Kolumna

Legende slovenskega alpinizma

Bivak pod S steno Huandoy Sur. Foto: Krištof Frelih

sreda, 18. avgust 2021

Poročilo Perujske odprave SMAR 2021

Letošnja krona plezalne sezone Slovenske mladinske alpinistične reprezentance predstavlja skoraj mesec dni dolga odprava v Peru. Šesterica mladih alpinistov išče cilje in drzne vzpone v gorah nad mestom Huaraz. Objavljamo kratka vmesna poročila.


Odprava: Peru, Cordillera Blanca nad mestom Huaraz
Trajanje: 2. julij - 5. avgust 2021
Člani: Matija Volontar (vodja), Krištof Frelih, Blaž Karner, Bor Levičnik, Žiga Rozman in Matevž Štular.

ka_pzs_smar_odprava_peru_2021_arhiv_ka_pzs__21_

Ideja za akcijo v Cordillero Blanco, Peru, se je rodila konec leta 2019, ko smo se v Buzetu na zaključni akciji pogovarjali o ciljih za leto 2020. Ob približno istem času, se je situacija po svetu zaradi virusa precej spremenila, kar je tudi od članov SMAR-a zahtevalo precej odpovedovanja in prilagajanja. Tako se je ideja v naših glavah razvijala skoraj dve leti. Mogoče je bilo tako celo bolje, saj smo se akcije udeležili s polno mero sveže energije in idej, ki smo jih bili še kako željni uresničiti. Na akciji naj bi se nam pridružil tudi mentor Aleš Česen, vendar je bil zaradi poškodbe gležnja primoran ostati doma.

Kot vodja akcije, sem bil v navezi z lokalnim alpinistom in vodnikom s Huaraza po imenu Artiza Monasterio. Aritza je močno vpleten v alpinistično udejstvovanje Slovencev v Codilleri Blanci in Codilleri Huayhuash. Večkrat je tudi za dalj časa obiskal Slovenijo. V nekaj primerih smo ga želeli podučiti o naši kulturi in načinu razmišljanja, pa nam je z različnimi dejanji hitro pokazal, da jo zelo dobro razume. Aritza nam je pomagal pri začetnem spoznavanju mesta Huaraz, učenju osnovnih španskih besednih zvez in uporabi na videz zapletenega sistema javnega prevoza. Glede na to, da je v tem področju alpinistično aktiven že približno 30 let, je Aritza prav tako izredno dober vir informacij pri načrtovanju tur v hribih.

Po pristanku v Limi pozno popoldne smo se s taksijem odpeljali do avtobusne postaje Plaza Norte, kjer smo se podali na nočno vožnjo do Huaraza. Od dolgega potovanja iz Ljubljane smo bili precej utrujeni. Tako smo na udobnem avtobusu prespali celo vožnjo in se zjutraj zbudili v Huarazu, kar je skoraj v celoti izničilo vpliv časovnega zamika (jet-lag). V naslednjih dneh smo raziskovali Huaraz, opravili nekaj nakupov opreme in hrane ter se podali na sprehod po planinah v gorovju Cordillera Negro nad Huarazom do višine 4000 m. Kot naslednji korak v sklopu aklimatizacije smo si izbrali dobro znano plezališče Hatun Machay, ki leži na približno 4250 m in je od Huaraza oddaljeno približno 3 ure vožnje. Plezališče obsega veliko navrtanih smeri od 5a do 8b. Zadihani smo plezali smeri do 7c. Ni veliko področji na svetu, ki omogočajo tako nezahtevno, zanimivo in učinkovito aklimatizacijo. Pod stenami Hatun Machay-a smo preživeli eno noč. Po prihodu v Huaraz nismo izgubljali časa. Že takoj naslednji dan so Blaž, Matevž, Žiga in Krištof odšli do koče Ishcinca, kjer so tudi prespali. V naslednjih treh dneh so opravili dva aklimatizacijska vzpona na Ischinko (5530 m) po normalni smeri in na Ranrapalco (6167 m) po severni steni (Direct line, 900 m, D+). Med vzponoma so še en dan prespali v koči in nato še en dan na bivaku Longoni. V istem časovnem okvirju z enim dnem zamika, sva se Matija in Bor odpravila na plezanje v vzhodno steno Sfinge (5450 m), ki je običajno zelo popularen cilj tako za aklimatizacijo kot za premikanje lastnih meja. Po dnevu vožnje in dostopa, sva si ne daleč stran od stene uredila bivak. Naslednji dan sva opravila vzpon po smeri Original route 1985, VIII-, 750 m, ki sva jo splezala v približno 7 urah. Plan je bil, da v tej steni naslednji dan preplezava še smer Cruz del Sur, vendar sva plan zaradi prevelike utrujenosti opustila in se vrnila nazaj v Huaraz.

