četrtek, 8. februar 2018
Dodatno pojasnilo glede izbora najuspešnejših alpinistk in alpinistov 2017
Komisija za alpinizem PZS (KA) vsako leto opravi izbor najuspešnejših alpinistov(k) ter izpostavi posameznike ali navezo, ki so z enim ali več vrhunskimi vzponi pomembneje zaznamovali preteklo alpinistično sezono. V kategorijah najuspešnejši(a) alpinist(ka) in najbolj perspektiven alpinist KA izbor opravi v sodelovanju s skupino izkušenih alpinistov(k). Zaradi narave izbora morebitnih priznanj za posebne dosežke v alpinizmu pa opravi KA izbor sama, včasih tudi na pobudo nečlanov KA.
Namen izbora je dvoplasten. Po eni strani se poda ovrednotenje najkakovostnejših alpinističnih vzponov v minuli alpinistični sezoni, po drugi strani pa se predstavi najboljše alpinistične dosežke širši javnosti. Prvo je namenjeno bolj strokovni, torej alpinistični skupnosti, drugo je bolj namenjeno promociji alpinizma širše v družbi.
Vrednotenje različnih alpinističnih vzponov je za ocenjevalca težka in nehvaležna naloga. Pravzaprav se različnih alpinističnih vzponov zares ne da povsem primerjati med seboj. O tem je bilo v preteklosti izrečenega že veliko, tema ter debata pa bosta vedno aktualni in bosta vedno predstavljali materijo za različne poglede, mnenja in na žalost tudi trenja. Ko določena stvar ni povsem merljiva, popolnoma definirana in eksaktna, bo vedno podvržena različnim interpretacijam posameznikov.
Pri vsakoletnem izboru najuspešnejših alpinistov(k) ter pomembnejših alpinističnih vzponov KA vselej izpostavi dejstvo, da je primerjava alpinističnih vzponov in njihova ocena vedno težka ter nehvaležna naloga. Izbor ni nikdar absolutna resnica. Jasno tudi izrazi, da je izbor samo najboljši približek, za katerega smo se ocenjevalci potrudili po najboljših močeh.
Z vso resnostjo lahko rečem, da KA podpira vse oblike alpinističnih (pod)zvrsti in ne dela nikakršnih razlik z namenom favoriziranja določene alpinistične panoge. Namensko pa KA spodbuja in ob priložnostih izpostavlja alpinizem pravega avanturističnega značaja z vsemi karakteristikami, ki jih ta v svoji osnovi pooseblja. Ideja in izbira cilja, drznost in avantura, vrhunskost in morebitno prvenstvo ter seveda način opravljenega vzpona. KA tudi podpira načelo, da so odprave v številna najvišja, najzahtevnejša in najkompleksnejša gorstva sveta vrhunec alpinističnega udejstvovanja. Temu sledi večina domačih in tujih alpinistov, temu je sledila KA (prej KOTG) že vrsto let in tudi danes je tako. To pa ne pomeni, da bi bili vzponi v Alpah in drugih "manj resnih gorstvih" že v osnovi manj vredni ali zapostavljeni. Ali celo namensko ignorirani. Absolutno ne.
Na KA vse bolj ugotavljamo, da se klasični pristop pri alpinističnem udejstvovanju izgublja ali zapostavlja. Preveč se poudarja goli športni vidik. V praksi to pomeni, da je ocena smeri bolj pomembna kot izkustvo samo. Vse bolj se pleza "varne" in trofejne smeri, kjer so detajli in tehnične težave znani v naprej, včasih v celoti. To pa zavira del bistva alpinizma, ki ga opredeljuje negotovost, avantura ter ne nazadnje tudi nevarnost. Vsi se zavedamo, da je alpinizem po definiciji nevarna dejavnost. Žal se temu krutemu dejstvu ne da izogniti. Seveda KA nikakor ne spodbuja plezanja zgolj zaradi nevarnosti ali nevarnih smeri. Klasični alpinizem, v kontekstu poosebljanja alpinistične vsestranskosti, izvira iz dolgoletnega razvoja, tradicije in trendov alpinizma, ki so se izoblikovali skozi čas. Ta vsestranskost pa je nujna za kompleksnejši alpinizem, predvsem na višji ravni ter zlasti v zahtevnejših gorstvih (stenah) sveta. Novi trendi in novi pristopi so vedno bili in bodo prisotni v alpinistični sedanjosti ter bodo vedno sooblikovali aktualno aktivnost zlasti pri mlajši generaciji. A ne smemo se slepiti, da bo z zapostavljanjem določenih alpinističnih prvin alpinizem segal po vidnejšem napredku. Ne nazadnje so gore (v veliki večini) še vedno take kot so bile npr. stoletje nazaj, ko se je alpinizem začel (resneje) razvijati. Če posplošim, stene so še vedno strme, gravitacija še vedno deluje in pozimi je še vedno mraz, itn. Alpinist je tisti, ki se mora prilagoditi okolju, ne obratno.
