Kolumna

Gruzija – dežela prvih odpravarskih izkušenj aktualne SMAR ekipe. Foto: arhiv KA PZS

sobota, 1. september 2018

Gruzija – dežela prvih odpravarskih izkušenj aktualne SMAR ekipe

Ideja za obisk Gruzije se je utrnila, ko mi je pred dobrim letom pisal Archil Badriashvili z željo po druženju in izmenjavi izkušenj. Sprejel je moj predlog, da to morda izvedemo v okviru SMAR-a. Ko smo se v mentorski skupini pogovarjali o letnem planu akcij, sem to bežno omenil, ker taka akcija brez pobude s strani članov ni smiselna. Matija Volontar je takoj zavzeto prevzel organizacijo in vodenje akcije. Več kot pol leta je komuniciral z Archilom in predano skrbel za motiviranje ekipe. Matija je brez dvoma najbolj zaslužen za naš obisk Kavkaza.

Začetno ekipo je po poškodbi zapustila Tjaša, zato se nam je lahko pridružil Bor Levičnik. Ko je udeležbo odpovedal še Jernej, je hitro pristopil Matevž Štular. Oba nova člana sta v ekipo prinesla dobro mero potrebnega navdušenja in sproščenosti.

Logistična priprava in izvedba je bila odlična. Edina zadrega se je pokazala pri nabavi hrane takoj po jutranjem pristanku v Tbilisiju. Spisek potrebne hrane je lahko dopolnjeval vsak, zato se je več izdelkov podvajalo, količine pa niso bile usklajene. To v resnici ni povzročilo velike zadrege, ker smo na blagajni hitro ugotovili, da moramo potrebno zalogo hrane nekoliko skrčiti. Le pri meni je to ustvarilo nekaj pomislekov glede sicer zgledne organizacije. Na koncu nam je nekaj hrane še ostalo.
Archil nas je pričakal na letališču v Tbilisiju in nas gladko spravil do Mestije, kjer smo po kratkem počitku izbrali vsak svoj aklimatizacijski cilj. Z zanimanjem sem opazoval formiranje dveh skupin in dinamično izbiranje ciljev. Nestanovitno vreme je v prvem tednu neprizanesljivo prilagodilo naše ambicije. Vsi smo se z aklimatizacijskih tur vrnili z izkupičkom manjšim od izraženih pričakovanj. Za nadaljevanje je bilo to bolje, kot si je predstavljala večina. Ideje so se soočile z realnostjo. Himalajske razsežnosti dveh najbolj zanimivih gora s kompleksnim dostopom in sestopom so prepričale vse.
Med sproščenim počitkom nas je razveselila novica, da so Aleš, Luka in Tom splezali na Latok s severne strani. Prijetno je bilo spremljati iskreno mladostno navdušenje nad uspehom prijateljev, ki so tako ali drugače povezani z mentorsko skupino. Aleš bo naslednji mesec prevzel mesto mentorja, Luka je bil član prve mentorske skupine, Tom pa naš gost in gostitelj na Škotskem. Novica o uspešnem vzponu je na svojevrsten način malce osmislila tudi naše druženje.

Po posušeni opremi in počitku smo se spet razdelili v dve skupini - Ushba in Shkhara. Midva z Archilom sva se odločila za Shkharo in spremljala dve navezi nadobudnih alpinistov in alpinistk. Vzpon na vrh Z Shkhare je minil v znamenju izrazito slabih snežnih razmer prva dva dneva (do pol metra južnega snega) in začetnega spremstva dveh psov. Med vzponom smo trikrat bivakirali in ob povratku med južnim in zahodnim vrhom našli oba psa premražena in sestradana. Štiri dni čakanja brez hrane je zgovorno sporočalo rek »zvestoba do groba«. Oba psa smo z nekaj sreče uspeli spraviti najprej nazaj na Južni vrh in nato v dolino. Med sestopom nas je najprej spremljala sodra s točo, kasneje pa dež z bliski in gromi. Pred koncem so se oblaki razprli in nam postregli s slikovitim sestopom po strmem travnatem grebenu. Glede na razmere, je imela ta tura v celoti dokaj resen karakter. Na sestopu se nam je na najbolj strmem spustu nepojasnjeno natrgala ena vrv, ena pa tako zataknila, da smo jo komaj rešili.

