torek, 6. april 2021
Damijan Meško
Damijan Meško je bil leta 1975 prvič član himalajske odprave. Gore in hribe občuduje še danes, pred dvema letoma je bil tri mesece zdravnik v Tibetu. Zdravil je alpiniste in Nepalce.
Rubriko Legende slovenskega alpinizma ustvarjamo v sodelovanju s Slovenskimi novicami (avtor Drago Perko).
CELJE • Med Celjem in Idrijo poteka življenje danes 82-letnega Damijana Meška, priznanega in cenjenega himalajskega zdravnika. Za njim je izjemno bogat repertoar odprav: Makalu (leta 1975), Nošak (1976), Hindukuš (1977), Grenlandija (1978), Jalung Kang (1985), K2 (1988), Kangčendzenga (1991), K2 (1993), Anapurna (1995), Everest (1996), Daulagiri (1998), Ogre (2001) (Karakorum), šola Manang (2003), Daulagiri (2004), Manang (2005), Čomolhari (2006), Kangbačen, šola Manang (2007), Everest (spominska odprava ob 30-letnici) (2009). Spominov in doživetij ima za knjigo in film, o dogodkih in odpravah govori spoštljivo, z neko posebno hvaležnostjo in tudi kirurško natančnostjo.
Rojen je bil vasi Črešnjevec pri Slovenski Bistrici, kjer je družina živela do njegovega 11. leta. Potem so se selili v Ljubljano, oče je že leto prej dobil službo v glavnem mestu, po stroki je bil psiholog, mama pa učiteljica, brati in pisati pa je naučila tudi Jožeta Pučnika, enega od idejnih očetov slovenske osamosvojitve. »Ko sem bil star osem ali devet let, smo šli prvič na Boč. Z mamo in bratom Bogdanom. Mama pa je itak rada hodila v hribe, imela jih je 81, ko je šla zadnjič na Triglav,« pojasni naš sogovornik. V Ljubljani se je izšolal, najprej je bil gimnazijec, potem je uspešno končal medicinsko fakulteto. Sprva je šel za splošnega zdravnika v Idrijo, kjer je deloval med letoma 1967 in 1969, potem pa je sledila specializacija v Ljubljani, kjer se je usmeril v kirurgijo, v bolnišnici Petra Držaja pa je deloval do upokojitve leta 2007. V teh študijskih časih se je še bolj zapisal goram. Še danes se rad spomni, koliko se je naučil od Marjana Keršiča - Belača, ki je mlade nadobudne peljal v Kamniško Bistrico, od tu pa navkreber. Damijan je bil tudi član PD in AO Ljubljana Matica. Po koncu specializacije se prijavil na razpis za odpravo na Makalu. K prijavi ga je pozval Aleš Kunaver. Damijan je bil uspešen.
V Hindukušu leta 1977 FOTO: Osebni arhiv
Pomagal domačinki
»Ko si izbran, te to napolni s srečo in navdušenjem, prva odprava te nekako zapečati. Hkrati so pred tako odpravo velike skrbi, da ne bom vzel s sabo preveč ali premalo opreme. Pa saj nikoli ne veš, koliko res rabiš. Na Makalu sem imel tako pet tovorov, na zadnji odpravi le dva. Se pa spomnim, da sem na Makalu s sabo vzel vse, da bi lahko opravil tudi operacijo,« pove Meško in doda, kaj vse ne sme manjkati, ko se gre na odpravo. »Analgetiki, antibiotiki, pa nekaj za prebavo, saj so driske pogoste. Tudi infuzija ne sme manjkati, praviloma sem vzel vsaj dva litra in pol. Prostor se je našel za zdravila proti kašlju in glavobolu, pa mazila za otekline in kreme proti sončnim opeklinam.« Ko smo ravno pri pomoči, pa se je tudi v vaseh pod Himalajo razvedelo, da je prispel zdravnik, zato mu ni manjkalo dela. »Bili smo na poti v bazni tabor na odpravi na Makalu leta 1975, ko sta do nas prišli mati in hči, ki je imela 16, 17 let. Poskakovala je ob debeli palici, dan prej si je strgala ahilovo tetivo, desno stopalo ji je viselo navzdol. Rana je bila že rahlo zasušena, polna je bila blata. Očistil sem jo in prevezal, potem pa mami dal še dva, tri povoje, da bo hčerko prevezala. Potem smo odšli... A je prišlo za mano: spraševal sem se, zakaj je nismo vzeli s sabo v bazni tabor, tam bi jo operiral, zašil tetivo in imobiliziral gleženj, saj sem imel vse s sabo, tudi mavec in instrumente. Še danes, skoraj 50 let po tem, mi je težko, ker nisem tega naredil, dekle pa je ostalo invalid za vse življenje,« Meško obudi spomin na dogodek, ki se ga je globoko dotaknil. »Biti zdravnik na odpravi je precej težje. O vsem odločaš sam, nikogar ni, da bi se posvetoval. Pa nikoli nimaš s sabo tega, kar bi potreboval. Niti ne veš, kako se bo zadeva odvijala v naslednjih urah,« pojasni Meško. K njemu pa so često prihajali po nasvet zdravniki, ki so se odpravljali z odpravami v visokogorje. Sam je koristne napotke dobil od dr. Boruta Pirca, ki je bil na odpravi na Makaluju leta 1972.
