Iz čolna na vrh – SMAR na Norveškem

Želja po Norveški je hrepenela že od leta 2015, ko smo v nemoči čakali na lepo vreme. Že od takrat v meni tlela želja, da se enkrat vrnem. Napalil sem skupino in glej nas!

Udeleženci: Žiga Oražem (vodja), Matija Volontar, Anže Klarič, Jernej Ortar, Bor Levičnik, Matevž Štular

V četrtek, 5. julija 2018, popoldne smo se odpeljali proti Norveški. Čakala nas je dolga nočna vožnja do Danske, kjer smo se vkrcali na trajekt in odrinili proti Norveški. Po zaviti cesti smo prispeli do našega fjorda, kjer tudi prvič uzremo veliko Kjeragško steno. Sega več kot 1000 m nad morje. Od daleč je strašljiva in obenem vabljiva ter vsekakor požene kri po žilah. Stena je zelo pokonci, ponekod tudi previsna, zaradi tega primerna za base padalce. Nam pa je bilo jasno, da nas čaka veliko težkega plezanja. Stene nad fjordom Lysefjoden se delijo na 5 delov: previsni Smellveggen, iz morja segajoč Lyseveggen, vertikalni Nordveggen, najbolj plezani Vestlige bastion in odaljeni Hengende dal.

Dostop do pod stene je svojevrstna izkušnja, saj se do vznožja stene odpelješ s čolnom. Vožnjo s čolnom smo planirali pri SBK BASE AS centru, kateri na našem izhodišču (rt Geitaneset) pobirajo padalce in jih pripeljejo nazaj do Lysebotna. Zaradi nam zelo visoke cene, smo šli še malo bolj v akcijo, kjer smo lokalnega ribiča prepričali, da nas v ranem jutru odpelje do rta. Naslednjo vožnjo so nam ceno spustili tudi pri base-rjih.

Granitne stene Kjeraga ponujajo pestro izbiro smeri. Veliko je tehničnih, ki se jih pleza s prenosno polico (portaledgom) tudi teden ali več. Nam je bil cilj prosto v enem dnevu preplezati zadane smeri. Lokalci v steni praviloma prespijo, zato je bil za nas to še večji izziv. Plezanje 20-ih raztežajev s podvojenimi metulji, zatiči, enim kladivom in vsak s svojim nahrbtnikom je kar naporno, še posebej če je več kot polovica smeri težje od VII (UIAA). Še dobro, da je na Norveškem dolg dan, kar je nekaterim olajšalo plezanje po deseti uri. Sestop z vrha gre proti Kjeragboltnu (zataknjen balvan nad prepadom) in od tam po označeni poti do parkirišča v Ornerdet-u. Od tam smo do doline štopali.

Spali smo v zelo urejenem in prijetnem kampu Lyseboten Resort v majhni vasici z enakim imenom. V kampu so imeli že napeto gurtno, obešene obroče z drevesa za vzgibe ter trampolin za katerega smo pozneje ugotovili, da na njem pristajajo padalci, ki odskočijo čez previsno steno Smellveggena. Pravi šov uprizorijo vsak večer, ko je pravi veter. Imeli smo jih priložnost opazovati tudi pri odskoku v kraljestvo ptic. Na dneve počitka smo si sposodili ribiško palico, jaz pa sem šel raje raziskovati balvane v bližini. Kopanje v fjordu je žile odpirajoče in sapo vzemajoče, zaslužen knajping!

Na nebu je sonce zelo močno, čeprav je v senci praviloma med 15° C in 20° C. Norveška se je v času našega obiska soočala s sušo, saj resnejših padavin ni bilo že skoraj mesec dni - kar je bilo za nas odlično. Na primer, lani poleti so bili samo 4 dnevi brez dežja.

Naš naslednji cilj je bilo malo mestec Uskedalen, za katerim se skriva istoimenska dolina z osmimi hribi ter stenami, katere so nam ponujale smeri vse od 120 m pa do 850 m. Plezanje v dani dolini mi je bilo ponujeno že pred tremi leti, ampak ga zaradi obilice dežja nisem okusil, zato je že od takrat v meni tlela želja, da se enkrat vrnem. Napalil sem skupino in glej nas!