Mini odprava je bila v celoti zelo uspešna. Udeleženci so se medsebojno spoznavali v logistično zahtevnejšem okolju in se lotili načrtovanja naslednjih akcij. Veliko je bilo odkritih pogovorov.
Polovica udeležencev je prvič dosegla višino okrog 5000 metrov, večina pa prvič spoznala »odpravarsko« logistiko in dogajanje. Izkušnje in spoznanja, ki so si jih pridobili na tej akciji, jim bodo brez dvoma pomagale v alpinizmu, pa tudi življenju nasploh.

ka_pzs_smar_gruzija_2018_foto_arhiv_ka__8_

Jaz zdaj zaključujem svoje mentorstvo tej skupini. Po šestih letih in pol dela s skupno petindvajsetimi mladimi alpinisti se z zadovoljstvom oziram na to, kar smo si skupaj delili. Mentorska skupina je pomemben gradnik v razvoju slovenskega alpinizma. Nekaterim starejšim alpinistom se morda res zdi, da mladi »nimajo jajc«. A v času, ki ga živimo, je biti mlad alpinist precej drugače od časov, ko je bil alpinizem brez pridržkov družbeno spoštovan, nekakšen nacionalno privilegiran šport. Dandanes, ko se tudi alpinist brezkompromisno bori za obstanek v družbi, nemerljivi alpinizem ni ravno najbolj atraktivna izbira za mlade, željne prepoznavnosti in potrditve.
Zahvaljujem se Planinski zvezi Slovenije in Komisiji za alpinizem, predvsem Mihi Habjanu, za podporo začetne ideje ter celotnega programa. Srečno vsem skupaj.

Marko Prezelj

ka_pzs_smar_gruzija_2018_foto_arhiv_ka__19_

Trajanje:
4.-25. avgust 2018
Lokacija: Mestia, Gruzija
Udeleženci: Matija Volontar (vodja), Sara Jaklič (pomočnica vodje), Marko Prezelj (mentor), Marija Jeglič, Žiga Oražem, Matevž Štular, Bor Levičnik, Andrej Jež in Archil Badriashvili (gostitelj)

ka_pzs_smar_gruzija_2018_foto_arhiv_ka__28_

Idejo za možnost akcije v Gruzijo nam je enkrat bežno predstavil Mark. Sam sem idejo po nekaj dneh z zanimanjem zgrabil in prevzel organizacijo akcije. Prvotna ideja je bila, da bo ta akcija organizirana v obliki izmenjave. Po nekaj izmenjanih sporočilih sem ugotovil, da ima Gruzija precej bolj razdrobljen sistem delovanja njihove zveze. Možnost za izmenjavo, kot smo jo vajeni, tako ni bilo. Predstavnik Gruzije je bil samo eden: Archil Badriashvili. Sam sem kot vodja akcije z njim komuniciral zelo uspešno. Bil mi je v veliko pomoč pri organizaciji vseh potrebnih stvari na gruzijski strani. Ko smo prispeli na letališče v glavno gruzijsko mesto Tibilisi, nas je on s prevozom že čakal, tako da smo po manjših opravkih nemudoma nadaljevali pot proti našemu cilju: Mestia. To manjše mestece leži precej na S Gruzije in je poznano kot center plezalne oziroma hribovske kulture poleti ter smučanja pozimi. Ima zelo bogato kulturno dediščino, o kateri priča zgledno urejen in napolnjen muzej. Bivali smo v apartmajih Lasili, kjer smo imeli svojo manjšo kuhinjo. V nastanitev je bil vključen tudi zajtrk.

