četrtek, 29. marec 2018
125 let od rojstva alpinista Joža Čopa
Joža Čop (1893-1975) je bil v obdobju med obema vojnama osrednja osebnost med slovenskimi plezalci in gorskimi reševalci. Skupaj z Miho Potočnikom in Stankom Tominškom so tvorili t. i. zlato navezo, v navezi s Pavlo Jesih pa je preplezal Čopov steber.
Joža Čop (1893-1975) se je rodil 27. marca leta 1893 na Jesenicah, očetu Antonu, delavcu v jeseniški železarni, in materi Mariji, kot sedmi izmed dvanajstih otrok.
Plezati je začel leta 1921. Že naslednje leto je skupaj z Janezom Kvedrom, Klementom Jugom in Lojzetom Volkarjem preplezal Triglavsko severno steno po Slovenski smeri z novima prvenstvenima variantama.
Leta 1927 je začel plezati skupaj z Miho Potočnikom in Stankom Tominškom. Potem ko je Joža Čop leta 1953 prejel zlati znak Planinske zveze Slovenije in sta ga leta 1958 dobila tudi Potočnik in Tominšek, je planinski zgodovinar Stanko Hribar pritaknil njihovi navezi ime zlata naveza, to poimenovanje je za njim povzel Evgen Lovšin in se je kmalu prijelo.
Čop se je v nekaj letih razvil v enega vodilnih alpinistov pri nas. V slovenskih stenah je preplezal 24 prvenstvenih smeri, med katerimi je vsekakor najbolj znan vzpon po Centralnem stebru v Triglavu (danes znan kot Čopov steber), ki ga je leta 1945 preplezal v navezi s Pavlo Jesih. Takrat je bil star že 52 let.
Plezal je večinoma v Julijcih pa tudi v Zahodnih Alpah, Durmitorju in albanskih gorah, najraje pa v Triglavski severni steni (več kot 300-krat). Bil je dolgoletni odbornik ter v letih od 1938 do 1940 tudi predsednik jeseniške podružnice Turistovskega kluba Skala. Kasneje je bil odbornik jeseniškega planinskega društva in postaje GRS. Kot plezalec in igralec je nastopal v filmih V kraljestvu Zlatoroga in Triglavske strmine. Ob njegovi osemdesetletnici je izšel biografski roman Stena Toneta Svetine (1973).
Poleg številnih nagrad in priznanj je leta 1970 prejel Bloudkovo nagrado za življenjsko delo.
Joža Čop je umrl 28. junija 1975 na Jesenicah. Pokopan je na pokopališču v Planini pod Golico.
Zanimivosti:
Tone Berlot, avtor besedila in melodije znamenite Skalaške himne, je nekoč dejal, da mu je Joža Čop sredi Triglavske severne stene povsem zares zagrozil, da bo odrezal vrv, če takoj ne spesni pesmice o Steni. Seveda mu je napol v strahu takoj ustregel.
Leta 1948 je sodeloval v Titovi štafeti mladosti. Maršalu Titu je moral v Beogradu predati štafetno palico. Ves čas je v vlaku ponavljal besedilo, ko pa je stal pred Titom, je vse pozabil. Vso ljubezen in spoštovanje je zlil v preprosto voščilo: "Da si mi čil in zdrav kot planinski kozel!"
Slovenski pesnik in dramatik Oton Župančič je Joži Čopu v spominsko knjigo zapisal naslednjo pesem:
Nekje na vrheh,
v bližini zadnjih gnezd
in prvih zvezd
nekdo
s pobožno roko
sega po nedotaknjenih stvareh:
in kar se mu nameri pod dlan,
spremeni se v žlahten kamen,
v čudežen plamen,
bajen cvet,
lek vseh ran;
pod dotikom njegovih rok
Triglav se spomni, da je bog,
in divjemu kozlu pozlati se rog ...