Plezanje ni tako strmo kot v Kjeragu, ampak toliko bolj tehnično zanimivo, saj ponuja odlične poči in težke prehode čez plošče. Plezalni vodnik smo dobili v kampu - Rabben kamping , kjer smo spali v malih hiškah s po tremi ležišči. Plezati smo se odpravili v jutranjih urah, s kombijem, s katerega smo po vrsti izstopali glede na željene cilje. Dostopi niso dolgi, na poti pa smo se vedno okrepčali še z borovnicami in malinami.
Plezanje v stenah Uskedalna, kakor sem opazil v začetku, ni bilo vsem všeč, saj je veliko bolj položno, kot so si predstavljali. Kakorkoli že, vseeno ponuja več kot 600 m plezanja. Iskanje obstoječih smeri je bilo že dovolj težavno in velikokrat brez varovanja, zato se nismo podajali v iskanje novih linij.

Življenje v kampu je bilo udobno, zato smo si ga v dneh pavze popestrili z gurtno napeto čez reko, lovljenjem rib in branjem knjig. Ob odhodu domov pa so nam bile žuljave noge tudi hvaležne sprostitve.

In še so stene Norveške, katere bodo dočakale naš dotik. Do naslednjič!

Kronološki potek

• 5. julij: 16:00 - odhod iz Vodic proti trajektu na Danskem
• 6. julij: Danska (Hirstals) - s trajektom v Kristiansand (NOR). Po 26. urah vožnje, zvečer prispemo v Lyseboten (Kjerag), kjer se namestimo v kampu.
• 7. julij: Raziskovanje okolice. Dostopimo do stene s čolnom - poiščemo in najamemo najboljšega ponudnika. V bližini kampa so raztreseni balvani, napnemo gurtno, skačemo na trampolinu in uživamo v amfiteatru fjorda Lysefjorden do pozne noči. Sonce na Norveškem v tem času vzhaja ob 6:00 in zahaja ob 23:30. Pred nočjo pripravimo opremo in naštudiramo smeri v Vestlige bastion-u in Lyseveggen-u.
• 8. julij: S čolnom (5 min) se ob 7:00 odpeljemo do izhodišča (Geitaneset). Čaka nas dostop - pol do ure in pol hoje, odvisno od smeri. Plezamo v navezah Oražem/Štular, Klarič/Ortar in Volontar/Levičnik. Pozno popoldne sta prvi dve navezi na vrhu smeri, sestopimo mimo Kjeragboltn-a do parkirišča (Orneredet) pri glavni cesti. Štopamo do kampa.
• 9. julij: Po več urah sestopa v megli in rahlem dežju ob 2:30 Volontar in Levičnik prispeta do parkirišča. Poberemo ju s kombijem in odpeljemo v kamp. Sledi počitek in zbiranje vtisov prve 800 metrske smeri v steni. Zvečer ponovno akcija - najem čolna in priprava opreme za naslednji dan.
• 10. julij: Ob 7:00 smo že na poti proti steni v navezah Volontar/Oražem, Ortar/Štular, Klarič/Levičnik. Prva naveza se zaradi bližine slapu in mokre stene odloči za alternativo. Še isti dan smo vsi na vrhu in sestopimo do kampa.
• 11. julij: dan za počitek z družabnim programom.
• 12. julij: Odpravimo se proti Uskedalnu (6 h vožnje). Ob 17:00 prispemo v kamp, kjer se namestimo v dve hiški za 3 osebe. V trgovino gremo v nakup nujnih stvari in se pripravimo za naslednji plezalni dan.
• 13. julij: Nizka megla in oblačnost nas prisilita v plezanje krajših smeri po 12. uri. S kombijem se odpeljemo do stene v dolini Uskedalen; dostop do stene traja 15 min. Plezamo v stolpu Vetletind (Vetletindpillaren). Plezamo po navezah: Klarič/Volontar, Štular/Levičnik, Oražem/Ortar. Prva naveza v smeri zaide in se znajde v ploščah brez prehoda, sledi spust po vrvi. Druga naveza po planu. Tretja naveza prvi smeri doda še krajšo v levem delu stolpa. Sestop je s spusti po vrvi ali po rampi do vznožja.
• 14. julij: Ob 8:30 smo na poti do stene. Navezo Volontar/Klarič pustimo pod hribom Vetletind, kjer uspešno preplezata smer. Z vrha sestopita v kamp. Navezi Oražem/Ortar in Štular/Levičnik se odpravita v konec doline (10 min), kjer parkiramo ob jezeru in dostopimo do vznožja stene Oktertind (45 min). Po šestih urah plezanja smo na vrhu, kjer uredimo en spust po vrvi, ostali so urejeni. Spustimo se do nahrbtnikov, sestopimo do avtomobila in se odpeljemo v kamp.
• 15. julij: Dan za počitek: vožnja do sten, kjer si nekateri z daljnogledom ogledamo možne nove linije. V kampu napnemo gurtno.
• 16. julij: Naveza Ortar/Klarič in Oražem/Levičnik gresta v 600 m steno Geitadalstind. Volontar/Štular se odpeljeta do dobrih 600 m visoke stene Akslo. Do večera vsi uspešno izplezamo in se vrnemo v kamp.
• 17. julij: dan za počitek nam polepša rahel dež. Dan preživimo ob poizkusu ribolova in branju knjig.
• 18. julij: Zjutraj se naveza Oražem/Volontar odpravi splezat še zadnjo smer. Ostali pospravijo kamp in se pripravijo na pot. Popoldne se odpeljemo proti pristanišču Larvik (6 h). Zaključimo v lokalni restavraciji, spimo v kombiju.
• 19. julij: Ob osmih zjutraj s trajektom odplujemo proti Danski, nato nadaljujemo proti Sloveniji.
• 20. julij: ob šestih zjutraj smo doma.