ka_pzs_smar_odprava_peru_2021_arhiv_ka_pzs__0_

Po treh dneh počitka smo bili mnenja, da smo pripravljeni na tako dolgo načrtovani vzpon v severni steni Hualcana (6122 m). Ideja za plezanje v tej steni se je rodila skoraj istočasno kot ideja za obisk tega področja. Posledično smo bili vsi polni pričakovanj. Severna stena Hualcana je bila preplezana šele leta 2017. Novo smer je preplezal kdo drug kot Arizta v navezi s kanadčanom Alikom Bergom. Gora je bila s severne strani preplezana zelo pozno, glede na njeno dostopnost. Razlog za to je, kot pravi Aritza, da stena ni vidna s popularnih turističnih poti in ostalih vrhov z izjemo Ulte, ki tudi ni enostavno dostopen vrh. Ravno podatek o tem, da v tej široki steni ni bilo poizkusov z izjemo ene smeri ter da stena ni tarča vsakega alpinista, ki obišče to področje, nas je še bolj podžgal za plezanje. Ko sem Aritzi še pred odhodom iz Slovenije omenil naše načrte za plezanje v Peruju, je z zanimanjem izrazil željo, da se nam pri plezanju pridruži. Ker smo že vajeni medgeneracijskega sodelovanja, smo ga z veseljem sprejeli medse. Tako smo se Matija, Bor, Blaž, Matevž in Aritza odpravili pod severno steno Hualcana. Blaž in Matevž sta si zamislila novo smer v desnem delu stene, ki vodi na zahodni vrh (6107 m), midva z Borom pa sva razmišljala o novi smeri bolj v levem delu stene, ki naj bi vodila na vzhodni oz. glavni vrh (6122 m). Aritzi je nedvomno bolj dišala ideja Blaža in Matevža, zato se jima je tudi pridružil. Iz Huaraza smo se odpravili ob 4. uri zjutraj in po treh urah vožnje začeli s hojo. Zadali smo si, da dostop, ki se običajno opravi v dveh dnevih, opravimo v enem dnevu. Aritza, ki je ta dostop opravil v dveh dneh, je pred odhodom v smehu zmajal z glavo in hkrati zamrmral »Like always, crazy Slovenians«. Po približno 8 urah in 1100 višincev hoje, smo si na razbitem ledeniku pod steno uredili bivak. Naša taktika glede opravljanja dostopa v enem dnevu, se je izkazala za zelo dobro odločitev. Ne samo, da nam ni bilo treba v že tako težek nahrbtnik dodati hrane še za en dan, smo na ta način skoraj celotno plezanje preživeli v dobrem vremenu. Vreme se je zadnjih nekaj ur plezanja tako poslabšalo, da bi, če bi dostop opravili v dveh dneh, bili skoraj sigurno primorani obrniti, saj bi nas slabo vreme ujelo na polovici vzpona. Na dan, ko smo začeli s plezanjem, je trojica s ciljem v desnem delu stene, začela z iskanjem prehodov po ledeniku ob 3.30. Midva z Borom, sva bila glede štarta nekoliko bolj lena, saj sva imela vstop v smer precej bližje. Tako sva najino pot začela ob 4.30.