Vremenska napoved na začetku ni obetala nič dobrega. Kljub temu smo se razdelili v tri ekipe in si izbrali naše prve cilje, ki smo jih povečini naštudirali že doma. Cilji v tem delu Gruzije običajno zahtevajo v celoti več dni. Marija, Sara in Andrej so se odpravili na tridnevno turo s ciljem preplezati Marianazhi 3600 m. Preostali del ekipe se odpravi proti Ushbama. Marko in Archil s ciljem preplezati smer Myshliaev v Z steni J Ushbe ter Matija, Matevž, Bor in Žiga s ciljem normalnega pristopa na S Ushbo. Vse tri ekipe so se po dveh prespanih nočeh v hribih, brez doseženega cilja, zaradi izredno slabega vremena vrnile v Mestijo. Okoli višine 3700 je močno snežilo, nižje je padal dež.

Po opazovanju različnih hribov smo ugotovili, da ima vsak hrib svojo hitro se spreminjajočo mikroklimo. To lahko poudarimo še posebej za masiv Ushbe, kjer se vreme spreminja bliskovito.

Pri pripravi na prvo turo smo prvič in zelo nazorno opazili razliko med našim in gruzijskim pogledom na alpinizem. Če preberemo gruzijska in ruska poročila resnih vzponov, lahko opazimo, da so vzponi običajno opravljeni v za nas zelo dolgem časovnem obdobju (npr. 10 dni v steni). Gostitelj nam je kot razlog za to podal, da nimajo veliko možnosti za plezanje, zato morajo vsako možnost popolnoma izkoristiti. To za njih pomeni, da dodobra napolnijo 60-litrske nahrbtnike z dovolj hrane in opreme za daljše obdobje in se odpravijo v hribe. V hribih običajno vztrajajo tudi v slabem vremenu (saj imajo dovolj hrane). Po provokaciji z naše strani, da težji nahrbtnik vodi v počasnejše premikanje, to pa nam poveča možnost da nas ujame slabo vreme, je gostitelj le zmajal z glavo.
Gruzijski alpinizem je gostitelj opisal kot neko vmesno točko med »odpravarskim« in alpskim hitrim in lahkim stilom, katerega zagovorniki smo mi. Praktični primer je npr.: prvi prepleza raztežaj prosto, drugi se za njim vzpenja po vrvi. Malo komično je bilo spremljati, kako Marko in Archil pakirata nahrbtnike za pet dnevno turo, pri tem pa imata oba različne ideje kakšno opremo za tak vzpon potrebujeta.

Slabo vreme pri prvem vzponu je nekaterim spremenil načrte za naprej. Tako sta se po petih dneh počitka zaradi slabega vremena sestavili dve ekipi. Matija, Žiga in Bor smo se ponovno odpravili pod S steno Ushbe. Opravili smo aklimatizacijski vzpon na Pik Sharovsky ter se naslednji dan preko SZ stene povzpeli na vrh S Ushbe. Zaradi dobrih snežnih in lednih razmer smo vzpon opravili precej hitro, in sicer od šotora preko vrha s sestopom po normalni smeri v malo več kot 8 urah. Celotno smer smo plezali nenavezani. Težave so se gibale okoli tretje stopnje v ledu in mešanem terenu. Po skupno treh nočeh na 3800 m smo se vrnili v Mestijo.

ka_pzs_smar_gruzija_2018_foto_arhiv_ka__33_

Preostali del skupine (Mark, Archil, Sara, Marija, Matevž, Andrej) se je odločil za plezanje v najvišji gruzijski gori, Shkhari. Hrib ima pet vrhov. Glavni vrh, Centralni vrh, Zahodni vrh, Južni vrh, Vzhodni vrh in Jugovzhodni vrh. Odločili so se za plezanje po smeri po razu na Zahodni vrh (5050 m), kjer je najmanjša nevarnost snežnih plazov. Po dveh dnevih vožnje in dostopanja so začeli s plezanjem, ki jim je vzelo še dodatne tri dni. Plezali so preko Južnega vrha, sestopili na sedlo med Južnim in Zahodnim vrhom ter nadaljevali po razu proti Zahodnemu vrhu. Težave so se v večini gibale okoli tretje in četrte stopnje, z izjemo dveh raztežajev s težavami pete stopnje v mešanem terenu. V steni so spali v šotorih, na bolj ali manj udobnih policah. Vzpon sta jima popestrila dva potepuška psa, ki sta jim sledila prav do Južnega vrha, na katerega je bilo potrebno že plezati do druge stopnje. Psa seveda nista mogla nadaljevati plezalne poti naprej, zato sta ostala na Južnem vrhu. Četrti dan, ko je ekipa sestopala, sta jih na Južnem vrhu pričakala zvesta psa. Na približno 4200 m sta v mrazu in snegu čakala štiri dni. Ekipa je nato zbrala moči in psa varno spravila čez cel greben navzdol do varnih tal.

