nedelja, 27. avgust 2017
Poročilo SMARove akcije v Picosih
Obisk Picosov je bil v Smarovskem planu že lansko leto. A ker je akcija lani padla v vodo, smo jo izvedli v tej sezoni. In splačalo se je vztrajati. Področje je izredno zanimivo tako za alpiniste, športne plezalce, kot tudi za pohodnike ali pa samo za turiste, ki želijo preživeti aktivni dopust v hribih in se hkrati kopati v morju.
Udeleženci: Marija Jeglič, Sara Jaklič, Matija Volontar, Andrej Jež, Žiga Oražem in pridružen član Luka Krajnc.
Picos de Europa je nacionalni park na severu Španije, v provinci Asturias, od Atlantika oddaljen le cca. 20 km zračne linije. Vrhovi segajo do višine 2600 m, glavni vrh oz. glavni cilj pa je vsekakor Naranjo de Bulnes (Picu Urreliu), 2519 m. Skala je prvovrsten hrapav apnenec, na katerega vplivajo velike temperaturne spremembe in bližina morja. Smeri pa so dolge od 250 m (južna stena) pa vse do 700 m (zahodna stena).
Edino vožnja do tja je poglavje zase. Dobrih dvajset ur v kombiju polnem hrane, opreme in širokoramenskih (so)plezalcev. A ob nočni vožnji, listanju vodničkov in delanju planov, tudi ta del potovanja hitro mine.
Nastanili smo se v kampu Naranjo de Bulnes, v vasi Arenas de Cabrales. Željni plezanja smo se naslednji dan odpravili do koče Uriellu, ki je bila naše prenočišče za nadaljnje tri dni. Pogled na samo steno Naranjo de Bulnes, pa nam je vzel sapo. Kompakten apnenčast zid, pod njim prijazna koča, od katere je dostopa do stene 15 minut, sončno vreme in prijazni španci. Tudi samo plezanje se je kasneje izkazalo za vrhunsko, skala pa je še bolj ostra kot v vsem znani Paklenici. Po treh dneh plezanja sestopimo v dolino in si vzamemo dan počitka. Sledi 'druga runda', v kateri zamenjamo spanje v koči, za spanje zunaj pod balvani, kar se izkaže za super odločitev. Pred kočo je možno/dovoljeno tudi kampiranje. Navdušenje nad steno ne popušča, a se po dveh dneh plezanja odločimo za dan počitka in spremembo lokacije.
Plan je bil, da bi spoznali še malo bolj odročnejši del Picosov - Fuente Prieta, natančneje, področje med vrhovoma Pena Santa di Castila (2596 m) in Torre Santa Maria (2486 m). A nam je malo ponagajala sama logistika, zaprta cesta, pa še vreme na koncu ni držalo z nami.
Tako, da smo akcijo zaključili na obali, z obiskom plezališča in kopanjem v Atlantskem oceanu.
Kronološki pregled:
Picos de Europa je nacionalni park na severu Španije, v provinci Asturias, od Atlantika oddaljen le cca. 20 km zračne linije. Vrhovi segajo do višine 2600 m, glavni vrh oz. glavni cilj pa je vsekakor Naranjo de Bulnes (Picu Urreliu), 2519 m. Skala je prvovrsten hrapav apnenec, na katerega vplivajo velike temperaturne spremembe in bližina morja. Smeri pa so dolge od 250 m (južna stena) pa vse do 700 m (zahodna stena).
Edino vožnja do tja je poglavje zase. Dobrih dvajset ur v kombiju polnem hrane, opreme in širokoramenskih (so)plezalcev. A ob nočni vožnji, listanju vodničkov in delanju planov, tudi ta del potovanja hitro mine.