Tri odprave prekinjene
V teh spominih se je Mešku nabralo tudi nekaj tragičnih zgodb, na treh odpravah je prišlo do tragedij. Borut Bergant - Čita se je smrtno ponesrečil 22. aprila 1985 na Jalung Kangu. Boštjan Kekec je umrl 15. junija 1993. Preden je stopil na vrh K2, je med čakanjem na boljše vreme zbolel za višinsko boleznijo. Umrl je ob poskusu sestopa. Meško je bil žal predaleč, da bi mu lahko pomagal, tri dni hoda proč. Marija Frantar in soplezalec Jože Rozman sta izginila 3. maja 1991 na Kangčendzengi. »Ko pride do tragedije, vlada v odpravi posebno vzdušje, vsaka odprava je prekinjena. Vsi, ki so umrli, so bili res fajn. Najhuje in najtežje pa so bile za vse člane odprave tiste ure in trenutki negotovosti,« tiho doda Meško. Prijetne spomine je oohranil tudi na žal že pokojna Tomaža Humarja in Dava Karničarja.
Člani odprave Daulagiri 1998: zgoraj (od leve) Dušan Polenik, Grega Lačen, Tomaž Jakofčič, Peter Mežnar, Rafko Vodišek; spodaj Tadej Golob, Blaž Stres, Andrej Markovič, Miha Marenče, Gregor Kresal, Janko Meglič, Tone Škarja, Viki Grošelj in Damjan Meško. Na sliki ni Dava Karničarja, ki je zaradi bolezni predčasno zapustil odpravo. FOTO: Tone Škarja
Hvaležen, ker je bil z njimi
Bil je v številnih odpravah in vanje vtisnil pečat. »Vesel sem, ker sem lahko prijateljeval s takimi legendami, kot so bili Frane Avčin, Marjan Keršič - Belač, France Zupan, Ciril Debeljak - Cic, Tone Škarja, Franček Knez, Marjan Manfreda - Marjon, Stane Belak - Šrauf, Pavle Kozjek, Tone Strojin, Anton Sazonov - Tonač. Vesel in hvaležen sem, ker sem plezal s Šraufom, Filipom Bencetom, ki me je potegnil prek Čopovega stebra v Steni, s Frančkom Knezom, Milanom Rebulo, Tonačem in Daretom Juhantom,« razkrije, kje in s kom je plezal. »Brez hribov in gora mi ni živeti. Če sem bil nerazpoložen, sem šel le v hribe, pa sem bil dva, tri dni boljše volje. Vem tudi to, da sem zaradi hribov in gora zanemarjal medicino, a mi ni žal. Nisem gledal na to, da bi napredoval in delal kariero,« še doda Damijan, ki je na odpravah rad bral knjige. Ponosen je na svoje tri otroke, ki pa se niso zapisali niti medicini niti goram, smeje doda naš sogovornik, ki je domov z odprave prinesel tudi kak spominek: med njimi ima posebno mesto nepalski nož, ki ga je kupil od domačinov.
Odprava Anapurna '95. Stojijo z leve: Drejc Karničar, Tone Škarja, Viki Grošelj, Janko Oprešnik, Carlos Carsolio, Tomaž Humar. Čepijo z leve: zdravnik Damijan Meško, Davo Karničar, Stipe Božić. FOTO: Viki Grošelj
Zdravnik pri menihih
Pred dvema letoma je bil vnovič v Himalaji, v odročni gorski vasici Chyalsa je tri mesece zdravil domačine. Ambulanto je dala postaviti zdravnica in gorska reševalka Špela Kristan. Pred več kot desetletjem je na trekingu v Nepalu hudo zbolela, rešili so jo tamkajšnje nune in menihi. V znak zahvale je z rojaki zgradila ambulanto. Damijan je bil tam enkrat, še vedno pa rad zahaja na treking v Himalajo.
