Za rojstni dan plesala na Krnu

Približno 10 let je v meni tlela želja, da pot prehodim v enem kosu. Številna poletja ni bilo pravega časa, želje ali pa vremena. Dve leti nazaj, sem SPP zamenjala s potjo El Camino de Santiago, ravno zaradi vremenskih razmer. Letos je tako posebno leto, da sem si želela k spominom dodati še to pot. Počakala sem na nekaj dni lepega vremena, spakirala in začela hoditi. Bil je ravno pravi čas. 

Bojim se gorskih neviht. Od Krnskega jezera sem pred napovedanim slabim vremenom na Krn prišla v 1uri in 20 minutah, kar je skoraj polovico hitreje kot je markirano. Nevihto sem prehitela sicer za nekaj ur, ampak že misel nanjo mi je pospešila korak. 

Pečena jajca, kruh in čokoladni namaz (če je bil na izbiro). 

Nekje med 30 in 40 evrov na dan. Približno 1100€.

Tako je, veš čas hoje. Med spanjem sem ga izklopila. 

Hodim, ker občudujem naravo. Všeč mi je ptičje petje, zvok vetra, živali. Tudi okolico brez glasbe zaznavamo bolje, zato hodim brez glasbe. 

Ko sem hodila skozi Trnovski gozd, sem si zavrtela radijski program. Nikoli do sedaj nisem imela strahu pred medvedi, tokrat pa je bilo na poti kar nekaj govora o njih in se me je polastil strah in zato tudi večja previdnost. Sicer pa sem ravno v najbolj temnem gozdu ostala brez signala.

Ni bilo ravno razodetij, bolj potrditev, da sem fizično in mentalno močna. Naj omenim, da sem pot prehodila sama. Nikoli nisem podvomila vase, že pred začetkom sem vedela, da zmorem. Sem pa dvomila v vreme, več dni močnega deževja bi me namreč odvrnilo od nadaljevanja. 

Spala sem v kočah, ki sem jih nekaj dni v naprej rezervirala. Med 6 in 8 ur. 

Teh je bilo zelo veliko. Definitivno pa je bilo to Gomiščkovo zavetišče na Krnu. Takratni "oskrbnici" Barbara in Martina sta me na deževni dan zelo lepo sprejeli. Praznovali smo rojstni dan, peli smo, jedli, občudovali sončni zahod po nevihti in pričakali sončni vzhod prav na vrhu Krna. Ko sem naslednje jutro odhajala od koče, so mi zaigrali na harmoniko, plesala sem. Nepozabno. 

Enega. 

Prav vse bi ponovila še enkrat. 

Kar sem nosila, sem tudi uporabila.
 

Nisem si stehtala nahrbtnika. Znanec na poti je ocenil da 10kg. Meni se je zdelo manj.

Naslednji izziv bo spontan, kot vsi do sedaj.

Slovenska planinska pot (SPP) je najbolj priljubljena vezna pot v Sloveniji ter ena najstarejših v Evropi in na svetu.  Za boljši občutek in orientacijo se na pot podajte z vodnikom Slovenska planinska pot, ki so ga napisali prekaljeni pisci gorniške literature Gorazd Gorišek, Mojca Stritar Kučuk in Andraž Poljanec. O priljubljenosti SPP priča podatek, da je bilo prodanih že več kot 100 tisoč Dnevnikov s SPP, v celoti jo je prehodilo 10.522 ljudi.