Vikend perspektivnih alpinistov v Loški steni

Tabor je med 14. in 16. februarjem 2020 (po stažu) mladim alpinistom predstavil čar in radost odkrivanja manj obiskanih smeri. Vodji tabora Miha Zupan in Miha Zupin sva v petek opravila ogled terena in zbrala slikovno gradivo na podlagi katerega smo se zvečer odločili za smeri in formirali naveze.

Vse tri naveze so se odločile za vzpone v steni Loške stene, v kateri letos še ni bilo znanih opravljenih vzponov.

Lovska smer (v kopnem II - III, 1000 m), čeprav po opisu vodnika najlažja, je z ne najboljšimi razmerami zaposlila navezo (Gašper Ravnjak in Luka Kračun) za cel dan. Kot vsaka velikopotezna tura, ju je tudi ta držala negotovosti vse do roba stene.

Odlične razmere so bile v smeri Cesar-Comici (IV+/4+, 1100 m, 7,5 h) vse od vstopa v smer pa do vrha. Miha Zupin in Gregor Kristan kar nista mogla verjeti, da se lahko tako dobre razmere obdržijo vseh 1300 m! Vmes sta se slabim razmeram izognila po lažjih travnatih prehodih izven območja smeri. Naslednji dan sta poizkusila tudi v Gamsjih stezah v steni Prišnje gore, a so ju utrujenost in slabše razmere po 100 m botrovale odločitvi, da je včasih bolje obrniti.

Zelene grede oz. prečenje Loške stene se je za tretjo navezo v trenutnih razmerah izkazalo za pretrd oreh. Zahtevne razmere in zelo dolga smer sta razloga, ki sta botrovala, da je bil povratek edina smotrna odločitev. Smer počaka! Izkušnje pa se nabirajo.

Tabor je dobro uspel. Čeprav zgolj en resen poskus oz. vzpon na navezo, je z drugačnim pristopom mladim alpinistom predstavil nov pogled na plezanje.

Zapisal Miha Zupin, fotografirali udeleženci tabora

Vtisi udeležencev

• Gašper Ravnjak (AO Črnuče): poleg Komisije za alpinizem PZS in obeh Mihatov, bi se zahvalil načelniku in članom odseka, ki so me na rednem sestanku prepričali, naj se prijavim. To je bil zame prvi tabor in upam, da ne zadnji, ker je za mano res super vikend/izkušnja. Po mojem mnenju, je bil tabor dobro organiziran in uspešen. Lokacija je bila perfektna. Ker premalo zahajam v te konce, sem dobil nove ideje in poglede na primorske stene. Mihata sta nam pokazala in predstavila celotno pripravo/logistiko in razložila čar alpinizma, ter zraven podala res dobre usmeritve, ki nam pridejo prav tudi na naših samostojnih plezalnih poteh. Smer, katero sva izbrala in preplezala s soplezalcem Lukatom, mi je dala novih moči, novo izkušnjo, vzdržljivosti in predvsem veliko mero spoštovanja gora/narave, saj so naju najtežji deli/razmere čakali/e na samem koncu/izstopu. Tudi sestop je bil dolg in naporen, skratka veličastna tura. Če bi rekel, da po koncu ture nisem prav nič utrujen, bi se zlagal. Tabor se je izkazal tudi kot odlična priložnost za nova poznanstva, le dnevi, v našem primeru dneva pa sta prehitro minila. Hvala vsem, super je bilo.
  
  
• Luka Kračun (AO Grmada Celje): Kot ponavadi super tabor, čeprav ne v odličnih razmerah. Spoznal sem obilo dobrih lokacij v, meni ne najbolj poznanem delu Slovenije. Iz tabora odhajam poln idej za nove vzpone. Pohvala vodjema za veliko koristnih informacij in dober izpeljan tabor.
  
  
• Nejc Zarnik (AO Kamnik): tabora sem se udeležil prvič. Podali smo se v divji bovški konec in sicer v Loško steno. Prvič sem plezal v tej mogočni steni in moram priznati, da je bila res nora izkušnja. Povsem drug tip plezarije kot drugje v slovenskih gorah. Odmaknjenost, divjina, tišina, strme trave, kočljivo varovanje in velikost dajo steni poseben čar in spoštovanje. Hvala inštruktorjema za vse napotke in odlično izpeljan tabor. Bila je super izkušnja, ki je dodala nov kamen v mozaik zimskega alpinizma.
  
  
• Krištof Rener (AO Kamnik): tabor je bil super! Spoznal sem veliko novih, precej neobiskanih sten. Spoznal sem nove ljudi, soplezalce in prijatelje. Plezal sem v Loški steni, kar si še pred kratkim nisem mislil. In pa dobil sem nov, nekoliko drugačen pogled na alpinizem. Hvala vodjema in PZS!
  
  
• Gregor Kristan (AO Cerkno): tabor je izpadel res super in vsa pohvala vodjema, da sta izbrala za cilj primorske konce. Loška stena ponuja res lepe in zanimive zimske vzpone, nama z Mihom pa je uspelo preplezati res super smer. Zanimivo je kako malo vzponov se opravi v teh manj obljudenih stenah. Kaj je vzrok temu? Med prvimi je zagotovo nekakšno pomanjkanje volje po odkrivanju novih oziroma manj znanih koncih. Plezalci se raje odločajo za te »instant« zimske vzpone, ki so ponovljeni vsako zimo. Med drugim verjetno pripomore tudi zahtevnost ture, predvsem daljši dostopi in sestopi, kar posledično od plezalca zahteva določeno psihofizično pripravljenost, skupaj z dovolj izkušnjami. Vsekakor pa lahko trdim, da je eden glavnih razlogov lenoba in vsak samo čaka na kakšno objavo in se nato kot horde zapodijo v to smer. V ta namen sem v tem primeru pohitel z objavo, da lahko potrdim to trditev, katera je že dolgo znana. In res v naslednjih dveh dnevih sem vedel že za 4 naveze ki se odpravljajo v to smer, verjetno je bila še kakšna več. Lahko pa, da so danes vsi tako zasedeni s svojim delom in imamo le redki posamezniki preveč časa in volje?