Z njim nam drugim sije sled
in kaže pot
od tod
iz naših zmot in zmed
v bližino zadnjih gnezd
in prvih zvezd,
tja, Joža,
kjer tvoja raskava dlan
mehko in nežno našo zemljo boža.
Peter Mikša
Vir: Friko.si
-------------------------
Povezana novica:
Joža Čop
Plezati je začel leta 1921. Že naslednje leto je skupaj z Janezom Kvedrom, Klementom Jugom in Lojzetom Volkarjem preplezal Triglavsko severno steno po Slovenski smeri z novima prvenstvenima variantama.
Leta 1927 je začel plezati skupaj z Miho Potočnikom in Stankom Tominškom. Potem ko je Joža Čop leta 1953 prejel zlati znak Planinske zveze Slovenije in sta ga leta 1958 dobila tudi Potočnik in Tominšek, je planinski zgodovinar Stanko Hribar pritaknil njihovi navezi ime zlata naveza, to poimenovanje je za njim povzel Evgen Lovšin in se je kmalu prijelo.
Čop se je v nekaj letih razvil v enega vodilnih alpinistov pri nas. V slovenskih stenah je preplezal 24 prvenstvenih smeri, med katerimi je vsekakor najbolj znan vzpon po Centralnem stebru v Triglavu (danes znan kot Čopov steber), ki ga je leta 1945 preplezal v navezi s Pavlo Jesih. Takrat je bil star že 52 let.
Plezal je večinoma v Julijcih pa tudi v Zahodnih Alpah, Durmitorju in albanskih gorah, najraje pa v Triglavski severni steni (več kot 300-krat). Bil je dolgoletni odbornik ter v letih od 1938 do 1940 tudi predsednik jeseniške podružnice Turistovskega kluba Skala. Kasneje je bil odbornik jeseniškega planinskega društva in postaje GRS. Kot plezalec in igralec je nastopal v filmih V kraljestvu Zlatoroga in Triglavske strmine. Ob njegovi osemdesetletnici je izšel biografski roman Stena Toneta Svetine (1973).
Poleg številnih nagrad in priznanj je leta 1970 prejel Bloudkovo nagrado za življenjsko delo.
Joža Čop je umrl 28. junija 1975 na Jesenicah. Pokopan je na pokopališču v Planini pod Golico.
Zlata naveza: Stanko Tominšek, Joža Čop in Miha Potočnik (fototeka Slovenskega planinskega muzeja)
Zanimivosti:
Tone Berlot, avtor besedila in melodije znamenite Skalaške himne, je nekoč dejal, da mu je Joža Čop sredi Triglavske severne stene povsem zares zagrozil, da bo odrezal vrv, če takoj ne spesni pesmice o Steni. Seveda mu je napol v strahu takoj ustregel.
Leta 1948 je sodeloval v Titovi štafeti mladosti. Maršalu Titu je moral v Beogradu predati štafetno palico. Ves čas je v vlaku ponavljal besedilo, ko pa je stal pred Titom, je vse pozabil. Vso ljubezen in spoštovanje je zlil v preprosto voščilo: "Da si mi čil in zdrav kot planinski kozel!"
Slovenski pesnik in dramatik Oton Župančič je Joži Čopu v spominsko knjigo zapisal naslednjo pesem:
Nekje na vrheh,
v bližini zadnjih gnezd
in prvih zvezd
nekdo
s pobožno roko
sega po nedotaknjenih stvareh:
in kar se mu nameri pod dlan,
spremeni se v žlahten kamen,
v čudežen plamen,
bajen cvet,
lek vseh ran;
pod dotikom njegovih rok
Triglav se spomni, da je bog,
in divjemu kozlu pozlati se rog ...
Z njim nam drugim sije sled
in kaže pot
od tod
iz naših zmot in zmed
v bližino zadnjih gnezd
in prvih zvezd,
tja, Joža,
kjer tvoja raskava dlan
mehko in nežno našo zemljo boža.
Peter Mikša
Vir: Friko.si
-------------------------
Povezana novica:
Joža Čop