Za plezanje v nacionalnem parku Svaneti je potrebno pridobiti dovoljenje, ki ga izda obmejna policija. Omogoča gibanje ob oziroma po meji med Gruzijo in Rusijo. Gruzija je bila namreč približno dve desetletji nazaj v vojni z Rusijo s katero meji po celi S oziroma SV meji. Dovoljenje izdajo brezplačno za največ 7 dni. Za izdajo dovoljenja so potrebni potni listi vseh udeležencev. Ob sestopu se dovoljenje odda najbližji obmejni postojanki. V nasprotnem primeru policisti sprožijo iskalno akcijo. Gostitelj nam je močno odsvetoval sestop v Rusijo zaradi kakršnega koli razloga. To lahko sproži zapletene birokratske postopke, prav zaradi vojne v preteklosti.

Uradne možnosti za reševanje v resnejših hribih v Gruziji ni. V primeru nesreče je najbolje poklicati obmejno policijo, oni pa klic posredujejo njihovi gorski reševalni službi, ki je osnovana na prostovoljni bazi. Potrebno se je zavedati, da GRS nima nobenih izkušenj s kakršnim koli reševanjem. Po besedah gostitelja je možnost, da prileti helikopter za heli-smučanje, vendar le v izrednih primerih. Signal v hribih ponekod je. Uporabljali smo sim kartice ponudnika Magicom.

Na koncu akcije smo se po prihodu v Tibilisi nastanili v hostel Fabrika. Zgledno urejen hostel v stavbi nekdanje tovarne je prijeten za bivanje z zares sproščenim vzdušjem.