Nastanili smo se v kampu Naranjo de Bulnes, v vasi Arenas de Cabrales. Željni plezanja smo se naslednji dan odpravili do koče Uriellu, ki je bila naše prenočišče za nadaljnje tri dni. Pogled na samo steno Naranjo de Bulnes, pa nam je vzel sapo. Kompakten apnenčast zid, pod njim prijazna koča, od katere je dostopa do stene 15 minut, sončno vreme in prijazni španci. Tudi samo plezanje se je kasneje izkazalo za vrhunsko, skala pa je še bolj ostra kot v vsem znani Paklenici. Po treh dneh plezanja sestopimo v dolino in si vzamemo dan počitka. Sledi 'druga runda', v kateri zamenjamo spanje v koči, za spanje zunaj pod balvani, kar se izkaže za super odločitev. Pred kočo je možno/dovoljeno tudi kampiranje. Navdušenje nad steno ne popušča, a se po dveh dneh plezanja odločimo za dan počitka in spremembo lokacije.
Plan je bil, da bi spoznali še malo bolj odročnejši del Picosov - Fuente Prieta, natančneje, področje med vrhovoma Pena Santa di Castila (2596 m) in Torre Santa Maria (2486 m). A nam je malo ponagajala sama logistika, zaprta cesta, pa še vreme na koncu ni držalo z nami.
Tako, da smo akcijo zaključili na obali, z obiskom plezališča in kopanjem v Atlantskem oceanu.
Kronološki pregled:
- petek, 11. avgust 2017: nabava hrane in pakiranje robe v kombi. Ko smo vso hrano in opremo dobesedno stlačili v kombi, je bilo veselje nepopisno, saj je na začetku to izgledalo neizvedljivo. Podobno, kot da bi hotel 2 litra vode spraviti v litrsko steklenico.
- sobota, 12. avgust 2017: prihod v Arenas de Cabrales okrog 16-ih. Nastanimo se v kampu, se razdelimo po navezah in napakiramo nahrbtnike.
- nedelja, 13. avgust 2017: dostopimo do koče Uriellu. Za prvi dan si izberemo krajše smeri. Sara, Marija in Tjaša splezajo smer Pecadillu (6c, 250 m) v južni steni. Andrej in Matija po nesreči splezata prvenstveno smer v Aguja de Tiros Dela Forca, smer poimenujeta Despacito (VI+, 300 m), Luka in Žiga pa lovita kamnite projektile v smeri Esto no es Hawai (6c, 170 m).
- ponedeljek, 14. avgust 2017: dan se ne začne prav dobro. Najprej nas preseneti vreme, ki je sicer sončno, a z močnim in hladnim vetrom. Tako, da prilagodimo cilje in težavnost razmeram. Drugo razočaranje pa je španski zajtrk. Veliko piškotov, za vsakega en prepečenec, eno maslo, ena marmelada in kava/čaj. Netipičen zajtrk in overdose cukra že zjutraj. Marija in Sara se lotita smeri Hedonista (6c, 500 m), a se malo čez pol smeri odločita za povratek. Prav tako v smeri Directisima (7b, 550 m) obračata Matija in Andrej. Žiga, Luka in Tjaša pa splezajo smer Rabada-Navarro (6c, 750 m).
- torek, 15. avgust 2017: dan se začne bolje, vsaj kar se tiče vremena, zajtrk pa je žal isti. Marija in Sara splezata smer Rabada-Navarro (6c, 750 m), Matija in Andrej smer Sagitario (6a+, 250 m), takoj za tem pa še smer Esto no es Hawai (6c, 170 m). Žiga in Tjaša pa uživata v Directisimi (7b, 550 m). Luka zaradi poškodbe (padec kamna) počiva. Sestopimo v dolino.
- sreda, 16.8,2017: počitek
- četrtek, 17. avgust 2017: ponovno dostopimo do koče Urielli. Nahrbtniki so malo bolj polni, saj se odločimo, da bomo spali zunaj pod balvani. Ker je vreme lepo, ura pa zaradi samega dostopa ne najbolj zgodnja, je v smereh že kar nekaj navez. Cilje prilagodimo/spremenimo in izberemo smeri, kjer ni gneče. Matija in Tjaša splezata smer Leiva (7b, 550 m), Marija in Sara Directisimo (7b, 550 m), Andrej, Žiga in Luka pa smer Cherokee Way (7a, 220 m).
