ponedeljek, 19. april 2021
Rado Kočevar
Pri 92 še vedno živa mišica. Rado Kočevar je najboljši alpinist povojne generacije. Še pred dvema letoma je smučal in vodil v hribe.
Rubriko Legende slovenskega alpinizma ustvarjamo v sodelovanju s Slovenskimi novicami (avtorica Tina Horvat).
JESENICE • V eni izmed jeseniških stolpnic živi eden od največjih fenomenov v zgodovini alpinizma. To je 92-letni Rado Kočevar, najboljši alpinist povojne generacije, prvi, ki je v navezi s Cirilom Debeljakom - Cicem preplezal do tedaj najtežjo smer zgornje šeste stopnje, in prvi, ki je z legendarnim Čopovim stebrom opravil v manj kot osmih urah. Zaradi neverjetne moči in serije najtežjih smeri, ki jih je preplezal, so ga klicali kar živa mišica. Po poklicu je profesor geografije, po obdobju aktivnega plezanja je postal tudi magister. Geografijo je poučeval v Kranjski Gori, Kranju in na Jesenicah.
Zdravnike je strah
Plezati je začel že pred 77 leti, svoj zadnji alpinistični vzpon je opravil s 44 leti, torej leta 1972, ko je kot gorski vodnik peljal na Mont Blanc. A gorniška dejavnost se je nadaljevala globoko v njegova devetdeseta leta. Tako je še do nedavnega turno in alpsko smučal in hodil v visoke hribe. Še pred dvema letoma, torej z 90 leti, smo ga lahko srečali med smuko na Višarjah ali ko je peljal skupino prijateljev na kakšen dvatisočak, na primer Stol ali Kepo. »Saj bi še zdaj lahko smučal in hodil v visoke hribe, če mi ne bi zdravniki rekli, naj za božjo voljo preneham. Bojijo se, da bi padel in se poškodoval,« se dobre volje smeje Rado Kočevar, ko ga te dni pokličemo po telefonu.
Rado Kočevar FOTO: osebni arhiv
A ne le v gorah, tudi v dolini se odlično znajde. Vesel je obiskov svojih otrok in vnukov, a živi sam in kot pravi, mu ni prav nič hudega. »Ko zjutraj vstanem, se preoblečem v kolesarski dres in odkolesarim najmanj 20 kilometrov na sobnem kolesu. Potem na blazini delam vaje z utežmi, nato pa še z elastiko in druge vaje za razmigavanje in moč. Po zajtrku se odpravim na izlet, po navadi v Kranjsko Goro, ker so zaradi epidemije Beljaške toplice zaprte. Potem si skuham kosilo in pospravim,« opiše svoj dan in razkrije, da je skrivnost njegovega dobrega zdravja in počutja v gibanju. »Treba je migati, dokler se le da. Brez gibanja je konec! Ko sva s pokojno ženo še hodila v dom za ostarele, mi je bilo kar hudo gledati ljudi, ki so gledali v zrak in se dolgočasili. Hvala bogu, da sem še pri moči in da sem še vsega sposoben,« pripoveduje.
Vztrajnejši od drugih
Rado Kočevar je začel zahajati v hribe takoj po končani drugi svetovni vojni. Kot ljubljanski srednješolec je bil ujetnik z žico obkoljene Ljubljane in s sošolci so z Ljubljanskega gradu hrepeneče gledali na prepovedane Kamniške in Julijske Alpe. Takoj, ko so lahko, so se kar s kolesi zapeljali do Kamniške Bistrice, do tja so potrebovali tri ure. Leta 1946 se je udeležil alpinističnega tečaja na Kamniškem sedlu in ta je zapečatil njegovo nadaljnjo pot. Vrstili so se izjemno težavni vzponi, prvenstveni in prve ponovitve najtežjih smeri. Že dve leti po tečaju mu je uspelo za tiste čase in s tisto opremo skoraj nemogoče, znameniti Čopov steber je s Cirilom Debeljakom preplezal v manj kot osmih urah. Naslednje leto, z istim soplezalcem, sta že v Centralnem stebru v Dedcu premaknila zgornjo mejo težavnosti s šest (VI) na šest plus (VI+).
V njegovi knjigi vzponov je zapisanih 242 alpinističnih smeri. V primerjavi z današnjimi plezalci to ni veliko, a po vojni, ko se je delalo še ob sobotah in je bila nedelja edini dan za plezanje, je bil to vrhunski dosežek. In - kakšni vzponi so to, preplezal je najtežje smeri v Julijcih, Kamniško-Savinjskih Alpah ter v Centralnih Alpah.
