sreda, 19. september 2018

Ženski alpinistični tečaj v Vratih leta 1949 - tečaj, kot ga do takrat še ni bilo

To seveda ne pomeni, da se v drugih državah ženske alpinističnih tečajev niso udeleževale. Razlika je le v tem, da so drugje tečaje lahko opravljale skupaj z moškimi plezalci, kar daje slutiti, da so imele v tem pogledu enakopravnejši položaj; če o enakopravnosti vse tja do poznih sedemdesetih let sploh lahko govorimo. V Veliki Britaniji so na primer plezalke leta 1907 ustanovile Damsko alpinistično društvo (Ladies' Alpine Club), ker žensk v Alpinistično društvo (Alpine's Club) niso sprejemali. Razlog so bile njihove "fizične in moralne pomanjkljivosti na področju alpinizma". Najbolj preseneča dejstvo, da se je Damsko alpinistično društvo v Veliki Britaniji priključilo Alpinističnemu društvu šele leta 1975.

Ženskih plezalk kot sebi enakovrednih niso videli niti takratni slovenski mojstri plezanja. Dekleta so v gore ali poleti v večje obmorske stene (Paklenica, Makarska itd.) s seboj pogosto jemali zaradi družbe in zato, da bi jim kuhale, se spominja Danica Blažina, ena naših najboljših povojnih alpinistk, ki je bila na primer tudi prva ženska po Pavli Jesih, ki je preplezala Čopov steber. Sama se dobro spominja tudi opazke Marjana Keršiča - Belača (to je bilo sicer pozneje, v letih po ženskem tečaju v Vratih), ki je ob novici, da je bila ponovljena težka smer v Ojstrici, dodal, da "smer že ne more biti preveč težka, če jo je preplezala baba". Najlažja smer, ki bi to lahko bila, ima oceno IV–, vendar je bolj verjetno, da sta Danica in Rok Preložnik takrat preplezala Desno smer s kompleksno oceno V+ ali smer Ogrin-Omersa, ki ima oceno V–. V vsakem primeru spoštovanja vreden plezalni dosežek, v kontekstu povojnega časa še toliko bolj.

Očitno je tudi, da plezalke povojne generacije nikoli (ali zgolj izjemoma) niso smele plezati kot prve v navezi, kar mi je poleg Danice Blažine potrdila še ena izjemna povojna plezalka, Staza Černič. Kar je pravzaprav protislovno – pred II. svetovno vojno, v obdobju "alpinističnega matriarhata" Pavle Jesih in Mire Marko Debelak sta bili vsaj ti dve ne samo enakovredni, ampak celo boljši od večine takratnih plezalcev, če kot kriterij upoštevamo število preplezanih prvenstvenih smeri, ki sta jih preplezali v vodstvu ali izmenično, in težavnost, ki sta jo bili sposobni preplezati. Pavla in Mira sta plezali praviloma kot prvi v navezi, med tem ko alpinistke povojne generacije tega "privilegija", kot kaže, niso imele.

Avtorica dnevnika o tečaju v Vratih, Danica Blažina, med plezanjem v ljubljanskem Turncu pod Šmarno goro (Arhiv družine Blažina)

Zato so se pristojni takrat odločili za izvedbo tečaja, ki bi bil prilagojen ženskam, saj so menili, da ne bodo sposobne plezanja na ravni moških tečajnikov. Tečaja se je, glede na zapis v Planinskem vestniku, udeležilo trideset deklet in žena. Sedem iz AO Ljubljana, dvanajst iz Trbovelj, ena iz Slovenj Gradca, ena iz Mojstrane, štiri iz Postojne, šest iz Kranja, tri iz Škofje Loke, po ena iz Radovljice, Tržiča in Jesenic ter dve iz Celja. Številka je pravzaprav impresivna, glede na to, da v obdobju po koncu II. svetovne vojne izstopajo zgolj štiri alpinistke – Staza Černič, Danica Blažina, Barbka Ščetinin in Nadja Fajdiga. Na tem tečaju Staze Černič ni bilo, zakaj ni dobila vabila, ni nikoli izvedela. Prav tako se ga ni udeležila Barbka Ščetinin, saj je bila takrat stara šele osem let.

