Anton Sazonov - Tonač, prejemnik priznanja PZS za življenjsko delo v alpinizmu 2020

Anton Sazonov - Tonač, gornik, alpinist, turni smučar, gorski reševalec inštruktor, gorski vodnik in še bi lahko naštevali, je šest desetletij in celo nekaj več zvezda stalnica slovenskega alpinizma. Za starejše prekaljeni stari maček, za mlajše generacije legenda. O njem in njegovih alpinističnih dogodivščinah krožijo zgodbe in povesti, da se včasih ne ve, kaj je sploh res. Zagotovo pa je Tonač v slovenskem alpinizmu pustil globoko sled. V letih aktivnega gorništva se je nabralo vzponov, odprav, reševanj, vodniških partij in podobnega, da še sam ne ve, koliko. Je živa potrditev reka, da je dober alpinist star alpinist. Ko sem ga pred dnevi, tako, prijateljsko, pobaral, če ve, koliko je tega vsega skupaj, je odgovoril, »da veliko, ampak še ne dovolj«.

Dodelili so mi nalogo, da ga za današnji dogodek primerno predstavim in da o prijatelju in sopotniku še kaj lepega povem. Težka bo! O Tonaču je napisanega že toliko lepega in, drugič, kaj bi ga predstavljal, saj ga že tako vsi poznate. Toda ker je treba, bom iz drobcev spominov poskusil sestaviti Tonača v podobi, kot ga sam poznam.

Tonačeva alpinistična zgodovina se začne ob koncu petdesetih let prejšnjega stoletja, leta osem- ali devetinpetdeset. V plezalni šoli Alpinističnega odseka Ljubljana-Matica se je pojavil mladenič, ki takrat še ni bil Tonač, ampak Sazon! Na orodjih v telovadnici je dobil moč in okretnost, kar je bila odlična popotnica za alpinistične podvige. Plezal je mirno in hladnokrvno, bil je zanesljiv soplezalec ter zabaven in duhovit tovariš. Poznal pa je jasno mejo, kaj je šala in kdaj gre zares. In pri plezariji je pri Tonaču šlo vedno samo zares. Že samo misel na »polete« je globoko sovražil in gojil kalkulirano previdnost. Kadar pa je šlo narobe, se je mirno, preudarno, brez panike s humorjem izvlekel na varno.

Tonačeve šale in humor so tiste sorte, da potrebujejo malo privajanja, da takoj ne izpadeš kot bedak. Za novo leto 59/60 sva v Tamarju dobila prenočišče v čumnati pod streho. Zrak je bil gost in stegnil sem se čez Tonača ter odprl okno, ko je postalo mraz, pa sem ga zaprl in tako vso noč. Zjutraj pa: »Veš, Mike, zaradi tebe nisem celo noč spal, ker si imel toliko opraviti s tistim oknom, a pa nisi videl, da ni šipe!« Tonač je res zanimiv. Nikoli se ni z nikomer sprl in tudi tiste hude hribovske zamere ne goji. Če je že kdaj bil res prepirljive volje, je prav počasi in po tihem povprašal: »Hej, ti, ali mi že lahko poveš, kaj si s tem mislil.«

Pri gorniški opravi je bil malo samosvoj. Nikoli rdečih dokolenk. Nosil je pulover, kapo in nogavice, ki jih je najmlajšemu sinu iz bele domače volne spletla mama Sazonov. Skrivnost teh nogavic je bila nepoučenim nevidna, niso bile dokolenke, temveč nadkolenke, poleti malo čez in pozimi čisto do tja gor. Za pritrditev so skrbeli sistemi, ki že segajo na področje ženske garderobe.

V tistih časih je imel v svoji modni kolekciji tudi silno imenitne hlače. Vse pokrpane in pošite, ki so že na daleč kazale slavno zgodovino nevarnih alpinističnih podvigov. In prav zato se je v te hlače nesmrtno zaljubil naš »dohtar«. Barantala sta in barantala. Ponudba je rasla do nebes, dokler ni Tonač takole končal zadeve: »Veš, kaj, ker sva prijatelja, te nočem spraviti na kant, pa še kaj bodo potem govorili prijatelji.« Naenkrat so tiste hlače izginile iz hribov, vendar alpinistična zgodovina ne ve, ali je Tonač podlegel čaru denarja ali pa so hlače same razpadle.

Člani tretje jugoslovanske alpinistične himalajske odprave leta 1969 na Anapurno II in IV - Tonač stoji peti z desne (foto Lojze Golob)

Pri opremi je bil varčen. Bil je čas, ko so v alpinizmu dokončno prevladale najlonske vrvi. A Tonač je ljubil tudi rastlinske materiale, vrvice iz sisala in kislo zelje. Legendarni »Tonačev kavkaški kladu«, nekaj, kar še ukrasti ni bilo vredno, je pobral v reni . Odpovedal se mu je šele, ko so bile pripombe že preveč nesramne, in ker je bil namenjen v Francijo in je bilo treba paziti na ugled domovine. Kot orodjar je imel kot »fabrška« elita možnost, da tam kaj »pofuša«. Česar ni bilo v trgovini, se je dalo dobiti pri Tonaču. Negovi klini niso popustili. Nekdo se je celo pritožil, da se nekega mesta ni dalo preplezati prosto, ker je ob ključnem oprimku trmasto tičal star Tonačev klin. Posebnost so bili šele njegovi ledni klini, za katere so zlobneži trdili, da jih ni treba zabijati, ker kar sami »not zlezejo«, niso pa »fajn« za nosit'. Več materiala bolje drži. Omenil sem že, da je gojil kalkulirano previdnost, a z Alešem sta bila na tem področju nekoliko vsaksebi.