Ob prvem pogledu na s soncem obsijano steno med dostopom prvi dan, sva dobila pomisleke glede možnosti vzpona v območju smeri, ki sva si jo zamislila. Z vsakim korakom bližje steni, se je dvom zaradi količine snega in objektivnih nevarnosti samo še poglobil. Na koncu sva se pod steno odločila za alternativo: plezanje v območju SV raza, ki vodi direktno na glavni vrh. Z ledenika je linija zgledala izredno privlačna. Ravno prav snega, skoraj brez objektivnih nevarnosti, dobro mesto za bivak in težave skoncentrirane v spodnjem delu. Zelo težko je bilo verjeti, da linije ni še nihče preplezal, niti poizkusil. Že po približno 200 m plezanja, sva ugotovila, da ni vse tako rožnato, kot sva si predstavljala z ledenika. Velike napihane snežne gobe, ki jih ni bilo mogoče enostavno obiti, mestoma nepredelan navpičen in previsen sneg in posledično redko in slabo varovanje. Seveda so bili tudi daljši odseki zbitega snega in dobrega ledu. Po približno 12 raztežajih sva dosegla prvi vrh v grebenu, ki je bil samo ena velika snežna goba. Napredovanje po samem grebenu, kot sva si zamislila, je bilo zaradi velikih količin napihanega snega, nemogoče. Med napredovanjem po smeri, do platoja kjer sva bivakirala, sva tako trikrat opravila kratek prečni spust, da sva sploh lahko napredovala. V zadnjih sojih svetlobe, sva si v glave poizkušala vtisniti teren pred nama, da bova lahko hitro prečila do platoja, kjer je bil planiran bivak. Seveda se je teren od blizu in ponoči, precej razlikoval od tega kar sva si prej tako močno vtiskala v spomni. Posledično sva splezala en poln raztežaj previsoko in plato iskala tam, kjer ga ni bilo. Ura je silila že v naslednji dan, ko sva le ugotovila, da sva previsoko. Hitro sva se spustila na plato in tam nekaj čez 23.00 postavila šotor, ob dremežu skuhala večerjo, jo na pol pojedla ter brez budilke zaspala. Naslednji dan sva tako začela nekoliko bolj pozno, kar naju je potem seveda teplo. Na začetku sva bila še oba mnenja, da je nekoliko poznejši štart čisto sprejemljiv, saj bova plezala po soncu in bo vse skupaj bolj prijetno. No, sonce je tisti dan sijalo le približno 1 uro, preden ga je megla skupaj z vetrom popolnoma zakrila in svet okoli naju spremenila v belino. Plezanje drugi dan vzpona je bilo tehnično nekoliko lažje, vendar so naju presenetili določeni odstavki z velikimi seraki in odstavki nepredelanega snega. Tam kjer se je to dalo sva plezala simultano, tako da sva prihranila čim več časa. Ko sva že mislila, da se plezanje že končuje in da je do vrha samo še lažje snežišče, sem na zadnjem sidrišču večkrat pogledal na uro, ko je Bor plezal naprej in si nisem znal razložiti kaj toliko časa dela. Bor me začne varovati in kmalu mi je postalo jasno, zakaj je plezanje zadnjega raztežaja trajalo tako dolgo. Po približno 30 m dobrega ledu in skalnih skokov se je nad mano prikazala 20 m visoka, skoraj navpična snežna goba, ki je tvorila vzhodni vrh Hualcana. Brez kakršnega koli zanesljivega varovanja, niti opore za cepine in dereze se je bilo treba nekako pomikati navzgor. Po preplezanih nesigurnih metrih, se je teren končno položil in do vrha je bilo samo še nekaj zadihanih korakov. Vrh sva dosegla okoli 15.00. Novo smer sva poimenovala Virtual Insanity. Vreme se je na tej točki že zelo poslabšalo, zato sva po stisku roke takoj odhitela proti dolini. Iskanje prehodov preko razbitega ledenika, nama je do neke mere olajšala temeljita predpriprava in GPS sled na uri. Preko ledenika sva že precej dehidrirana sestopila do jezera Cocha, kjer sva še zadnjič bivakirala. Ponoči naju je zajel dež, ki je do jutra ponehal, kar sva izkoristila za sestop do ceste. Na srečo sva takoj dobila prevoz do glavne ceste in naprej do Huaraza. V naslednjem odstavku Matevž Štular povzema vzpon po prvenstveni smeri Knights and Days.