Zveneč je tudi seznam tistih, ki so bili na ženskem tečaju (pravili so mu tudi "babji tečaj") inštruktorji: "Tečaj je vodil načelnik AO pri PZS, tovariš Tone Bučer, učitelji so bili tovariši Rado Kočevar, Fran Zupan, Miha Verovšek, Evgen Vavken, Janez Zupet, Marjan Keršič, Dane Skerlj, Fredi Serbec." Na tem tečaju je bil kot tehnični vodja prisoten tudi Sandi Blažina, eden naših najboljših povojnih alpinistov, kar v svojem dnevniku opisuje njegova prihodnja žena, Danica Pajer (Blažina).

Prvi dan, torej 2. julija 1949, so se tečajnice v Mojstrano pripeljale z vlakom. Od tam so peš odšle proti Aljaževemu domu v Vratih. Njihovo prtljago so peljali z vozom. Program, ki so se ga na tečaju držali, je bil zastavljen precej vojaško – spanje ob 21. uri, vstajanje ob 5. uri, nato telovadba, zajtrk ter glede na vreme praktični in teoretični del tečaja. Tečaj je bil sestavljen tudi iz zdravniškega pregleda, ki je trajal celo nedeljo, 3. julija. "Opravile so ga vse kandidatke, nekatere so kljub 'določenim pomanjkljivostim' bile dovolj zdrave za plezanje," je v svojem dnevniku zapisala Danica Blažina. Spominja se, da so morale tečajnice peš do vznožja Rokavov, približno pol ure stran, potem pa so nazaj morale teči. Ko so se vrnile v Vrata, so jim med drugim izmerili tudi pritisk. Del pregleda je sledil v zaprtem prostoru v Aljaževem domu. Ta dan so se inštruktorji podali v Steno in se nazaj vrnili šele pozno proti večeru. Medtem so se tečajnice, ki so opravile zdravniški pregled, zabavale s plezanjem po "skretovi transverzali" ali plezanjem po malem Triglavu.¹

V nedeljo so se tečajnice v dveh različnih skupinah podale proti vrhu Triglava. "Nato so se naveze v raznih smereh povzpele na Triglav, in sicer nekaj skupin po običajni Tominškovi poti, druge pa čez Luknjo in po Bambergovi poti," piše Danica Blažina. Z vidika današnjih tečajev je odločitev, da morajo "boljše" tečajnice po Bambergovi, "slabše" pa po Tominškovi poti, čudna. Že zaradi tega, ker naj bi Bambergovo pot zmogel že bolje pripravljeni gornik, to pa je bil tečaj za alpinistke. Seveda moramo upoštevati kontekst takratnega časa, a to dejstva ne spremeni.

Praktični del usposabljanja so izvedli na malem Triglavu, velikem balvanu za Aljaževim domom v Vratih, kjer so jim pokazali osnovno vrvno tehniko ter jih naučili spuščanja po vrvi (abzajlanja). Pravzaprav vrvni tehniki in tehniki plezanja niso posvečali veliko časa, očitno je takrat veljalo prepričanje, da je nabiranje praktičnih izkušenj najboljša šola. V današnjih časih bi bilo kaj takega z vidika alpinistične šole popolnoma nesprejemljivo.

Prvo plezanje je prišlo na vrsto šele v sredo, 6. julija. "Tekom tečaja so gojenke pod vodstvom alpinistov preplezale zapadno steno Cmira v več smereh, jugovzhodno steno Spodnjega Rokava, severni raz Stenarja, vzhodni raz Stenarja. V Triglavski severni steni pa 2/3 Bavarsko, Gorenjsko smer in Jugov steber. Poleg tega so obiskale Bivak II (pod Rokavi), Bivak IV (na Križkih podih) in planino Zajavor (pod Pihavcem)." Verjetno bi lahko preplezale še marsikaj, a je 7. in 8. julija 1949 deževalo in zato so program prilagodili – bilo je več predavanj in počitka. Zadnja dva dneva, v soboto in v nedeljo, so spet plezali.