Zato KA spodbuja klasične vrednote v alpinizmu, ker so te osnova, absolutno pa ne pozablja ali celo prezira novih trendov in pristopov, ki konec koncev postajajo s časom tudi del alpinističnega "mainstream-a".
Če se dotaknem očitka, ki smo ga deležni na KA, da ignoriramo ali celo zatiramo določeno zvrst alpinizma. S tem se nihče na KA ne more strinjati, dopuščamo pa možnost, da smo se pri nedavnem vrednotenju vzponov zmotili ali bili ne dovolj natančni. Vsekakor.
Vsem na KA je popolnoma jasno kaj je bilo potrebno za prvo prosto ponovitev smeri Spomin v Anića Kuku. Kakšen je bil plezalčev fokus, predanost, vložek ter kak nivo je (bil) potreben, da se tak vzpon opravi. O tem ni nikakršnega dvoma in zato akterju KA (ponovno) izreka spoštovanje, poklon in priznanje.
Dejstvo pa je tudi, da je smer Spomin bolj športnoplezalnega značaja in kot taka ne pooseblja ključnih karakteristik alpinističnega duha, ki ga primarno podpira KA in ki ga je pri določenih posameznikih pri letošnjem (tudi preteklem) izboru tudi izpostavila.
Na KA smo se odločili, da bomo z nagrajenci in z izpostavitvijo določenih posameznikov ali določenih vzponov, zlasti strokovni alpinistični javnosti, poslali sporočilo, da KA podpira avanturistični alpinizem, ki pooseblja vse svoje prvinske vrednote in karakteristike. KA ni ignorirala vzpona Spomin, le fokus je namenila drugim vzponom, zaradi že večkrat poudarjenih razlogov. Kot je bilo že v uvodu rečeno, je primerjava alpinističnih vzponov vedno subjektivna in nikoli povsem objektivna stvar, čeprav vsi stremimo k temu po svojih najboljših močeh. Zato je vrednotenje pri ocenjevanju odvisno od vhodnega zornega kota ocenjevalca.
Da je prva prosta ponovitev Spomina vrhunski vzpon, vemo vsi, o tem ni dvoma. Ker je alpinističen "v manjši" meri, hkrati pa ne povsem športnoplezalni, moral pa bi biti omenjen v nekem kontekstu, bi se KA morala angažirati in ali pod okriljem KA (ali KŠP) ta vzpon omeniti. To je napaka KA. Za to opazko se lahko Andreju Grmovšku zahvalim(o), da nas je opozoril in izpostavil problem, čeprav me preseneča njegovo zame neutemeljeno namigovanje na osebne zamere, ignoranco in zatiranje. Hkrati se opravičujem Luki Krajncu, ki je opravil prvo prosto ponovitev Spomina v Anića Kuk (8c, 300m). Vzpon je vrhunski in v svoji panogi visoko nadpovprečen, ne glede na to, katera komisija bi ga vzela pod svoje okrilje in si zasluži mesto med elito ter tudi javno priznanje. Če pod okriljem KA, potem z obrazložitvijo, za katero stojimo.
Smer bi vsekakor morala biti izpostavljena med priznanji najboljših športnih dosežkov PZS v 2017. Nostra maxima culpa.
Pri oceni alpinistične sezone 2017 smo na KA obliko, ki je bila objavljena v brošuri za prireditev, prilagodili sami prireditvi. Ta je krajša in za strokovno oko morda res površna. KA bo to nadgradila in dopolnila.
KA je imela argumente, zakaj se je odločila, da omenjene smeri ni izpostavila v kontekstu alpinističnih priznanj za 2017, čeprav si smer (avtor) zares zasluži javno priznanje stroke in PZS. Morali bi se bolj poglobiti v "dilemo" in najti ustreznejšo rešitev. A vedno bodo določene alpinistične smeri, v določenih stenah, preplezane na določen način, imele večjo težko kot "kake druge". Tako pač je. Tega se nisem spomnil jaz, ne sedanja KA, to je pač alpinistična realnost.