- petek, 18. avgust 2017: zbudimo se v hladno in megleno jutro. Stene se sploh ne vidi, motivacija malo pade. A si vseeno izberemo razmeram primerne cilje. Stena je čisto prazna, okrog koče pa se govori o norih Slovencih, ki plezajo v vsakem vremenu. Marija, Sara in Luka splezajo Sagitario (6a+, 250 m), Matija in Tjaša pa Cherokee Way (7a, 220 m). Sledi še sestop v dolino.
- sobota, 19. avgust 2017: počitek
- nedelja, 20. avgust 2017: počitek, premik do drugega izhodišča
- ponedeljek, 21. avgust 2017: logistične težave, zaprta cesta in poslabšanje vremena... tekom dneva, ko gre toliko stvari narobe, nam motivacija malo pade. Vidimo, da razmer za v hribe ne bo, tako da se zapeljemo do obale in se namestimo v kampu. Sledi kopanje v atlantskem oceanu.
- torek, 22. avgust 2017: športno plezanje v plezališču Rumenas. Super plezališče. Kapniki, dolge smeri in na koncu dneva roke do tal. Splezamo smeri do 7c.
- sreda, 23. avgust 2017: odhod domov
Mnenja udeležencev:
- Matija Volontar: Plezanje v Španiji je izjemno. Popolnoma navpične visoke stene dajo občutek prave svobode. Krušljive skale (skoraj) ni, zato oprimkom hitro zaupamo. Varovanje je za Slovensko miselnost odlično, plezanje poteka tekoče. Namakanje v vročih vrelcih po plezanju je pa sploh pika na i te akcije.
- Žiga Oražem: Španija me še ni pustila ravnodušnega. Plezanje v Picosih je bilo uživaško, dolge smeri so najboljše, skala edinstvena zaradi bližnjega vpliva morja in še bi lahko hvalil. Je pa tudi megla in gruče turistov ki so uničili še več uživaških vzponov. Vsekakor Picosov nebom pozabil in zagotovo se vračamo v deželo Asturias ob obalo Atlantika.
- Marija Jeglič: Kljub neželenim zapletom, ki so nas odtegovali od hribov v drugi polovici tabora (katerim sem hvaležna,da so se me usmilili pri bolehanju), smo dodobra izkoristili prvi teden z dvema obiskoma stene Naranjo de Bulnes. Plezarija odlična, vreme naklonjeno, hrano smo si pa v drugem obisku raje prinesli s sabo. Predjed paradižnikova juha s čufti in glavna jed paradižnikova juha s klobasico nas kljub desertu,ki ni imel veze s paradižnikom,ni prepričala. V bodoče bomo pa morali očitno spremljati še trenutne razmere na cesti. Vsaka sola nekaj stane.
- Sara Jaklič: Plezanje v Španiji mi je ostalo v lepem spominu. Plezanje v pogorju Naranjo de Bulnes ponuja svojevrstno alpinistično doživetje, saj je to neka mešanica dolomitske Marmolade in na vrhu nekoliko mešane skale. Za razliko od naših hribov je v dolini in ob morju velikokrat oblačno, do okoli 2000 m, višje gori pa plezaš v soncu in kratkih rokavih.
- Andrej Jež: Španija kot vedno nikoli ne razočara. Zanimivi hribi toplo morje fajn družba so dejavniki, ki so naredili tokratno akcijo zelo zanimivo.
- Luka Krajnc: Zanimiv trip preživet v družbi zagnanih mladcev različnih karakterjev ter pogledov na plezanje in življenje. Vrv sem delil skoraj z vsemi in verjamem, da bomo to še kdaj ponovili. Tudi področje samo se je izkazalo za zelo zanimivo in bo sigurno še deležno mojega obiska.
Tjaša Jelovčan
Fotografije: udeleženci akcije