ka_pzs_smar_odprava_peru_2021_arhiv_ka_pzs__4_

Prehodi po ledeniku so se lepo odpirali in v uri in pol smo že preplezali prvo stopnjo, ki nas je po snegu vodila prek krajne zevi do skale, kjer smo se navezali. Sprva sem iskal prehode po levi strani začetnih plat, izpostavljenih padajočemu kamenju. Sledil je požlejen raztežaj skale, uvertura v mešane raztežaje, ki so nas vodili do snežišča pod stebrom v spodnji tretjini stene. Steber je na sredini prehoden po sistemih strmih poči in zajed, ki smo se jim želeli ogniti v levo, kjer bi se preko plat dalo poiskati prehod v žleb ob stebru in nato nazaj na greben na vrh stebra. Z Blažem sva zamenjala vodstvo in hitro smo po levi strani stebra priplezali do križišča, kjer bi levo zavili v lažji teren. Ker snega ni bilo ravno veliko so se plate izkazale za bolj neprijetne in Blaž je zavil desno v prečnico proti sredini stebra. Sledil je tehničen raztežaj, ki ga je splezal brez nahrbtnika in opravil prehod v centralni sistem zajed, ki so v tem delu postale bolj prehodne. Ponovno sva zamenjala vodstvo in potegnil sem dva raztežaja, nekaj v miksu in večino v skali. Ti trije raztežaji so bili tehnično najtežji. Zadnji izmed njih nas je preko granitnih blokov in poči pripeljal proti vrhu stebra, ocenili smo ga z oceno VII. Blaž je ponovno prevzel taktirko in v zoprnem terenu nestabilnega snega preplezal še zadnje 4 raztežaje, ki so nas pripeljali do vrha snežišča malo nad polovico smeri. Mislili smo, da bomo lahko izkopali polico za šotor, a strmina ni popustila. Sprijaznili smo se s poličko, na kateri smo sede počivali in čakali jutranje sonce. Naslednji dan sva se z Blažem menjala na tri raztežaje. Plezanje je potekalo v mešanem terenu do težavnosti M5, zaznamovalo ga je predvsem iskanje prehodov in slab sneg v zgornjem delu. Na koncu dneva smo se preko poslednje skalne bariere prebili na vršno kupolo in na samem vrhu postavili šotor ob 19. uri. Naslednje jutro ni prineslo drugega kot meglo, veter in snežni metež, zato smo se odločili, da počakamo na boljšo vidljivost še en dan. Počitek je bil vse slabši, saj smo imeli v že tako majhnem šotoru zaradi novega snega vse manj prostora. Po 36 urah na vrhu smo si hitro oprtali nahrbtnike in se v močnem vetru pričeli spuščati prek ledenika do Lagune 513. Po 3000 višinskih metrih spusta smo v vasi Hualcan počakali na taksi in se veseli odpeljali domov.

V časovnem oknu, ki smo ga mi izkoristili za plezanje v severni steni Hualcana sta Krištof in Žiga imela namen plezati v smeri Jaeger route (ED, 650 m) v steni gore Chacraraju Este (6001 m). Zaradi slabega vremena in posledično objektivnih nevarnosti sta na začetku smeri pri krajni zevi obrnila in se vrnila v Huaraz, kjer sta dva dni počivala in se nato podala v nekoliko nižji Nevado Churup (5495 m), kjer sta preplezala smer West face (V+/D+/85°, 450 m). Za celotno pot sta potrebovala dva dni. Po njunem prihodu v Huaraz smo bili prvič po več kot tednu dni skupaj kot ekipa. Po štirih dneh počitka sta se Matevž in Blaž odpravila v nižji hrib Nevado Huamashraju (5430 m). Želela sta splezati prvenstveno smer v vzhodni steni, vendar sta bila nad njo zelo razočarana. Nekaj dni pred tem, ko smo se mudili v Hualcanu, je precej znana španska bratska naveza preplezala novo smer v isti steni in to predstavila kot izredno zanimivo področje, ki je vsekakor vredno obiska. Vsi smo občudovali posnetke na socialnih omrežjih. Matevž in Blaž, še precej utrujena s Hualcana, sta imela nekaj orientacijskih težav na dostopu. Poleg tega pa se zaradi objav španske naveze nista mogla motivirati za steno, ki se je tako močno razlikovala od njunih pričakovanj. Noč sta preživila pod steno in se naslednji dan vrnila v Huaraz. Objavam pač ne gre vedno verjeti.