Vse napisano in vse debate pa ne bodo nikoli zmanjšale prave veljave ter veličine preplezane smeri Spomin (ali kake druge vrhunske smeri) in predvsem, upam, plezalčevega zadovoljstva in osebne izpolnitve po opravljenem vzponu. Tudi iskreni stiski rok in vsa izrečena priznanja alpinističnega plemena (tudi članov KA) različnim avtorjem številnih vrhunskih vzponov morajo nekaj pomeniti. Resnično bi želel, da celo več, kot formalno priznanje na prireditvi.
Vrednotenje različnih alpinističnih vzponov je za ocenjevalca težka in nehvaležna naloga. Pravzaprav se različnih alpinističnih vzponov zares ne da povsem primerjati med seboj. O tem je bilo v preteklosti izrečenega že veliko, tema ter debata pa bosta vedno aktualni in bosta vedno predstavljali materijo za različne poglede, mnenja in na žalost tudi trenja. Ko določena stvar ni povsem merljiva, popolnoma definirana in eksaktna, bo vedno podvržena različnim interpretacijam posameznikov.
Pri vsakoletnem izboru najuspešnejših alpinistov(k) ter pomembnejših alpinističnih vzponov KA vselej izpostavi dejstvo, da je primerjava alpinističnih vzponov in njihova ocena vedno težka ter nehvaležna naloga. Izbor ni nikdar absolutna resnica. Jasno tudi izrazi, da je izbor samo najboljši približek, za katerega smo se ocenjevalci potrudili po najboljših močeh.
Z vso resnostjo lahko rečem, da KA podpira vse oblike alpinističnih (pod)zvrsti in ne dela nikakršnih razlik z namenom favoriziranja določene alpinistične panoge. Namensko pa KA spodbuja in ob priložnostih izpostavlja alpinizem pravega avanturističnega značaja z vsemi karakteristikami, ki jih ta v svoji osnovi pooseblja. Ideja in izbira cilja, drznost in avantura, vrhunskost in morebitno prvenstvo ter seveda način opravljenega vzpona. KA tudi podpira načelo, da so odprave v številna najvišja, najzahtevnejša in najkompleksnejša gorstva sveta vrhunec alpinističnega udejstvovanja. Temu sledi večina domačih in tujih alpinistov, temu je sledila KA (prej KOTG) že vrsto let in tudi danes je tako. To pa ne pomeni, da bi bili vzponi v Alpah in drugih "manj resnih gorstvih" že v osnovi manj vredni ali zapostavljeni. Ali celo namensko ignorirani. Absolutno ne.
Na KA vse bolj ugotavljamo, da se klasični pristop pri alpinističnem udejstvovanju izgublja ali zapostavlja. Preveč se poudarja goli športni vidik. V praksi to pomeni, da je ocena smeri bolj pomembna kot izkustvo samo. Vse bolj se pleza "varne" in trofejne smeri, kjer so detajli in tehnične težave znani v naprej, včasih v celoti. To pa zavira del bistva alpinizma, ki ga opredeljuje negotovost, avantura ter ne nazadnje tudi nevarnost. Vsi se zavedamo, da je alpinizem po definiciji nevarna dejavnost. Žal se temu krutemu dejstvu ne da izogniti. Seveda KA nikakor ne spodbuja plezanja zgolj zaradi nevarnosti ali nevarnih smeri. Klasični alpinizem, v kontekstu poosebljanja alpinistične vsestranskosti, izvira iz dolgoletnega razvoja, tradicije in trendov alpinizma, ki so se izoblikovali skozi čas. Ta vsestranskost pa je nujna za kompleksnejši alpinizem, predvsem na višji ravni ter zlasti v zahtevnejših gorstvih (stenah) sveta. Novi trendi in novi pristopi so vedno bili in bodo prisotni v alpinistični sedanjosti ter bodo vedno sooblikovali aktualno aktivnost zlasti pri mlajši generaciji. A ne smemo se slepiti, da bo z zapostavljanjem določenih alpinističnih prvin alpinizem segal po vidnejšem napredku. Ne nazadnje so gore (v veliki večini) še vedno take kot so bile npr. stoletje nazaj, ko se je alpinizem začel (resneje) razvijati. Če posplošim, stene so še vedno strme, gravitacija še vedno deluje in pozimi je še vedno mraz, itn. Alpinist je tisti, ki se mora prilagoditi okolju, ne obratno.