V šestdesetih in sedemdesetih skoraj ni bilo odmevnega podviga, da Tonač ne bi bil vsaj malo zraven. Ko je leta 1960 odšla na pot prva JAHO odprava na Trisul, je Tonač že plezal vse težje smeri po domačih gorah, na Mont Blancu preizkušal, kako nanj deluje redek zrak, in postal član Gorske reševalne službe. Prečenje Chamoniških igel leta 1961 je pomemben dosežek in priprava na severno steno Matterhorna po smeri bratov Schmidt, ki jo je leta 1962 Tonač opravil v navezi z Branetom Pretnarjem, prav tako. Bil je med tistimi, ki so odčarali mit velikih sten.

Uspehi v Alpah so mu leta 1964 prinesli mesto vodje prve odprave na Svalbard - Spitzberge. Vedelo se je, kako pripraviti odpravo v Centralne Alpe in kaj nas čaka na Kavkazu, po Trisulih smo imeli tudi že prvo izkušnjo s Himalajo - kako se naredi odpravo v gore nad polarnim krogom, pa naj ugotovi Tonač. Dobil je opremo trisulske odprave in moštvo ter se odpeljal na sever najprej z vlakom in nato s parnikom. Odkritje. Gore tam rastejo iz morja. Padeš lahko v morje ali pa v ledeniško razpoko. Ne preganja te noč, lezeš lahko zjutraj ali pa ob polnoči, vseeno kdaj, težava je samo, kdaj je treba spat. Zaradi trme je vodja staknil snežno slepoto. Bolečine so bile hude, ko tolažba ni več pomagala, je bila edina rešitve, da mu »dohtar« v zadnjo plat pritisne nekaj močnega, takšnega, da tudi pravemu alpinistu dobro prime. Ko so bolečine popuščale in se je po žilah razlivala blaženost, se je Tonaču odprla duša in kot general je nagovoril moštvo: »Fantje, žret' mor'te, če ne boste žrli, boste lačni, če boste lačni, boste tečni, če boste tečni, se boste začeli kregat', in če se boste začeli kregat', bo ekspedicija propadla.« In ta odprava ni propadla. Pa tudi druge niso, če so spoštovale takšne modrosti. Prinesla je majhen, vendar nov drobec v zakladnico odpravarskih izkušenj.

Okolje alpinističnim odpravam ni bilo naklonjeno. Med prvo in drugo himalajsko odpravo je preteklo celih pet let. Zaradi plezalskih uspehov, izkušenosti in priljubljenosti med alpinisti je postal Tonač član odprave JAHO II Kangbačen 1965. Odprava na neosvojeni Kangbačen je bila rojena pod nesrečno zvezdo. Vrsta neugodnih okoliščin, malo denarja, težave s transportom in neizkušenost so bili recept za neuspeh. Toda našli so pravi pristop. Tonača in Pavleta je ustavilo malo pod vrhom. Bivak. Vzpon in sestop sta opravila brez podpore, brez hrane in pijače. Da sta se vrnila, ni bil čudež, temveč pravilna presoja - žilavost, znanje in volja so ju vrnili z gore. Cena za novo izkušnjo je bil prstni členek. Učna leta pač.

Zraven je bil tudi, ko je bilo treba še zadnjič ubraniti Steno pred tujci, tokrat pred Čehi v tisti epopeji zimskega Čopa, ko je vremenski obrat nasul snega do ušes in so se šli snežne krte.

Pretekla so cela tri leta in Tonač je bil na prvi odpravi Hindukuš 1968 in splezal na neosvojeni Lunkho i Hevad. Naslednje leto, 1969., se je udeležil uspešne odprave JAHO III na Anapurno 2.

Ljubezen do kislega zelja ga ni zapustila do današnjih dni. Na Tonačevo željo smo natovorili cel tovor kislega zelja v konzervah. V štirici na Lunkhovem grebenu na 6400 metrih nad morjem je z užitkom pospravil kranjsko s kislem zeljem. V tistih časih je veljalo prepričanje fiziologov in prehranskih strokovnjakov, da zaradi dihalne alkaloze v višinah prihaja do slabe prebave in posledično do oslabelosti telesa in duha. Telo da gre lahko tam gori samo na lahko hrano, na čokolado, puding in hrano za dojenčke. Na tej točki sta trčili znanost in Tonačeva empirija. Telo to hoče. Če lahko Tonač, lahko tudi mi. Tako se je na slovenskih odpravah spremenila prehranska strategija. Na Anapurni je bilo s hrano že povsem po Tonačevo.

Leta 1976 je bil vodja uspešne odprave, ki je osvojila vrh Trisula 1. S prvenstveno smerjo v zahodni steni na nov način so bili stari dolgovi poravnani. Tako je imel Tonač pomembno vlogo pri vseh treh ciljih učne dobe slovenskega himalajizma - Kangbačnu, Anapurni 2 in Trisulu 1.

Tudi potem, ko se je umirila mladostna zagnanost in mu je že v zrelih letih življenje nasulo novih izzivov, ni pospravil vrvi in kovačije v klet, ni se »za peč zakadil«, ampak še naprej živi z gorami in za gore, samo druge poti je začel ubirati. Bogato znanje in izkušnje uporablja pri organizaciji reševalne službe, vodniške organizacije, vodništva, posveča se mentorstvu pri ustanavljanju novih alpinističnih odsekov in delu pri izobraževanju mladih alpinistov. Prav verjetno je ena od malih skrivnosti poleta slovenskega alpinizma v svetovni vrh prav to, da se ta stari maček ni zaprl v slonokoščeni stolp veličine, temveč da mladim razdaja znanje, izkušnje in posreduje svojo zdravo pamet.

Letošnje priznanje za življenjsko delo v alpinizmu prihaja v prave roke.

Kazimir Drašlar - Mikec