Takoj po njunem prihodu nazaj sva se z Borom ponovno pripravljala na plezanje. Tokrat naju je pritegnila zahodna stena Cayesha. Bolj natančno naju je zanimala SLO-ZDA smer, ki je nastala leta 2004 s strani Marka Prezlja in Steva Housa. Na žalost je Bor večer pred načrtovanim odhodom zbolel in sva zato ta ambiciozni načrt morala opustiti. Jaz sem bil še vedno motiviran za plezanje, zato sem se pridružil Krištofu, Žigi in Aritzi, ki so načrtovali ponovitev Kozjakove smeri Oro del Inca v severni steni gore Huandoy Sur. Dostop do stene je logistično precej enostaven. Od izhodišča smo se podali do koče Peru, ki je tudi glavno izhodišče za Pisco, enega najbolj obiskanih vrhov v gorovju. Pri koči sem dobil manjše prebavne motnje, ki so se do večera nekoliko povečale. Težka odločitev je padla, da se naslednji dan po isti poti vrnem v Huaraz, da se težave ne povečajo. Krištof, Žiga in Aritza pa nadaljujejo svojo pot, najprej po moreni in nato naprej po razbitem ledeniku, do varnega prostora za bivak. Zvečer ugotovijo, da so s seboj po nesreči vzeli samo eno plinsko bombico za gorilnik, ki so jo še prvi večer v celoti porabili. Posledično so pili in jedli bolj malo. Naslednji dan močne prebavne težave ujamejo še Žiga, ki dvojico zapusti kmalu po odhodu s šotora. Tekom dneva se sam vrne nazaj v Huaraz. Krištof in Aritza nadaljujeta z vzponom in dosežeta vrh okoli 14.30. V skalnem skoku sta pričakovala večje težave, vendar sta našla precej lažji prehod, ki jima je omogočil hitrejše napredovanje. V nadaljevanju sta imela mešane razmere, od ledu do zbitega snega. Vršni del ju je presenetil z napihanim snegom, ki je sicer prisoten skoraj povsod na vrhovih. Ob 21.00 se precej dehidrirana vrneta v šotor. Čakala ju je še noč in sestop naslednji dan do koče brez pijače. V času plezanja Krištofa in Aritze sta se Matevž in Blaž namenila plezati v Sfingi, vendar je Blaž v noči pred odhodom imel močne prebavne motnje, tako da sta plan opustila. Do konca akcije je na tej točki preostalo še nekaj dni, ki smo jih izkoristili za balvansko plezanje v okolici Huaraza. Energija v drugem delu akcije je bila precej bolj sproščena. Najbrž zato, ker noben od nas ni pričakoval, da bomo že v prvem poizkusu splezali dve prvenstveni smeri. Po uspešnih vzponih v Hualcanu smo bili tudi precej utrujeni in smo potrebovali kar nekaj časa da smo se dokončno regenerirali.

ka_pzs_smar_odprava_peru_2021_arhiv_ka_pzs__20_

Kot vodja, akcijo ocenjujem kot zelo uspešno. Vsak član je moral večkrat izven svoje cone udobja, kar pomeni pridobivanje kvalitetnih izkušenj za nadaljnje podvige. Menim tudi, da smo bili primorani zaradi nenapovedane odsotnosti mentorja precej več razmišljati sami. To pomeni, da smo od plezalnega dela odprave odnesli več kot bi sicer, saj smo se zanašali samo na lastne odločitve in izkušnje.

»Kot zelo dobro se je izkazalo, da smo celotno sezono podredili pripravi na to akcijo. Glede na to, da smo na začetku leta pridobili tri nove člane (Karner, Rozman, Frelih), je bilo ključno, da smo se pred odhodom dobro (plezalno) spoznali.«