ka_pzs_smar_gruzija_2018_foto_arhiv_ka__34_

Kronološko poročilo

  • 4. avgust: Celotna ekipa se zbere na letališču Brnik. Ob 20.00 odrinemo preko Istanbula v glavno mesto Gruzije, Tibilisi kamor prispemo ob 5.30. 
  • 5. avgust: V Tibilisiju nakupimo hrano in zamenjamo denar. Z mini busom se odpravimo do vasi Mestija, kjer imamo rezervirano prebivališče za naslednjih 18 dni. Med vožnjo se ustavimo za nakup sim kartic in kratek obrok. Vožnja traja nekaj več kot 10 ur.
  • 6. avgust: Spimo malo dlje in pozajtrkujemo. Odpravimo se v center Mestije, kjer kupimo preostalo hrano, zemljevide in še nekaj malenkosti. 
  • 7. avgust: Žiga, Bor, Matevž, Marko, Archil in Matija odidemo mimo slapu na koncu doline Becho do našega prvega bivaka na približno 2830 m. Marko in Archil imata namen plezati smer Myshliaev v Z steni južnega vrha Ushbe. Cilj preostalega dela ekipe pa je splezati S greben severne Ushbe. Ponoči močno dežuje, višje pada sneg. Marija, Sara in Andrej se odpravijo z avtom do konca doline Mestiachala. Nato dostopijo 8 ur daleč do ledenika Lekhziri, kjer si uredijo bivak na 2500 m. 
  • 8. avgust: Žiga, Bor, Matevž in Matija se odpravimo po ledeniku naprej in si postavimo bivak na približno 3850 m - malo pod zgornjim platojem Ushbe. Matevž in Matija se sprehodiva do 4050 m, za aklimatizacijo. Ostala člana počakata v bližini šotora. Marko in Archil gresta pogledat stanje na vstopu smeri. Vreme se z ure v uro slabša. Ponoči ponovno pada dež in sneg, tokrat celih 12 ur. Marija, Sara in Andrej 2 uri dostopajo do vznožja Marianazhi in priplezajo na višini 3400 m, kjer si uredijo bivak. 
  • 9. avgust: Žiga, Bor, Matevž in Matija se okoli poldneva odkopljemo iz šotora, ocenimo stanje in se odločimo za sestop. Ob 18.30 dosežemo avto. Marko in Archil sestopita že prej in nas počakata pri avtu. Marija, Sara in Andrej zaradi obilnega deževja spremenijo načrt in brez vrha sestopijo nazaj v dolino Mestiachale v Z smeri. Šotor in nekaj bivak opreme ostane na prvem bivaku.
  • 10. avgust: Dan vsi izkoristimo za regeneracijo. Zvečer nekateri obiščejo mestno jedro.
  • 11. avgust: Marija, Andrej in Sara odidejo po šotor in ostalo opremo, ki so jo pustili na prvem bivaku, zaradi nepričakovanega sestopa na drugo stran gore. Archil gre po opremo, ki sta jo pustila z Markom, v upanju na ponoven poizkus plezanja J Ushbe, vendar je vremenska napoved v naslednjih dneh kaže zelo slabo.
  • 12. avgust: Dan vsi izkoristijo za počitek. Pada dež. Napoved za naprej obeta nekaj dobrega vremena.
  • 13. avgust: Andrej, Marija, Sara, Matevž, Marko in Archil se odpravijo na 4 ure dolgo vožnjo proti mestu Ushguli. Dostopijo v smeri bivaka pod J steno Shkhare. Bor, Žiga in Matija še en dan preživijo v hiši v upanju na ponoven poizkus na S Ushbo.
  • 14. avgust: Bor, Žiga in Matija se opravimo na 9 ur (2300 m) dolgo pot do bivaka pod S Ushbo. Ostali del ekipe se odpravi do baze 2.5 h pod J steno Shkhare na 2900 m. Preostali del dneva se razgledujejo po okoliških hribih.
  • 15. avgust: Bor, Žiga in Matija se aklimatiziramo na 4210 m visok vrh Pik Scharovsky. Popoldne počivamo na bivaku. Žiga predlaga, da se na S Ushbo povzpnemo čez Z steno in ne po normalnem pristopu, kot je bilo sprva mišljeno. Bor in Matija predlog sprejmeva. Ostali začnejo s plezanjem. Povzpnejo se po grebenu na J Shkharo, se spustijo do sedla med J in Z Shkharo. Plezajo naprej po grebenu proti Z Shkhari še približno 200 m, kjer bivakirajo.
  • 16. avgust: Bor, Žiga in Matija dosežemo vrh S Ushbe po 4 urah plezanja. Dolžina smeri je 1100 m s težavami do UIAA 3/AI3. Celotno smer plezamo nenavezani. Sestopimo po normalnem pristopu (V greben). Celotna tura traja 8.5 ur. Okoli 15 h dosežejo bivak. Ker je dostopni ledenik precej nevaren, se odločimo za sestop naslednji dan zjutraj, ko bodo temperature nižje. Ostali del ekipe prepleza najtežje raztežaje in dobrih 200 m pod vrhom ponovno bivakirajo. Vse raztežaje plezata v vodstvu Marko in Archil.
  • 17. avgust: Bor, Žiga in Matija sestopimo v dolino, kjer nas pobere voznik ter odpelje v Mestijo. Sledi počitek. Ostali del ekipe prepleza do vrha Z Shkhare 5068 m. Isti dan se spustimo do prvega bivaka, kjer ponovno bivakiramo.
  • 18. avgust: Bor, Žiga in Matija dan namenimo počitku v Mestiji. Ostali del ekipe sestopi do baznega tabora, pospravi stvari in se odpravi proti Ushguliju, kjer jih čaka prevoz v Mestijo.
  • 19. avgust: Celotna ekipa suši opremo in počiva v Mestiji. Ogled muzeja.
  • 20. avgust: Celotna ekipa suši opremo in počiva v Mestiji.
  • 21. avgust: Celotna ekipa pičiva v Mestii.
  • 22. avgust: Odhod z minibussom v Tibilisi. 10 ur vožnje z vmesnim obrokom. Nastanimo se v hostlu Fabrika.
  • 23. avgust: Voden ogled mesta Tibilisi. Ogledali smo si netipične znamenitosti mesta. Ogled je vodil Archilov prijatelj.
  • 24. avgust: Urejanje prtljage. Obisk Archilovega doma, druženje.
  • 25. avgust: Odhod na letališče. Preko Istanbula priletimo na Brnik ob 8.15.