CELJE • Med Celjem in Idrijo poteka življenje danes 82-letnega Damijana Meška, priznanega in cenjenega himalajskega zdravnika. Za njim je izjemno bogat repertoar odprav: Makalu (leta 1975), Nošak (1976), Hindukuš (1977), Grenlandija (1978), Jalung Kang (1985), K2 (1988), Kangčendzenga (1991), K2 (1993), Anapurna (1995), Everest (1996), Daulagiri (1998), Ogre (2001) (Karakorum), šola Manang (2003), Daulagiri (2004), Manang (2005), Čomolhari (2006), Kangbačen, šola Manang (2007), Everest (spominska odprava ob 30-letnici) (2009). Spominov in doživetij ima za knjigo in film, o dogodkih in odpravah govori spoštljivo, z neko posebno hvaležnostjo in tudi kirurško natančnostjo.
Rojen je bil vasi Črešnjevec pri Slovenski Bistrici, kjer je družina živela do njegovega 11. leta. Potem so se selili v Ljubljano, oče je že leto prej dobil službo v glavnem mestu, po stroki je bil psiholog, mama pa učiteljica, brati in pisati pa je naučila tudi Jožeta Pučnika, enega od idejnih očetov slovenske osamosvojitve. »Ko sem bil star osem ali devet let, smo šli prvič na Boč. Z mamo in bratom Bogdanom. Mama pa je itak rada hodila v hribe, imela jih je 81, ko je šla zadnjič na Triglav,« pojasni naš sogovornik. V Ljubljani se je izšolal, najprej je bil gimnazijec, potem je uspešno končal medicinsko fakulteto. Sprva je šel za splošnega zdravnika v Idrijo, kjer je deloval med letoma 1967 in 1969, potem pa je sledila specializacija v Ljubljani, kjer se je usmeril v kirurgijo, v bolnišnici Petra Držaja pa je deloval do upokojitve leta 2007. V teh študijskih časih se je še bolj zapisal goram. Še danes se rad spomni, koliko se je naučil od Marjana Keršiča - Belača, ki je mlade nadobudne peljal v Kamniško Bistrico, od tu pa navkreber. Damijan je bil tudi član PD in AO Ljubljana Matica. Po koncu specializacije se prijavil na razpis za odpravo na Makalu. K prijavi ga je pozval Aleš Kunaver. Damijan je bil uspešen.
V Hindukušu leta 1977 FOTO: Osebni arhiv
Pomagal domačinki
»Ko si izbran, te to napolni s srečo in navdušenjem, prva odprava te nekako zapečati. Hkrati so pred tako odpravo velike skrbi, da ne bom vzel s sabo preveč ali premalo opreme. Pa saj nikoli ne veš, koliko res rabiš. Na Makalu sem imel tako pet tovorov, na zadnji odpravi le dva. Se pa spomnim, da sem na Makalu s sabo vzel vse, da bi lahko opravil tudi operacijo,« pove Meško in doda, kaj vse ne sme manjkati, ko se gre na odpravo. »Analgetiki, antibiotiki, pa nekaj za prebavo, saj so driske pogoste. Tudi infuzija ne sme manjkati, praviloma sem vzel vsaj dva litra in pol. Prostor se je našel za zdravila proti kašlju in glavobolu, pa mazila za otekline in kreme proti sončnim opeklinam.« Ko smo ravno pri pomoči, pa se je tudi v vaseh pod Himalajo razvedelo, da je prispel zdravnik, zato mu ni manjkalo dela. »Bili smo na poti v bazni tabor na odpravi na Makalu leta 1975, ko sta do nas prišli mati in hči, ki je imela 16, 17 let. Poskakovala je ob debeli palici, dan prej si je strgala ahilovo tetivo, desno stopalo ji je viselo navzdol. Rana je bila že rahlo zasušena, polna je bila blata. Očistil sem jo in prevezal, potem pa mami dal še dva, tri povoje, da bo hčerko prevezala. Potem smo odšli... A je prišlo za mano: spraševal sem se, zakaj je nismo vzeli s sabo v bazni tabor, tam bi jo operiral, zašil tetivo in imobiliziral gleženj, saj sem imel vse s sabo, tudi mavec in instrumente. Še danes, skoraj 50 let po tem, mi je težko, ker nisem tega naredil, dekle pa je ostalo invalid za vse življenje,« Meško obudi spomin na dogodek, ki se ga je globoko dotaknil. »Biti zdravnik na odpravi je precej težje. O vsem odločaš sam, nikogar ni, da bi se posvetoval. Pa nikoli nimaš s sabo tega, kar bi potreboval. Niti ne veš, kako se bo zadeva odvijala v naslednjih urah,« pojasni Meško. K njemu pa so često prihajali po nasvet zdravniki, ki so se odpravljali z odpravami v visokogorje. Sam je koristne napotke dobil od dr. Boruta Pirca, ki je bil na odpravi na Makaluju leta 1972.