Kronološko poročilo:
  • 2. julij: Nočni prevoz Ljubljana - letališče Benetke. Let preko Pariza v Limo.
  • 3. julij: Nočni prevoz z avtobusom iz Lime v Huaraz. Nakupovanje hrane.
  • 4. julij: Aklimatizacija: sprehod do 4000 m v pogorju Cordillera Negro.
  • 5. julij: Aklimatizacija: vožnja in plezanje v Hatun Machay
  • 6. julij: Aklimatizacija: plezanje v Hatun Machay, povratek v Huaraz
  • 7. julij: Karner, Rozman, Štular, Frelih dostopijo do koče Ischinca. Volontar, Levičnik počivata in se pripravljata na vzpon v Sfingi.
  • 8. julij: Karner, Rozman, Štular in Frelih pristopijo na vrh Ischinca (5530 m), sestop. Volontar in Levičnik dostopita do stene Sfinga, bivakiranje.
  • 9. julij: Karner, Rozman, Štular in Frelih dostopijo do bivaka Longoni (5000 m). Volontar in Levičnik plezata v Sfingi (Original route 1985, VIII-, 750 m) in sestopita.
  • 10. julij: Karner, Rozman, Štular in Frelih preplezajo smer Direct line (D+, 900 m) v severni steni gore Ranrapalco in sestop do koče. Volontar in Levičnik sestopita v dolino in poiščeta prevoz v Huaraz.
  • 11. julij: Karner, Rozman, Štular in Frelih sestopijo v dolino in poiščejo prevoz v Huaraz. Volontar in Levičnik počivata.
  • 12. - 14. julij: Počitek in priprava na nove vzpone.
  • 15. julij: Karner, Volontar, Štular, Levičnik in Monasterio dostopijo do severne stene Hualcana. Rozman in Frelih dostopita do Lagune 69.
  • 16. julij: Karner, Monasterio in Štular ter Volontar in Levičnik plezajo v severni steni Hualcana. Rozman in Frelih dostopita do ledenika in do vstopa v smer.
  • 17. julij: Karner, Monasterio in Štular preplezajo prvenstveno smer (Knights and Days, 70° - 90°, VII, M5, 1000 m). Noč prebivakirajo. Volontar in Levičnik preplezata prvenstveno smer (Virtual Insanity, 70° - 90°+, M5, 1500 m). Sledi sestop in bivakiranje. Rozman in Frelih zaradi objektivnih nevarnosti obrneta in se vrneta v Huaraz.
  • 18. julij: Karner, Monasterio in Štular čakajo na izboljšanje vremena. Volontar in Levičnik sestopita do ceste in poiščeta prevoz do Huaraza. Rozman in Frelih počivata v Huazaru.
  • 19. julij: Karner, Monasterio in Štular sestopijo do ceste in poiščejo prevoz do Huaraza. Ostali počivajo in se pripravljajo na nove vzpone.
  • 20. julij: Rozman in Frelih dostopita do gore Nevada Churup. Ostali počivajo.
  • 21. julij: Rozman in Frelih preplezata smer West face (V+/D+/85°, 450 m) in se vrneta v Huaraz. Ostali počivajo.
  • 22. julij: Počitek.
  • 24. julij: Karner in Štular dostopita do gore Nevada Huamashraju Este (5430 m). Ostali počivajo.
  • 25. julij: Karner in Štular se vrneta v Huaraz. Volontar, Frelih, Rozman in Monasterio se pripravljajo na turo. Levičnik zboli.
  • 26. julij: Volontar, Frelih, Rozman, Monasterio dostopijo do koče Peru. Karner, Štular in Levičnik počivajo.
  • 27. julij: Volontar zboli i9n se vrne v Huaraz. Frelih, Rozman in Monasterio dostopijo do vzhodne stene gore Huandoy Sur. Karner, Štular in Levičnik počivajo.
  • 28. julij: Volontar in Levičnik počivata. Karner zboli. Rozman zboli in se vrne v Huaraz. Frelih in Monasterio preplezata smer Oro del Inca, (IV, AI4, 70°, 1000 m) in sestopita do šotora.
  • 29. julij: Frelih in Monasterio se vrneta v Huaraz, ostali počivajo.
  • 30. julij: Plezanje balvanov v okolici Huaraza.
  • 31. julij: Počitek in nakupovanje spominkov.
  • 1. avgust: Piknik z Monteseriom, nekaj lokalci, bratoma Pou in dvema Američanoma.
  • 2. avgust: COVID-19 testiranje, plezanje bolderjev v okolici Huaraza.
  • 3. avgust: Plezanje bolderjev v okolici Huaraza, pakiranje in večerni odhod z avtobusom v Limo.
  • 4. in 5. avgust: Let Lima - Pariz - Benetke in prevoz v Slovenijo.

ka_pzs_smar_odprava_peru_2021_arhiv_ka_pzs__6_

Vtisi članov:

