Tomaž Jamnik Mišo

82-letni Tomaž Jamnik - Mišo je bil član ali vodja več kot 15 odprav. Pokojni Zaplotnik je v legendarni Poti zapisal, da je bil njegov vzornik.

Rubriko Legende slovenskega alpinizma ustvarjamo v sodelovanju s Slovenskimi novicami.

PREDDVOR • Te dni pred 42 leti se je začelo odvijati eno največjih dejanj slovenskega alpinizma. V Nepal je prispela največja in najbolj legendarna slovenska, takrat jugoslovanska odprava – Everest '79. Njenih 25 članov je kot en mož sledilo svojemu cilju in 13. maja jim je uspelo po zahodnem grebenu, ki še zdaj velja za najtežjo smer, splezati na najvišjo goro sveta.

Med člani odprave je bil tudi Tomaž Jamnik - Mišo, alpinist, alpinistični inštruktor, gorski reševalec in dolgoletni načelnik Gorske reševalne službe (GRS) Kranj. Vrha ni dosegel, je pa imel na odpravi nadvse pomembno nalogo. Zadolžen je bil za transport in kar 18 ton opreme, zapakirane v več sto sodov, je moral spraviti najprej v Nepal, nato do baznega tabora pod Everestom in delno tudi na goro.

»V kleti ljubljanskega Univerzitetnega kliničnega centra smo zbirali opremo, nato smo jo naložili na tovornjake in s Tonetom Škarjo (vodjo odprave, op. a.) sva se teden dni pred drugimi odpeljala v Beograd. Tam smo opremo naložili na boeing 707 in na sprednjih sedežih v potniški kabini je ostalo samo še malo prostora za naju. V New Delhiju smo spet pretovorili vse skupaj na tovornjake in se odpeljali v Katmandu,« opisuje svoj prispevek k tej zgodovinski odpravi.

Zadržal ga je zadnji klin

Preden je 82-letnega alpinista, ki z ženo Mojco Jamnik Zaplotnik živi v Bašlju, sončni vasici ob vznožju Storžiča, zaneslo v stene, je bil odličen smučar. Kot član državne reprezentance je tekmoval v alpskem smučanju, bil je državni prvak v slalomu in večkrat med prvimi tremi v veleslalomu in smuku. Po diplomi se je kot diplomirani elektroinženir zaposlil v kranjski Iskri in tam spoznal dva navdušena alpinista, Francija Ekarja in Branka Jakliča. Slednji ga je odpeljal v Jalovec, plezala sta Hornovo smer, in takrat se je začelo. Hitro si je nabiral izkušnje in kmalu začel plezati najtežje smeri v domačih in tujih gorah, prvenstvene in ponovitve. »Ko sva s Francijem Ekarjem plezala prvenstveno Zajedo v Dovški škrbini, sem padel in klini so kar po vrsti leteli ven. Ko sem letel dol, mi je bila edina misel, da bi padel vsaj na Franclja, in ne v skalo. No, potem me je zadnji klin le zadržal in obvisel sem tik nad njim,« se pošali. Po Iskri je služboval tudi na Elektru Gorenjska, kjer je bil vodja razvoja, nato tehnični direktor, nazadnje pa je priplezal, kot sam pravi, do položaja pomočnika direktorja.

Še čisto sveža na Makalu

V odprave ga je prepričal legendarni alpinist Nejc Zaplotnik, s katerim sta se spoznala na Alpinističnem odseku (AO) Kranj in postala najboljša prijatelja. Skupaj sta se prijavila za Makalu, in čeprav sta bila čisto sveža alpinista, brez posebno velikih izkušenj, so ju vzeli. Kot je Zaplotnik zapisal v svoji nesmrtni alpinistični bibliji Pot, je bil Mišo njegov vzornik, skupaj sta divjala po hribih s smučmi in z njegovo pomočjo je odkril zanj najlepše področje alpinizma – turno smučanje. »Z Nejcem sva se zelo dobro ujela, njemu je bilo na meni všeč to, da sem dobro smučal in ga vodil na turne smuke, jaz pa sem kot starejši, takrat sem bil tudi načelnik na alpinističnem odseku, občudoval njegovo mladostno zagnanost. Ko sva šla plezat Aschenbrennerjevo smer v Travniku, ki je takrat veljala za najtežjo pri nas, od skrbi vso noč nisem mogel spati, a sem se tolažil, da če meni ne bo šlo, bo on plezal prvi. Nejc pa je spal kot dojenček in mi pozneje povedal, da je bil povsem brez skrbi, saj se je zanašal name, češ da sem jaz tako izkušen, da bom vodil navezo,« obuja spomine Tomaž.

Zdaj igrata golf

Leta 1983 se je zgodila tragedija, plaz pod osemtisočakom Manaslu mu je za vedno vzel najboljšega prijatelja Nejca. Prav njega je doletela najtežja naloga, da žalostno novico pove vdovi, ki je ostala sama s tremi otroki. A žalostna zgodba je kljub vsemu prerasla v nekaj lepega, Mojca in Tomaž sta našla srečo drug z drugim in ljubezen sta leta 2005 tudi uradno potrdila pred matičarjem.

Tomaž in Mojca Jamnik Zaplotnik živita v sončni vasici pod Storžičem.
Foto: Tina Horvat

»Po koncu aktivnega plezanja sem še vodil trekinge v Himalajo, z Mojco pa sva zelo rada potovala po svetu in seveda hodila v hribe. A potem, ko sva začela pri tem večkrat čutiti kolena in preostale sklepe, sva malo popustila in zdaj se bolj posvečava golfu. Oh, kako bi mi še pasalo plezati in letati po hribih, a čeprav se golf sliši dolgočasno, sploh v primerjavi z alpinizmom, nama pri najinih letih vseeno daje veliko zadovoljstva,« razloži Mišo.

Ko ga še povprašamo o tem, kako vidi razvoj himalajizma in dogajanje pod Everestom, na katerega dobesedno drejo množice v okviru komercialnih odprav, se prime za glavo in pove: »Razlika je velikanska in se tega sploh ne da opisati z besedami. Mi smo bili na Everestu v popolnoma drugih časih, takrat je dovoljenje za vrh dobila po ena odprava na leto. Zdaj pa je tam množica odprav, ogromno ljudi, in ko smo bili ob trideseti obletnici na spominskem taboru v baznem taboru, smo samo gledali. Najbolj se spomnim, da so zgradili pekarno, kamor greš lahko kupit celo kruh.«

Tomaž Jamnik je bil član ali vodja več kot petnajst odprav, med drugimi poleg Everesta leta 1979 in 1990 tudi odprav na Makalu (1975), Pamir (1983), Jalung Kang (1985), Broad Peak (1986), K2 (1988 in 1993) in Gašerbrum IV. (1995). Leta 1986 se je povzpel na osemtisočak Broad Peak, večkrat je bil na vrhu Kilimandžara, osvojil je tudi južnoameriški Huayna Potosi. Svoj zadnji veliki alpinistični vzpon je opravil leta 2006, s 67 leti, in sicer sta s prijateljem Andrejem Štremfljem preplezala Mišovo mladostno prvenstveno smer, Zajedo v Dovški škrbini.

Z Marijo in Andrejem Štremfljem leta 1986 na vrhu Broad Peaka.
Foto: osebni arhiv