Vtisi udeležencev

• Bor Levičnik:
  Zanimivo preživeta dva tedna v objemu norveške granitne pokrajine in fjordov. Sama opremljenost smeri pa je v skoraj v vseh primerih takšna, kot so jo doživeli prvi plezalci, kar doda tudi nekaj več na avanturi same ture. Seveda je treba tudi omeniti, da je vožnja s čolnom do pod stene čisto epska, ker ne začneš ravno vsakega plezalnega dne med valovi. Skratka uspešna akcija z dobro organizacijo in seveda tudi družbo!
  
  
• Matevž Štular:
  Akcije sem se udeležil kot novo pridruženi član. Hitro smo se ujeli in se najprej zapodili v vertikalo nad fjordom, nato pa še v plate nad dolino Uskjedalna. V potovanje je bilo, poleg vedrega vzdušja in nasmejane družbe, vključeno tudi sonce in ravno pravšnja količina vetra, ki je odpihnila nadležen mrčes, ki zna biti v teh vlažnih krajih precej nadležen. Vesel sem, da sem se imel priložnost spoprijeti s prekrasnimi klasikami, ki pa imajo, za razliko od naših gora, dosti manj sledov predhodnikov in dosti več opcij za nameščanje sprotnih varoval. Preizkusili smo se tudi v ribolovu, vendar mislim, da je bolje, če ostanemo pri plezanju ...
  
  
• Matija Volontar:
  Akcija je bila izredno uspešna. Kjerag je v vseh pogledih dosegel moja pričakovanja. Ambient je fantastičen, poleg tega pa smo imeli na voljo 20 ur svetlobe za plezanje. V Uskedalenu je plezanje zanimivo, vendar sem pogrešal bolj navpične stene.
  
  
• Anže Klarič:
  Po dolgi vožnji in enodnevnem počitku smo se zapodili v stene nad morjem. Stil plezarije v Kjeragu je bil drugačen kot nekaj dni kasneje v Uskedalnu, saj je stena bolj navpična, možnosti za varovanje pa je več. Pričakoval sem več plezanja po počeh, vendar je le redka smer ponudila tovrstno plezarijo. Akcija je bila odlična, Žiga pa se je kot vodja očitno dobro pripravil.
  
  
• Jernej Ortar:
  Akcijo so v mojih očeh najbolj zaznamovale dolge ure vožnje med plezalnimi področji, svojevrstna pokrajina Norveške in dobro vzdušje ekipe. Plezalno najbolj zanimivo mi je bilo področje v Lysefjordu, morda zato, ker je najbolj ustrezalo mojim predstavam o plezanju na Norveškem. Dobra akcija, z veliko prevoženimi kilometri.
  
  
• Žiga Oražem:
  Želja po Norveški je hrepenela že od leta 2015, ko smo v nemoči čakali na lepo vreme. Želja se mi je uresničila s tem, da smo imeli še lepo vreme. Prva ideja in postanek v Kjeragu se je rodil že pri Tjaši! Po pregledanih vodnikih sem ga pa tudi sam dodal na to do listo! Stena nas vsekakor ni razočarala s svojo dolžino in kompleksnostjo. Bolj pa sem bil osredotočen na plezanje v Uskedalnu, kjer je osem sten ponujalo še obilo novih linij! Ampak kot se je izkazalo, so stene dolge in dokaj položne, v kateri so večinoma vse najbolj očitne linije, vsaj po Norveških standardih, preplezan. Plezanje v Uskedalnu me je naučilo, da, ko zarineš predaleč v plošče brez zagotovljenega varovanja, ni poti nazaj. Edina rešitev je navzgor. Zaupanje stopom je postala vrlina. Celotna izkušnja Norveške bo pa za vedno ostala v spominu.

Poročilo pripravil Žiga Oražem