  • Matija Volontar: V Peru sem se odpravil popolnoma brez pričakovanj. Zaradi daljše odsotnosti potovanj z našega urnika sem bil na začetku z glavo popolnoma drugje, tako da sem se šele na letališču v Limi zavedal, da smo zares na odpravi. Posledično sem bil popolnoma sproščen, skoraj malo matast, kar me je zelo presenetilo, saj običajno pred daljšim potovanjem čutim določeno mero stresa, sploh če sem v vlogi vodje. Po prihodu v Huaraz in prvemu vzponu, se je pozitivna nervoza le naselila v moje telo in energije za nadaljnje vzpone je bilo neomejeno. Kmalu je prišel čas za novo smer v Hualcanu, ki smo jo načrtovali že od samega začetka. Na dostopu, ob pogledu na steno, sem prvič na odpravi začutil dvom, ki se ga nisem popolnoma znebil do vrha. Dvom je bil najbrž prisoten zaradi razsežnosti stene, višine, osebne pripravljenosti in ne nazadnje tudi malo strahu. Ko sva z Borom začela s plezanjem, je večino dvoma izpuhtelo in z vsakim metrom se je plezane zdelo bolj lahkotno. Vsaj v glavi. V resnici, pa sem bil z vsakim metrom bolj dehidriran zaradi driske v zadnjih dveh dneh in noge so vedno težje držale tempo z bolečo glavo. Vrh se je le počasi približeval in ko sva bila na zadnjem sidrišču, sem samo upal, da vzhodni vrh Hualcana ne premore predvrhov ter da rob stene pomeni vrh. To se res ne zgodi velikokrat. Predvrhovi, ko si že popolnoma izmučen, te psihično res uničijo. Tokrat predvrh ni obstajal! Neverjetno! Nekaj deset metrov od roba stene, je bil dejansko vrh. Močno dehidriran stisnem Boru roko, se z razpokanimi ustnicami nasmejem v kamero, potem pa naju čaka še osem urni sestop do konca ledenika, kjer se končno lahko sprostiva. Take ture me vedno znova opomnejo na količino fizičnega in psihičnega napora, ki ga človeško telo zmore prenesti. Potem pa se spet vrnemo v vsakdanje življenje, kjer je zelo pomembno ali bomo do restavracije hodili 10 ali 15 minut in spomin se resetira.

  • Matevž Štular: V nekaj stavkih opisati mesec dni aktivnosti, dogodkov in bivanja ni lahko. Večino časa sem se imel res dobro, še vseeno pa v takem obdobju človek doživi spekter občutij v celoti. Ena izmed močnejših so me sigurno prevzela po preplezani prvenstveni smeri. Po eni strani sem mnogo stvari doživel prvič (npr. sedeč bivak na mali polički, čakanje na vrhu na boljšo vidljivost ...), po drugi strani pa sem plezal kot vem in znam. Vesel sem, da se je akcija odvila v naš prid. To se ne zgodi vedno, zato še toliko bolj šteje. Obenem je to ena izmed mojih zadnjih akcij v tej naši skupinici, s katero sem toliko doživel. Rečem lahko le hvala!

  • Blaž Karner: Odprava v Peru je bila zame odlična priložnost za spoznavanje s plezanjem in logistiko v nekoliko višjih hribih. Hitro začetno aklimatizacijo v Hatun Machayu smo preizkusili na Ranrapalci, primernem stranskem cilju, ki je vseeno zahteval nekaj truda, predvsem pri gaženju zadnjih dvesto višinskih metrov. Po nekaj dneh počitka je prišel na vrsto Hualcan, kjer smo uspeli v lepi in dokaj varni liniji v stebru, ki vodi naravnost na zahodni vrh. Odličnega granita in zanimivih snežnih formacij se bom še dolgo spominjal, mrzel bivak na ozki polički sredi stene in 36-urno čakanje v čedalje manjšem šotoru na vrhu, pa bom skušal čim prej pozabiti. V drugem delu odprave je kombinacija neposrečene izbire ciljev in prebavnih težav odnesla dodatne vzpone, a ideje za prihodnja leta ostajajo. Hvala ekipi za dobro vzdušje ves mesec dni.

