Namesto krompirjevih puščavske počitnice SMAR-a v jordanskem Wadi Rumu

Najboljša je bila tista, ko sta se dva nadobudna klajmberja podala v puščavo, seveda z beduinskim vodnikom, ki ju je usmeril do prave stene. Kot pravi Slovenec boš seveda steno in sestop zmogel v parih urah. Noro plezanje po peščenjaku, ki pa ni vedno najtrši, pa zadevo podaljša, zato pa je avantura toliko boljša, vredna vriskanja. To moraš it plezat, ful dobr! Itak. No, še dobro, da ju je pod steno čakal beduin, ki je zakuril ogenj in jima osvetljeval abzajle tam, 300 m višje. Sta pa vsaj imela topel čaj na dnu.

• Trajanje: 25. oktober - 8. november 2019
• Lokacija: Wadi Rum, Jordanija
• Udeleženci: Žiga Oražem (vodja), Matija Volontar, Bor Levičnik, Matevž Štular, Marija Jeglič, Krištof Frelih, Miha Kern (gost), Marko Prezelj (gost)

Ob prebiranju blogov o plezanju in poslušanju tistih nekaj zgodb prijateljev, ki so že plezali na območju Wadi Ruma, so mi šle kocine kar pokonci.

Samo plezanje je vrhunsko. Z vrha vidiš prašno rdečino in ogromno peščenih gmot povsod naokoli. Sestop je zgodba zase, vedno je lažje iti navzdol po najlažji smeri, kjer malo abzajlaš, spet hodiš in iščeš prehode v ogromnih soteskah ter tako posledično dosežeš dolino. Nemalokrat so morali plezalci pri sestopu bivakirati, saj ko pride noč, je temno kot v rogu in zelo hitro zaviješ v napačno sotesko. Seveda smo zato s seboj imeli bivak opremo, čelke in gorilnike. Opremljeni do konca.

Načrtovanje prenočišča je predstavljal kar velik problem. Najprej mi je gostitelj Salim predlagal, da se odjavim z bookinga, da ne bomo plačevali provizije. Če že to ponudi se zmeni za mnogo nižjo ceno. Plačaj na koncu bivanja - barantaj! Dobro preveri sobe, kjer boš nastanjen. Imeli smo problem s ščurki, pajki, mački, mašenjem stranišč in tušev ter vsesplošno čistočo. Pa jedilnega pribora in gorilnika ni bilo.

Nočni let, kjer se itak naspiš, ter potem še nekajurna vožnja do naše nastanitve v mestu Rum je bila en sam hajp. Ful dobra ekipa. »Vse bomo splezal« - dolge grebene, ture v puščavo, težke smeri! Seveda sem vsem naznanil, da so beduini vegeterjanci in da bo hrana samo v tem stilu. Ha, vsak dan je bil na sporedu piščanec in riž na tri različne načine. V glavnem se nad hrano ni bilo za pritoževat.

V stene smo se zagnali kot sestradani levi nad gazele. Tri dni smo bili cela ekipa našpičeni do konca. Sestopi v temi, zgubljanje že na dostopu, plezanje resnih smeri, spusti v neznane previse, vse je bilo na sporedu. Točno tako, kot so mi pripovedovali, samo do bivakiranja ni prišlo.

Prišel je dan za počitek. Gremo v eno izmed čudes sveta. Petra. Prvi vtis »oo kolk folka«! Turisti se seveda sem zgrinjajo s celega sveta. Ko pa vidiš tisto »zakladnico«, v resnici gre za grobove, ti čeljust pade dol. Kakšna vizija, kdo jih je naštimal, da so šli vse to delat? Vsa čast! Čudovito! In to ni ena stavba, teh spomenikov je na tisoče. Itak smo hoteli vse videti. Malo manj, da nismo pretekli cele Petre, no, v resnici smo, cca. 15 km, pa še po soncu. »Rest day« kakor se spodobi!