Alpinistka v Vratih 25. 9. 1948 (Fototeka Gorenjskega muzeja Jesenice, Slovenski planinski muzej)

Danica Blažina, ki je imela za soplezalca Rada Kočevarja, je na primer v soboto preplezala Skalaško smer z Ladjo, v nedeljo, kljub utrujenosti, pa še Bavarsko smer s Zimmer-Jahnovim izstopom. Seveda drži, da je bila Danica ena izmed naših najboljših povojnih alpinistk in da je bila fizično kot učiteljica športne vzgoje izjemno pripravljena, a vendarle – pri opremi in obleki tistega časa je bil to vsega spoštovanja vreden dosežek, sploh v kontekstu "babjega tečaja". Občudovanja vredno pa je tudi to, da Danica do tedaj ni imela posebnih alpinističnih izkušenj.

Z vidika današnjih smernic izvajanja alpinističnih tečajev lahko glede ženskega alpinističnega tečaja v Vratih leta 1949 zaključimo, da je bil glede spoznavanja in učenja osnov vrvne tehnike, plezanja in obvladovanja orientacije v gorah zastavljen precej pomanjkljivo. Glede na to, da so smele plezati zgolj kot druge v navezah z moškimi inštruktorji in da so imele za samostojno plezanje premalo znanja tudi po tečaju, lahko sklepamo, da je bil tečaj v osnovi organiziran tako, da so bile ženske po njem pripravljene na plezanje v navezi pod vodstvom izkušenih moških plezalcev. Če pa tečaj skušamo ovrednotiti z vidika vzponov, ki so bili opravljeni, moramo priznati, da je bil zastavljen pogumno – doseženi plezalni cilji so glede na znanje tečajnic leta 1949 zelo smeli, celo podobni ali enaki tistim, ki jih opravijo starejše alpinistične pripravnice in pripravniki v današnjih alpinističnih šolah. Seveda imajo danes tečajnice in tečajniki pred tovrstnimi vzponi neprimerno več znanja in boljšo opremo, kot so jo imeli leta 1949.

Zato ne preseneča, da se sicer skopo poročilo v Planinskem vestniku konča takole: "Tečajnice so pokazale izredno zanimanje za alpinistiko ter izvrstno telesno kondicijo, o čemer pričajo preplezane smeri, ki se zaradi težavnosti v začetniških tečajih običajno ne plezajo. Tečaj je pokazal, da z mladimi alpinistkami prihaja naraščaj, ki vzbuja najlepše nade."

Ženski tečaj je bil potem organiziran samo še enkrat, leta 1951 na Korošici pod vodstvom Jože Čopa. Takrat se ga je udeležilo le petnajst deklet oziroma žena.

Jure K. Čokl

Prispevek je objavljen v septembrski (2018) številki Planinskega vestnika.

--------------------
¹ Skretova transverzala – zunanji del zidu Aljaževega doma ob stranišču, kjer so plezalci vadili plezanje. Veljalo je, da kdor je sposoben preplezati skretovo transverzalo, zmore tudi najtežji del v Čopovem stebru (slovito prečko). Mali Triglav – velik balvan ob Aljaževem domu, kjer je danes postavljena tudi učna ferata oziroma zavarovana planinska pot. Je desno od Aljaževega doma, če smo obrnjeni proti Severni triglavski steni. Na njem so se praktičnega dela vrvne tehnike učile mnoge generacije alpinistk in alpinistov.

--------------------

Viri:

Zgodovina slovenskega alpinizma (Mikša, Golob, 2013).

Planinski vestnik, številka 9/1949, strani 213 in 214.

Dnevnik tečaja v Vratih leta 1949 Danice Blažina (osebni arhiv družine Blažina).

Wikipedia (https://en.wikipedia.org/wiki/Ladies%27_Alpine_Club).

Megan Walsh: Can't Keep Her Down: A Consolidated History of Women’s Climbing Achievements (https://www.climbing.com/people/cant-keep-her-down-a-consolidated-history-of-womens-climbing-achievements/) , 2017, Climbing.com.

Staza Černič, znanstveni intervju (Jure K. Čokl, 2018; še neobjavljeno).

Danica Blažina, znanstveni intervju (Jure K. Čokl, 2018; še neobjavljeno).