ka_pzs_smar_odprava_peru_2021_arhiv_ka_pzs__24_

  • Žiga Rozman: Pred štirimi leti sem z odsekom prvič obiskal Peru in Cordilliero Blanco, tako sem približno vedel kaj pričakovati. S pridobljenimi izkušnjami, so v tem času nekoliko narasli plezalni apetiti. A hribi so ostali visoki in za uspešen vzpon je še vedno potrebna izpolnitev mnogih dejavnikov. Glavna poskusa vzpona, na Chacraraju in Huandoy Sur sta se mi tokrat ponesrečila. Pri prvem ni sodelovalo vreme, pri drugem pa želodec, žal. Uspešna vzpona na tehnično manj zahtevno Ranrapalco in plezalno zanimiv, a nižji, Nevado Churup, sta nekoliko manj od želja. Odpravo je prijetno obarval Aritza, ki je bil tako kulturno kot jezikovno nekakšen vmesni člen med nami in Perujem. Prav posebno doživetje je bila pachamanka, tradicionalen način priprave hrane, ki ga je za nas organiziral ob odhodu. Odprava mi je predstavljala tudi izziv delovanja v skupini. Odsotnost mentorja zagotovo ni olajšala situacije, saj so se nekateri počutili poklicane, da zapolnijo prazne čevlje. Na trenutke sem si želel, da bi kljub medsebojnim razlikam, ohranjali več razumevanja drug do drugega. Sicer pa smo se v splošnem v redu razumeli in mislim, da bomo še kdaj plezali skupaj. Čestitke so-SMAR-ovcem za dobre vzpone, predvsem prvenstvene v Hualcanu! Pohvala Matiji za organizacijo. Prijaznim in nasmejanim domačinom se še vedno nikamor ne mudi. Le maske in razkužila so dobili, ki jih skrbno uporabljajo.

  • Bor Levičnik: Kljub vsem negotovim faktorjem, ki so bili posledica epidemije, nam je v drugo le uspelo izpeljati odpravo v Peru. Na letalo sem se odpravil brez prevelikih pričakovanj, saj je trening in resnejše kondicijske priprave preprečil faks in bolezen tik pred odhodom. Prve aklimatizacije so potekale brez večjih težav, tako smo bili hitro motivirani za naš glavni cilj - severno steno Hualcana. Prvotni plan sva z Matijo spremenila, saj je imela stena precej manj snega kot na sliki, ki je bila posneta 3 leta nazaj. Tako sva si novo linijo zamislila v okolici SV raza, ki je na prvi pogled ponujal lažji prehod, vendar pa je bil sam raz precej bolj zahteven, kot se je sprva zdelo zaradi nepredelanega navpičnega snega. Veliko negotovosti in neoptimalnih razmer je imela tudi sosedna naveza, tako je bilo zadovoljstvo toliko večje, ko smo vsi priplezali na vrh Hualcana po dveh prvenstvenih smereh. Drug del odprave so mi žal definirale zdravstvene težave, ki so onemogočile še zadnjo turo v hribe. Tako odhajam domov z mešanimi občutki, vendar zadovoljen z izkupičkom. Ena velika zahvala gre ekipi, ki je ponovno poskrbela za odlično energijo in vedno sproščeno vzdušje. Za vse nas pa je bila ta odprava tudi na nek način preizkušnja, saj ni bil noben član bistveno bolj izkušenj od drugih, tako smo bili bolj prepuščeni sami sebi in vsi vzponi, ki smo jih opravili, so bili res sadež lastnih sposobnosti in izkušenj. Zahvalil bi se še lokalnemu vodniku Aritzi Monasteriu, ki je nam pomagal pri logističnih ovirah in seveda še PZS-ju za podporo.

  • Krištof Frelih: Začetek odprave se je zame začel malce klavrno zaradi ožuljenih nog in začetnih problemov z višino, kasneje pa obračanja pod steno zaradi objektivnih nevarnosti. Zato je bilo zadovoljstvo po uspešno ponovljeni smeri Pavleta Kozeka Oro del Inca v Huandoy Sur (za katero se je kasneje izkazalo, da ni ravno samostojna linija) z našim gostiteljem v Peruju, Aritzo, toliko večje. Peru mi je dal izkušnjo, kako izgleda plezanje v višjih in bolj odmaknjenih hribih, ki jo bom s pridom uporabil pri nadaljnjih vzponih.

ka_pzs_smar_odprava_peru_2021_arhiv_ka_pzs__16_


Poročilo pripravil Matija Volontar