ka_pzs_smar_gruzija_2018_foto_arhiv_ka__40_

Opravljeni vzponi in poizkusi
  • Marija, Sara, Andrej: Poizkus v Z steni gore Marianazhi. Dosežena višina 3400 m. Težave do tretje stopnje.
  • Matija, Žiga, Bor: Pik Scharovsky, V prisop (eno mesto II, 500m), 2 h
  • Matija, Žiga, Bor: S Ushba, Z stena, Zahodna smer (4b/TD, 1100 m), 8,5 h
  • Marko, Archil, Andrej, Sara, Marija, Matevž: Shkhara Z, J stena, Rollenston (5a/TD+, 2150 m), 4 dni

ka_pzs_smar_gruzija_2018_foto_arhiv_ka__43_

Vtisi udeležencev
  • Matija Volontar: Moja prva bolj resna akcija, ki je mejila na odpravo. Zelo dobra izkušnja predvsem iz vidika ohranjanja motivacije skozi nestabilna vremenska obdobja. Z vidika vodje lahko rečem, da smo se kot ekipa ujeli dobro. Slabo vreme nam je nevede dalo možnost, da smo se kar precej pogovarjali o dinamiki skupine in o prihodnjih ciljih. Veliki hribi, razbiti ledeniki, dolg dostop in resno plezanje dajejo občutek izredne dogodivščine, ki se je ne da primerjati s plezanjem v Alpah. Zelo pestra akcija, ki mi je odprla nove svetove in vlila motivacijo za še večje podvige.
  • Žiga Oražem: Nad mestom Mestija se šopiri gruzijski ponos gora Ushba. Z dvema vrhovoma spominja na joške. Povzpeli smo se na severno joško, sama tura pa je od nas zahtevala več, kakor sem pričakoval; pod goro smo skupaj preživeli 7 dni. Enodnevni dostopi, aklimatizacijske ture, prehajanje izumirajočega ledenika in pogledi na bližnje pettisočake v vsem svojem miru, mi bodo za večno ostali v spominu. Gruzija s svojimi gorami vsekakor preseneti, celotna izkušnja z ekipo pa še doda piko na i.
  • Matevž Štular: Za svojo udeležbo na akciji sem izvedel šele na Norveškem. Ko sem bil doma, sem zato hitro začel opazovati vrhove, ki so naenkrat padli v območje dosegljivega. Celotna izkušnja, ki jo lahko imenujem za svojo prvo »odpravo«, je bila izjemna. Od prostega časa, ki se prevesi v čakanje na luknjo v vremenu, do druženja in navsezadnje plezanja, zaokroži potovanje v polnosti. Res super! Mislim, da bo Gruzija ostala zapisana med lepšimi alpinističnimi avanturami.
  • Marija Jeglič: Ture v Kavkazu zaradi razsežnosti gora vzamejo nekaj časa. Za aklimatizacijsko turo smo se s Saro in Andrejem namenili v dolino Mestiachala in po celodnevnem dostopu postavili bazo na ledeniku Lekhziri. Drugi dan smo čakali do 10. ure, da je dež približno ponehal in se podali na Marianno (3400 m). Na cca. 3200 m smo si zvečer uredili polico za bivak. Ponoči nas je dodobra namočilo, tako da smo se zjutraj čim bolj direktno umaknili nazaj v dolino Mestia. Po dveh dneh čakanja na izboljšanje vremena, smo se vrnili po šotor. Za glavni cilj sva si z Matevžem izbrala Zahodno Shkaro, po smeri Rollenston (5a / TD+ 2150 m). 5. dan smo osvojili vrh in se 6. dan srečno vrnili v dolino. Naslednje dni smo preživeli ob regeneraciji s počitkom in dobro gruzijsko hrano. Ekspedicija v Svaneti je bila zelo dobra, tako iz plezalskega kot socialnega vidika.