Tri odprave prekinjene
V teh spominih se je Mešku nabralo tudi nekaj tragičnih zgodb, na treh odpravah je prišlo do tragedij. Borut Bergant - Čita se je smrtno ponesrečil 22. aprila 1985 na Jalung Kangu. Boštjan Kekec je umrl 15. junija 1993. Preden je stopil na vrh K2, je med čakanjem na boljše vreme zbolel za višinsko boleznijo. Umrl je ob poskusu sestopa. Meško je bil žal predaleč, da bi mu lahko pomagal, tri dni hoda proč. Marija Frantar in soplezalec Jože Rozman sta izginila 3. maja 1991 na Kangčendzengi. »Ko pride do tragedije, vlada v odpravi posebno vzdušje, vsaka odprava je prekinjena. Vsi, ki so umrli, so bili res fajn. Najhuje in najtežje pa so bile za vse člane odprave tiste ure in trenutki negotovosti,« tiho doda Meško. Prijetne spomine je oohranil tudi na žal že pokojna Tomaža Humarja in Dava Karničarja.
Člani odprave Daulagiri 1998: zgoraj (od leve) Dušan Polenik, Grega Lačen, Tomaž Jakofčič, Peter Mežnar, Rafko Vodišek; spodaj Tadej Golob, Blaž Stres, Andrej Markovič, Miha Marenče, Gregor Kresal, Janko Meglič, Tone Škarja, Viki Grošelj in Damjan Meško. Na sliki ni Dava Karničarja, ki je zaradi bolezni predčasno zapustil odpravo. FOTO: Tone Škarja
Hvaležen, ker je bil z njimi
Bil je v številnih odpravah in vanje vtisnil pečat. »Vesel sem, ker sem lahko prijateljeval s takimi legendami, kot so bili Frane Avčin, Marjan Keršič - Belač, France Zupan, Ciril Debeljak - Cic, Tone Škarja, Franček Knez, Marjan Manfreda - Marjon, Stane Belak - Šrauf, Pavle Kozjek, Tone Strojin, Anton Sazonov - Tonač. Vesel in hvaležen sem, ker sem plezal s Šraufom, Filipom Bencetom, ki me je potegnil prek Čopovega stebra v Steni, s Frančkom Knezom, Milanom Rebulo, Tonačem in Daretom Juhantom,« razkrije, kje in s kom je plezal. »Brez hribov in gora mi ni živeti. Če sem bil nerazpoložen, sem šel le v hribe, pa sem bil dva, tri dni boljše volje. Vem tudi to, da sem zaradi hribov in gora zanemarjal medicino, a mi ni žal. Nisem gledal na to, da bi napredoval in delal kariero,« še doda Damijan, ki je na odpravah rad bral knjige. Ponosen je na svoje tri otroke, ki pa se niso zapisali niti medicini niti goram, smeje doda naš sogovornik, ki je domov z odprave prinesel tudi kak spominek: med njimi ima posebno mesto nepalski nož, ki ga je kupil od domačinov.
Odprava Anapurna '95. Stojijo z leve: Drejc Karničar, Tone Škarja, Viki Grošelj, Janko Oprešnik, Carlos Carsolio, Tomaž Humar. Čepijo z leve: zdravnik Damijan Meško, Davo Karničar, Stipe Božić. FOTO: Viki Grošelj
Zdravnik pri menihih
Pred dvema letoma je bil vnovič v Himalaji, v odročni gorski vasici Chyalsa je tri mesece zdravil domačine. Ambulanto je dala postaviti zdravnica in gorska reševalka Špela Kristan. Pred več kot desetletjem je na trekingu v Nepalu hudo zbolela, rešili so jo tamkajšnje nune in menihi. V znak zahvale je z rojaki zgradila ambulanto. Damijan je bil tam enkrat, še vedno pa rad zahaja na treking v Himalajo.