Spet nazaj v stene. Pravilna izbira časa plezanja glede na gibanje sonca je bila ključna. Vsak dan je žgalo. Preplezali smo Rock Empire - 8a, Glory - 7c+, kultno smer 55 steps to hell - 7b Kurta Alberta, smer italijanskih pajkov Ragni di Lecco-Tira il diavolo per la coda - 7c, klasiko, ki bo to še postala, Inferno tower - 7b, smer enega imena, ki si ga vsak narod prevede v svoj jezik: Sveta vojna - 7b+ ter še mnogo drugih. Sam sem se zagledal še v nek peščen previs, nad katerim je bila videti noro dobra skala, ampak po dobri uri je zmagal previs. Večina najbolj očitnih linij v okolici je preplezanih. Nepreplezani ostajajo samo predeli s slabo skalo. V Wadi Rumu so to predeli s svetlo skalo, tam kjer je temno, je bomba.

Načrtovali smo tudi kakšno prvenstveno smer. Smo poizkusili, ampak neuspešno. Enako je bilo z načrtovanim prečenjem pogorja Jabel Rum (8 km). Plezanje v oddaljenih puščavskih stenah smo izvedli samo enkrat. Razlog, da se nismo odpravili večkrat, je bila spreminjajoča cena prevoza (za cca. 20 min vožnje 100 €).

Wadi Rum je področje, katerega se splača obiskati, domačine je treba jemati z rezervo, potrebno pa je tudi barantati, ker če ne, te oberejo! Stene iz peščenjaka pa ponujajo ogromno dobrega plezanja, v katerem smo vsi uživali. Zagotovo pa se še najde kakšen nepreplezan biser.

Kronološko poročilo:

• 25. oktober: let Brnik-Carigrad
• 26. oktober: Let Carigrad-Amman, vožnja Amman-Wadi Rum
• 27. oktober: plezanje
• 28. oktober: plezanje
• 29. oktober: plezanje
• 30. oktober: počitek, obisk Petre
• 31. oktober: plezanje
• 1. november: plezanje
• 2. november: počitek
• 3. november: plezanje
• 4. november: plezanje
• 5. november: plezanje/počitek
• 6. november: plezanje/počitek
• 7. november: plezanje/počitek in odhod v Amman
• 8. november: let Amman-Carigrad-Brnik

Opravljeni vzponi:

• 27. oktober
  • Levičnik-Štular: Lionheart, 6b, 350 m, Djebel Rum, East face, 3 h
  • Prezelj-Volontar: West Face Route, V, 300 m, Jebel Hajaj, West Face, 2 h
  • Jeglič-Frelih: Pillar of wisdom, 6b, 400 m, Djebel Rum, East face, 4 h
  • Oražem-Kern: Inshallah factor, 6c, 450 m, Djebel Rum, East face, 4 h
• 28. oktober
  • Levičnik-Štular: Rait mit the camel, 7a, 450 m, Djebel Rum, East face, 5 h
  • Oražem-Kern: Glory, 7c/+, 120 m, Rakabat um ejil, South face, 2 h
  • Jeglič-Volontar-Prezelj: Alan and his perverce frog, VI, 200 m, Jebel um ejil, West Face, 2,5 h
  • Jeglič-Volontar-Prezelj: The beauty, VI, 200 m, Jebel um ejil, West face, 2,5 h
• 29. oktober
  • Jeglič-Frelih: Lionheart, 6b, 350 m, Djebel Rum, East face, 3h
  • Prezelj-Volontar-Štular: Pillar of wisdom, 6b, 400 m, Djebel Rum, East face, 4 h
  • Oražem-Kern: 55 steps to hell, 7b, 300 m, Jebel assad wadi al sit, South face, 4 h
• 31. oktober
  • Levičnik-Štular: Rock empire, 7c+,(Levičnik 1xA0), 300 m, Djebel Rum, East face, 5 h
  • Jeglič-Frelih: Rait mit the camel, 7a, 450 m, Djebel Rum, East face, 6 h
  • Kern-Oražem: Rock empire, 7c+, 300 m, Djebel Rum, East face, poskus
  • Prezelj-Volontar: Inshallah factor, 6c, 450 m, Djebel Rum, East face, 4 h
• 1. november
  • Štular-Frelih: Jihad, 7b+ (Frelih 1xA0), 450 m, Nassarani, East face, 5h
  • Jeglič-Levičnik: Jihad, 7b+ (Levičnik 1xA0), 450 m, Nassarani, East face, 5h
  • Prezelj-Volontar: Muezzin, VI+, 500 m, Nassarani, East face, 6h
  • Kern-Oražem: Tira il diavolo per la coda, 7c, 410 m, Nord Barrah, West face, 4h
• 3. november
  • Jeglič-Levičnik: Cat fish corner-Black corner, 6c, 350 m, Jebel Kharazel, South face, 5 h
  • Štular-Frelih: 55 steps to hell, 7b, 300 m, Jabel assad wadi al sit, South face, 4 h
  • Kern-Oražem: Rock empire, 7c+, 300 m, Djebel Rum, East face, 5 h
  • Prezelj-Volontar: Lionheart, 6b, 350 m, Djebel Rum, East face, 3 h
• 4. november
  • Levičnik-Oražem: poskus v prvenstveni smeri
  • Frelih-Kern: Jolly Joker, 6b+, 500 m, Nassraniya North Tower, West Face, poskus
  • Prezelj-Jeglič: Rock fascination, VII-, 500 m, Jebel Kharazeh, North face, 3 h
  • Volontar-Štular: Rock fascination, VII-, 500 m, Jebel Kharazeh, North face, 3 h
• 5. november
  • Levičnik-Oražem: Towering Inferno, 7b R, 270 m, Djebel Rum, East face, 4 h
  • Prezelj-Kern: Flight of fancy, 6b, 170 m, Djebel Rum, East face, 1,5 h
• 6. november
  • Štular-Frelih: Inshallah factor, 6c, 450 m, Djebel Rum, East face, 4 h
  • Levičnik-Jeglič: Inshallah factor, 6c, 450 m, Djebel Rum, East face, 4 h
  • Prezelj-Kern: Rait mit the camel, 7a, 450 m, Djebel Rum, East face, 5 h
• 7. november
  • Oražem-Štular: Flight of fancy, 6b, 170 m, Djebel Rum, East face, 1,5 h
  • Jeglič-Frelih: Flight of fancy, 6b, 170 m, Djebel Rum, East face, 1,5 h

Vtisi udeležencev:

• Matevž Štular: Pesek, sonce, modro nebo, kopica oranžnih stolpov. In to le par ur stran od Slovenije, ne v galaksiji daleč, daleč stran! Ko sem prispel v dolino (=Wadi) Rum, so se stvari odvile drugače od pričakovanj, krenile po svoje in se tudi uredile tako, da je bilo vse prav. Sprva sem bil uničen od potovanja in šele naslednji dan sem zagnal motor. Iz plezalskega stališča so se zgodbe vrstile ena za drugo in v vas sem se iz vsake ture vrnil z nasmeškom na obrazu. Dobro voljo je postavila pod vprašaj edino le kultura. Nas Zahodnjakov, ki se podajamo na avanturistične oglede čudes sveta (na primer Petre) in na žalost uničujemo mistiko teh krajev. Razočaral pa me je tudi stik z Beduini. Pričakoval sem skromno gostoljubje, dobili pa smo skromno količino gostoljubja. Po nekaj dneh smo sprejeli živalski vrt členonožcev in ugotovili (kot to vedno ugotovimo), da je sožitje najboljša oblika sobivanja. Dnevi so se obrnili hitreje, kot sem pričakoval in zelo hitro smo se ponovno znašli na letališču. S potovalkami polnimi puščavskega peska.

