utrujenosti in padca počiva do konca tabora. Vsi smo precej utrujeni.
• četrtek, 20. julij 2017: Marija počiva. Ortar-Volontar-Jelovčan splezajo novo smer v J steni Maja e Vojusti, Butec in Butec in Butec, VI, 250 m. Odločimo se, da zaradi utrujenosti akcijo končamo dva dni prej. Odločitev so podprle Marijine rane in izpolnjenost pričakovanj.
• petek, 21. julij 2017: Odhod domov preko Nikšiča - Dubrovnika. Za pot smo potrebovali 13 ur.

 Seznam, skice in fotografije prvenstvenih smeri