Poročilo mladih perspektivcev iz dolomitskih sten

Letošnji poletni tabor KA za perspektivne alpiniste je bil z naskokom najbolj množičen doslej. V kampu v Colfoscu v osrčju Dolomitov se nas je ob vrhuncu tabora zbralo kar 25, plezalcev in podpornih članov.

• Lokacija in trajanje tabora: Colfosco (ITA), 21.-29.. julij 2018
• Udeleženci: Florjan Lamiš, Borut Demšar, Andraž Šparovec, Žiga Rozman, Peter Hrovat, Nejc Turnšek, Matic Štancar, Krištof Frelih, Krištof Fortuna, Klemen Gerbec, Maja Jereb, Jakob Šparovec, Črt Šuštar, Blaž Karner in Miha Kern.
• Vodstvo: Andrej Grmovšek, Tjaša Jelovčan

Po deževni soboti, ko smo zvečer postavili tabor, nas je ves čas razveseljevalo lepo vreme. Tudi nekaj ploh in večernih nalivov nikakor ni moglo pokvariti nalezljivo dobrega in našpičenega vzdušja, ki je bilo stalnica in velika svetla točka letošnjega tabora. To je bilo tudi glavni razlog, da so verjetno skoraj vsi udeleženci dvignili plezalno alpinistične meje v svojih glavah, nabrali nove izkušnje in pridobili zaupanje v svoje sposobnosti.
Uvodno spoznavanje z drugačno skalo, redkim fiksnim varovanjem, zahtevno orientacijo in novo plezalno družbo je imelo za posledico nekaj dobro priborjenih smeri, pa tudi nekaj zgrešenih tavanj (ali raziskovanj) in odstopov.

Lepa napoved in dobra ogretost je botrovala, da smo se v sredo tako rekoč vsi znašli v kraljici Dolomitov, južni steni Marmolade. Vem, da si je prav vsaka naveza morala vrh v svoji smeri krepko priboriti! In temu primerno široki so bili nasmehi in zanimive zgodbe po uspešnih vzponih. V četrtek si je večina vzela prislužen sončen rest day. Pod in v Marmoladi, pa še dan kasneje, sta našo družbo popestrila Gašper Pintar in njegov francoski soplezalec Mathieu Istas. Ob mednarodnem pridihu so mladci tako zaznali tudi nivo skalnega alpinističnega plezanja izven meja naše drobne domovine.

V nadaljevanju tabora je bilo preplezanih še več dobrih in lepih smeri, seveda nekoliko v znamenju pozmagovalnega sindroma nad Marmolado. Tabor smo zadovoljni in plezalno izpolnjeni zaključili v nedeljo zjutraj. Četverica najbolj vnetih pa je v vajbu tabora v naslednjem tednu Dolomitov odplezala še več odličnih smeri. Čestitke vsem!



Je pa (tudi ta) tabor nakazal realnost naše (vrhunske) alpinistične perspektive. Izredno majhen delež zares mladih alpinistov, malo plezalcev z visokim plezalnim nivojem, vsesplošni manjko pri alpinistični kilometrini (sicer razumljiv glede na kratek alpinistični staž), pa tudi redko usmerjenost v ambiciozni alpinizem na dolgi rok (mladi alpinisti, ki več niso izrazito mladi, so danes izpostavljeni pritiskom poklicnih karier in eksistence). Zares perspektivnih za vrhunski alpinizem pač ni veliko.

Tudi zato naj udeleženci ne pozabijo, da je del njihove alpinistične perspektive tudi v prenašanju (na taboru) pridobljenih znanj in scene na mlajše generacije.

Še nekaj (ne)koristnih podatkov tabora:

• kamp v Colfoscu, razen po ceni, malce spominja na taborišče-nobene sence, o redu, pravilih in podobnem pa te obveščajo kar po zvočnikih; v primeru težjih kršitev pa seveda takoj prileti gazda.
• horda alpinistov lahko v enem večeru poje nešteto palačink iz vsaj 10 litrov mase.
• mladina več ne sledi liku klasičnega alpinista-čeprav piva in »začimb« ni manjkalo, je bila konzumacija zmerna.
• tabor smo končali brez poškodb, a z eno (na srečo dvojno) plezalno vrvjo manj; to je med padcem na ostrem roglju uspel raztrgati vzor tabora?-njegov vodja.

PS: Še več zgodb na vertikala.com, ao.rasica.org in pinticlimbs.blogspot.com.