V svoji knjigi Tista lepa leta je opisal, kako je prvič potoval v evropsko alpinistično središče Chamonix in se povzpel na Mt. Blanc. V tistem času so bila zasebna potovanja skoraj nemogoča, problem je bil tudi denar. Rado je kot gorski vodnik nekako prišel do dovolilnice, mama mu je dala 10 dolarjev in nekaj konzerv, spal je kar na vlaku in na železniških postajah. Da ga ne bi zamenjali za brezdomca ali lumpa, si je dal pod glavo plezalno vrv in cepin, in pustili so ga pri miru.
V njegovem alpinističnem dnevniku se je nabralo 242 izjemnih vzponov. FOTO: Tina Horvat
Ko ga povprašamo, od kod naziv živa mišica, razloži, da je bil v svojih najlepših alpinističnih letih znan po tem, da je zelo dolgo vzdržal v najhujših previsih in da je vztrajal tam, kjer drugi niso mogli. »To smo uživali v plezanju! Že od vsega začetka so me zanimale čim bolj strme in nerazčlenjene stene s čim manj šodra. Če se spomnim tiste plezarije v Centralnem stebru v Dedcu, je bilo res težko in na meji mojih zmogljivosti. Prav tako težka je bila prvenstvena Centralna smer v Zadnjem Prisojniku, ki sva jo splezala z Marjanom Perkom. Smo pa znali tudi uživati v lažjih smereh. Če me vprašate, katera je bila moja najlepša plezarija, bom rekel, da je bil to severozahodni greben Kočne. Bil je krasen jesenski dan in mi smo tako uživali v razgledih, da nas je na koncu dobila noč. Nekako smo sestopili do planine, kjer smo sredi noči zbudili tamkajšnjega kmeta in prespali pri njem. Krasna tura je bila,« se spominja svojih najlepših let legendarni alpinist.
S soplezalcem sta prva v Sloveniji splezala najtežje ocenjeno prvenstveno smer - šest plus. FOTO: preslikava/Tina Horvat
1928. leta se je rodil Rado Kočevar.
Preplezal je najtežje smeri v Julijcih, Kamniško-Savinjskih Alpah ter v Centralnih Alpah.
Digitaliziral zapiske
Neverjetno vitalen dvaindevetdesetletnik se je šele pri 80 letih vpisal v računalniški tečaj in se v računalništvu tako izpopolnil, da je zbral in digitaliziral vse svoje zapiske, poskeniral strani in pri 90 letih izdal svojo prvo knjigo Tista lepa leta, katere soavtorica je Mojca Volkar Trobevšek.
JESENICE • V eni izmed jeseniških stolpnic živi eden od največjih fenomenov v zgodovini alpinizma. To je 92-letni Rado Kočevar, najboljši alpinist povojne generacije, prvi, ki je v navezi s Cirilom Debeljakom - Cicem preplezal do tedaj najtežjo smer zgornje šeste stopnje, in prvi, ki je z legendarnim Čopovim stebrom opravil v manj kot osmih urah. Zaradi neverjetne moči in serije najtežjih smeri, ki jih je preplezal, so ga klicali kar živa mišica. Po poklicu je profesor geografije, po obdobju aktivnega plezanja je postal tudi magister. Geografijo je poučeval v Kranjski Gori, Kranju in na Jesenicah.
Zdravnike je strah
Plezati je začel že pred 77 leti, svoj zadnji alpinistični vzpon je opravil s 44 leti, torej leta 1972, ko je kot gorski vodnik peljal na Mont Blanc. A gorniška dejavnost se je nadaljevala globoko v njegova devetdeseta leta. Tako je še do nedavnega turno in alpsko smučal in hodil v visoke hribe. Še pred dvema letoma, torej z 90 leti, smo ga lahko srečali med smuko na Višarjah ali ko je peljal skupino prijateljev na kakšen dvatisočak, na primer Stol ali Kepo. »Saj bi še zdaj lahko smučal in hodil v visoke hribe, če mi ne bi zdravniki rekli, naj za božjo voljo preneham. Bojijo se, da bi padel in se poškodoval,« se dobre volje smeje Rado Kočevar, ko ga te dni pokličemo po telefonu.