Zato KA spodbuja klasične vrednote v alpinizmu, ker so te osnova, absolutno pa ne pozablja ali celo prezira novih trendov in pristopov, ki konec koncev postajajo s časom tudi del alpinističnega "mainstream-a".
Če se dotaknem očitka, ki smo ga deležni na KA, da ignoriramo ali celo zatiramo določeno zvrst alpinizma. S tem se nihče na KA ne more strinjati, dopuščamo pa možnost, da smo se pri nedavnem vrednotenju vzponov zmotili ali bili ne dovolj natančni. Vsekakor.
Vsem na KA je popolnoma jasno kaj je bilo potrebno za prvo prosto ponovitev smeri Spomin v Anića Kuku. Kakšen je bil plezalčev fokus, predanost, vložek ter kak nivo je (bil) potreben, da se tak vzpon opravi. O tem ni nikakršnega dvoma in zato akterju KA (ponovno) izreka spoštovanje, poklon in priznanje.
Dejstvo pa je tudi, da je smer Spomin bolj športnoplezalnega značaja in kot taka ne pooseblja ključnih karakteristik alpinističnega duha, ki ga primarno podpira KA in ki ga je pri določenih posameznikih pri letošnjem (tudi preteklem) izboru tudi izpostavila.
Na KA smo se odločili, da bomo z nagrajenci in z izpostavitvijo določenih posameznikov ali določenih vzponov, zlasti strokovni alpinistični javnosti, poslali sporočilo, da KA podpira avanturistični alpinizem, ki pooseblja vse svoje prvinske vrednote in karakteristike. KA ni ignorirala vzpona Spomin, le fokus je namenila drugim vzponom, zaradi že večkrat poudarjenih razlogov. Kot je bilo že v uvodu rečeno, je primerjava alpinističnih vzponov vedno subjektivna in nikoli povsem objektivna stvar, čeprav vsi stremimo k temu po svojih najboljših močeh. Zato je vrednotenje pri ocenjevanju odvisno od vhodnega zornega kota ocenjevalca.
Da je prva prosta ponovitev Spomina vrhunski vzpon, vemo vsi, o tem ni dvoma. Ker je alpinističen "v manjši" meri, hkrati pa ne povsem športnoplezalni, moral pa bi biti omenjen v nekem kontekstu, bi se KA morala angažirati in ali pod okriljem KA (ali KŠP) ta vzpon omeniti. To je napaka KA. Za to opazko se lahko Andreju Grmovšku zahvalim(o), da nas je opozoril in izpostavil problem, čeprav me preseneča njegovo zame neutemeljeno namigovanje na osebne zamere, ignoranco in zatiranje. Hkrati se opravičujem Luki Krajncu, ki je opravil prvo prosto ponovitev Spomina v Anića Kuk (8c, 300m). Vzpon je vrhunski in v svoji panogi visoko nadpovprečen, ne glede na to, katera komisija bi ga vzela pod svoje okrilje in si zasluži mesto med elito ter tudi javno priznanje. Če pod okriljem KA, potem z obrazložitvijo, za katero stojimo.
Smer bi vsekakor morala biti izpostavljena med priznanji najboljših športnih dosežkov PZS v 2017. Nostra maxima culpa.
Pri oceni alpinistične sezone 2017 smo na KA obliko, ki je bila objavljena v brošuri za prireditev, prilagodili sami prireditvi. Ta je krajša in za strokovno oko morda res površna. KA bo to nadgradila in dopolnila.
KA je imela argumente, zakaj se je odločila, da omenjene smeri ni izpostavila v kontekstu alpinističnih priznanj za 2017, čeprav si smer (avtor) zares zasluži javno priznanje stroke in PZS. Morali bi se bolj poglobiti v "dilemo" in najti ustreznejšo rešitev. A vedno bodo določene alpinistične smeri, v določenih stenah, preplezane na določen način, imele večjo težko kot "kake druge". Tako pač je. Tega se nisem spomnil jaz, ne sedanja KA, to je pač alpinistična realnost.
Vse napisano in vse debate pa ne bodo nikoli zmanjšale prave veljave ter veličine preplezane smeri Spomin (ali kake druge vrhunske smeri) in predvsem, upam, plezalčevega zadovoljstva in osebne izpolnitve po opravljenem vzponu. Tudi iskreni stiski rok in vsa izrečena priznanja alpinističnega plemena (tudi članov KA) različnim avtorjem številnih vrhunskih vzponov morajo nekaj pomeniti. Resnično bi želel, da celo več, kot formalno priznanje na prireditvi.
Miha Habjan, načelnik KA PZS