• Matija Volontar: Vau, v vseh pogledih. Pokrajina je popoln kontrast tega kar sem vajen iz domačih hribov in ostalih SMAR akcij. Žiga nam je akcijo predstavil kot plezanje daljših navrtanih smer in smeri s klasičnim varovanjem v peščenjaku. Po pregledu slik na spletu sem si nekako ustvaril mnenje o plezanju v dolini Rum - kratki dostopi, nezapleteni sestopi ter zanimivo plezanje. S tako »nastavljeno« glavo sva z Markom prvi dan zakorakala proti nekoliko boj oddaljeni in posledično manj plezani lažji smeri z namenom, da se vplezava. S plezanjem sva tisti dan imela zelo malo dela. Največ sva se zadržala pri iskanju dostopa, smeri in še najbolj sestopa. Tako sva za eno 300 metrsko smer porabila cel dan. Ob vračanju v vas, sva se oba strinjala, da je bila to dobra izkušnja za »ponastavit« glavo. Vsak naslednji dan se je odvijal podobno, le z večjo samozavestjo sem odšel v steno. Na akcijo sem zaradi poškodbe prsta na roki prišel popolnoma brez pričakovanj. To je kljubovalo k temu, da sem se lotil precej lažjih smeri kot bi se jih sicer, pa vendar se je velikokrat izkazalo, da je bila dogodivščina zaradi orientacije v steni večja pri smereh z manjšo številko poleg opisa.

• Miha Kern: Kaj pa vem, glede izleta imam mešane občutke. Hvaležen sem za povabilo, bolj kot bo iz tega zapisa razvidno, vendar me Wadi Rum ni navdušil, prej razočaral. Kljub izredno lepi, skoraj kičasti plezariji, v ostalih pogledih tega na žalost ne odseva. Rum village, vas tik pod steno, hitro raste, kar je dobro za turizem, malo manj za plezanje v stenah. Preveč smeti po ulicah, terenci in kamele, ki te peljejo malo po puščavi, konstantno streljanje iz veselja, vse razsuto. Škoda, ker bi sicer bilo res lepo. Kljub vsemu zelo dober izlet v smislu družbe in plezanja. Plezali smo večinoma nek izbor popularnih smeri, večino sten smo izpustili, očitno pa je, da področje zaradi razgibanosti terena ponuja ogromno na sorazmerno majhni površini. Peščenjak je vedno nekaj zanimivega, če je resno ali pa malo manj resno. Hvala PZS, KA in še posebej SMAR-u za vabilo in priložnost.

• Bor Levičnik: Dežela kamel, sipin in vročega sonca me je navdušila tako s plezalskega kot kulturnega vidika. V dveh tednih smo dobro izkoristili novo področje in si razširili plezalsko obzorje v peščenjaku. Le ta je praktično vsakič poskrbel za dodatno orientacijsko popestritev, saj so kanjoni, ki se vijejo skozi pokrajino podobno Marsu, pravi labirint. Odlična dinamika skupine in visoka motivacija so bile razlog, da se vračamo domov utrujeni in plezalsko potešeni.

• Marija Jeglič: Tako, kot izgleda plezanje v Wadi Rumu, najbrž izgleda življenje mišk v ementalerju. Peščenjak je v nasprotju s sirom malo bolj drobljiv, veselje je pa najbrž podobno. Če izvzamem naše živalske sostanovalce in kulturno drugačnost bivanja, je bilo tudi bivanje super. Utrujena in polna norih, nezemskih prizorov grem domov. Veselim se stola in smetnjaka.

• Krištof Frelih: Prvi »večji« plezalni izlet, prvič peščenjak, prvič izven Evrope! Preživel sem super dva tedna v dobri družbi ter spoznal, da (vsi?) beduini niso taki kot piše na internetu. V večini sem plezal pogosto plezane in delno opremljene smeri, spoznal pa tudi avanturo neopremljenih smeri. Prijetno pa bo kombinacijo riža in piščanca presekati s kakšno slovensko hrano.

• Marko Prezelj: Hvaležen sem za povabilo na druženje v puščavskih stenah. Kljub temu, da si nisem ustvaril pričakovanj, sem bil presenečen nad hiper turizmom in temu prilagojenim odnosom beduinov. Z iskrenim zadovoljstvom sem spremljal evolucijo odnosa do »plezanja številk« in »plezanja smeri«. Čeprav se naključnemu opazovalcu morda zdi, da je plezanje v puščavi daleč od alpinizma, lahko gorski avanturist v puščavskih gorah najde več alpinizma kot marsikje v Alpah. SMAR je še vedno navdihujoča odskočna deska. Še enkrat hvala za iskren odnos.