Rado Kočevar FOTO: osebni arhiv
A ne le v gorah, tudi v dolini se odlično znajde. Vesel je obiskov svojih otrok in vnukov, a živi sam in kot pravi, mu ni prav nič hudega. »Ko zjutraj vstanem, se preoblečem v kolesarski dres in odkolesarim najmanj 20 kilometrov na sobnem kolesu. Potem na blazini delam vaje z utežmi, nato pa še z elastiko in druge vaje za razmigavanje in moč. Po zajtrku se odpravim na izlet, po navadi v Kranjsko Goro, ker so zaradi epidemije Beljaške toplice zaprte. Potem si skuham kosilo in pospravim,« opiše svoj dan in razkrije, da je skrivnost njegovega dobrega zdravja in počutja v gibanju. »Treba je migati, dokler se le da. Brez gibanja je konec! Ko sva s pokojno ženo še hodila v dom za ostarele, mi je bilo kar hudo gledati ljudi, ki so gledali v zrak in se dolgočasili. Hvala bogu, da sem še pri moči in da sem še vsega sposoben,« pripoveduje.
Vztrajnejši od drugih
Rado Kočevar je začel zahajati v hribe takoj po končani drugi svetovni vojni. Kot ljubljanski srednješolec je bil ujetnik z žico obkoljene Ljubljane in s sošolci so z Ljubljanskega gradu hrepeneče gledali na prepovedane Kamniške in Julijske Alpe. Takoj, ko so lahko, so se kar s kolesi zapeljali do Kamniške Bistrice, do tja so potrebovali tri ure. Leta 1946 se je udeležil alpinističnega tečaja na Kamniškem sedlu in ta je zapečatil njegovo nadaljnjo pot. Vrstili so se izjemno težavni vzponi, prvenstveni in prve ponovitve najtežjih smeri. Že dve leti po tečaju mu je uspelo za tiste čase in s tisto opremo skoraj nemogoče, znameniti Čopov steber je s Cirilom Debeljakom preplezal v manj kot osmih urah. Naslednje leto, z istim soplezalcem, sta že v Centralnem stebru v Dedcu premaknila zgornjo mejo težavnosti s šest (VI) na šest plus (VI+).
V njegovi knjigi vzponov je zapisanih 242 alpinističnih smeri. V primerjavi z današnjimi plezalci to ni veliko, a po vojni, ko se je delalo še ob sobotah in je bila nedelja edini dan za plezanje, je bil to vrhunski dosežek. In - kakšni vzponi so to, preplezal je najtežje smeri v Julijcih, Kamniško-Savinjskih Alpah ter v Centralnih Alpah.
V svoji knjigi Tista lepa leta je opisal, kako je prvič potoval v evropsko alpinistično središče Chamonix in se povzpel na Mt. Blanc. V tistem času so bila zasebna potovanja skoraj nemogoča, problem je bil tudi denar. Rado je kot gorski vodnik nekako prišel do dovolilnice, mama mu je dala 10 dolarjev in nekaj konzerv, spal je kar na vlaku in na železniških postajah. Da ga ne bi zamenjali za brezdomca ali lumpa, si je dal pod glavo plezalno vrv in cepin, in pustili so ga pri miru.
V njegovem alpinističnem dnevniku se je nabralo 242 izjemnih vzponov. FOTO: Tina Horvat
Ko ga povprašamo, od kod naziv živa mišica, razloži, da je bil v svojih najlepših alpinističnih letih znan po tem, da je zelo dolgo vzdržal v najhujših previsih in da je vztrajal tam, kjer drugi niso mogli. »To smo uživali v plezanju! Že od vsega začetka so me zanimale čim bolj strme in nerazčlenjene stene s čim manj šodra. Če se spomnim tiste plezarije v Centralnem stebru v Dedcu, je bilo res težko in na meji mojih zmogljivosti. Prav tako težka je bila prvenstvena Centralna smer v Zadnjem Prisojniku, ki sva jo splezala z Marjanom Perkom. Smo pa znali tudi uživati v lažjih smereh. Če me vprašate, katera je bila moja najlepša plezarija, bom rekel, da je bil to severozahodni greben Kočne. Bil je krasen jesenski dan in mi smo tako uživali v razgledih, da nas je na koncu dobila noč. Nekako smo sestopili do planine, kjer smo sredi noči zbudili tamkajšnjega kmeta in prespali pri njem. Krasna tura je bila,« se spominja svojih najlepših let legendarni alpinist.
S soplezalcem sta prva v Sloveniji splezala najtežje ocenjeno prvenstveno smer - šest plus. FOTO: preslikava/Tina Horvat
1928. leta se je rodil Rado Kočevar.
Preplezal je najtežje smeri v Julijcih, Kamniško-Savinjskih Alpah ter v Centralnih Alpah.
Digitaliziral zapiske
Neverjetno vitalen dvaindevetdesetletnik se je šele pri 80 letih vpisal v računalniški tečaj in se v računalništvu tako izpopolnil, da je zbral in digitaliziral vse svoje zapiske, poskeniral strani in pri 90 letih izdal svojo prvo knjigo Tista lepa leta, katere soavtorica je Mojca Volkar Trobevšek.