  • Sara Jaklič: Že preden smo se odpravili v Gruzijo, smo bili prepričani, da pristopi in plezanje v kavkaških hribih ne bo mala malica. Ne samo, da smo sprva želeli dostopati po razbitih ledenikih, tudi razdalje so velikanske. Za prvo turo smo si izbrali dolino Mestiachale, kjer smo nekaj časa porabili za prečkanje rek in utiranje neobstoječih poti. Ugotovili smo, da na zemljevidu vse izgleda bližje, kot je v resnici. Tudi odmaknjena vasica Mestia ima svoj čar. Estetsko urejen muzej svanetske zgodovine da dober vpogled v zgodovino naroda, ki je že pred več tisočletji naselil pogorja in doline južno od Kavkaza. Poleg turistične ponudbe lahko vsak večer ob khachapuriju in lobianiju prisluhneš tradicionalnim ritmom gruzijske glasbe. Življenje v mestu se začne šele po enajsti uri, v hribih pa precej bolj zgodaj. Ob prvem svitu prižigamo gorilnike, grejemo juho in poslušamo naključen izbor glasbe s pametnih telefonov. Razgled z vrha poplača prenekatere zmrznjene prste, ki ostanejo mravljinčasti še mesece po zaključni akciji. Velika zahvala gre našemu vodji, Matiju, ki je zadevo speljal zelo dovršeno, ter domačinu Archilu, ki nam je s svojimi izkušnjami in svetovanjem o dobri hrani in pijači prihranil prenekatero slabo odločitev.
  • Bor Levičnik: SMARova akcija v Gruzijo je bila do zdaj definitivno najbolj poučna od vseh, saj smo dobili prve odpravarske izkušnje ter prvič občutili, da plezanje lahko hitro postane postranska stvar. Osebno sem tudi prvič imel opravka z večdnevnimi turami, celotno logistiko pakiranja in nasploh življenjem na višini. Poleg tega smo tudi spoznali, kako hitro se lahko situacija obrne zaradi slabega vremena. Skratka Gruzija je prečudovita dežela z zelo gostoljubnimi ljudmi, hudimi hribi in odlično hrano. Hvala za izkušnjo!
  • Andrej Jež: Gruzija uf... prelepa dežela z izredno prijaznimi ljudmi in zvestimi psi, ki ti sledijo še tam, ko misliš da ne morejo več. Neskončno dolgi grebeni zelenic z borovnicami, takšnimi da se ti kar nasmehne ... sicer visoke stene pa ti s svojo razbrazdano skalo dajo kar misliti. Sam imam Gruzijo v zelo lepem spominu, ne zgolj zaradi družbe ali dogajanja. Ta narava ti res da slastne piškote za dušo. Zagotovo vredno ponovnega obiska v kratkem.
  • Archil Badriashvili: Finally I overcame my Alexithymia caused by recent extraordinary experience and would like to state that our idea about a joint expedition was successfully implemented. I'm grateful that Caucasian mountains were a venue where Marko Prezelj fulfilled his role as a mentor with the driven, enthusiastic team. New friendships have been born that are joyful and promising. :)
  • My personal gratitude to the Master for showing how one's mindful presence could create conditions for bold yet safe climbing and personal growth. Madloba!

ka_pzs_smar_gruzija_2018_foto_arhiv_ka__56_

Zapisal Matija Volontar
Fotografije: udeleženci odprave

Fotogalerija

Avtor: Arhiv KA PZS