Trilogija Alp Petkove in Ježa le tretjinsko uspešna

Cilj akcije je bil preplezati stene t.i. zadnjih treh problemov Alp. Severnih sten gora Eiger, Matterhorn in Grandes Jorasses. Ugodne razmere za plezanje sta imela Anja in Andrej le v Eigerju, medtem ko je bila stena Matterhorna presuha za zimski vzpon, Grande Jorasses pa, ravno obratno, polna svežega snega predhodnega tridnevnega sneženja. A akcije nista zaključila – račun bosta predvidoma poravnala še letos.

• Lokacija: Eiger, Matterhorn, Grandes Jorasses
• Trajanje: 15. - 28. april 2022
• Udeleženci: Anja Petek (vodja) in člani Andrej Jež

Silno doživetje
Leta 1952 je Anderl Heckmair izdal knjigo z naslovom Zadnji trije problemi Alp. Avtor izdane knjige, izjemen alpinist, se je v omenjeni knjigi razpisal o osvajanju severnih sten zadnjih treh problemov Alp: Matterhornu, Grandess Jorassesu ter Eigerju. V knjigi predstavi, kako so munchenske naveze premagale vse tri severne stene, predvsem pa najbolj nagovori del o osvojitvi severne stene Eigerja, ki jo tako rekoč kot prvi vodilni v navezi prepleza avtor sam. Tri oziroma štiri dneven boj s steno na koncu povzame z besedama silno doživetje. Te besede mi po prebrani knjigi še vedno nekje ostajajo. Morda pa razlog za to ni le v prebrani knjigi, ampak se delno lahko tudi sama poistovetim s tem izrazom, ko pomislim na premagovanje Heckmairjeve smeri v Eigerju ter tudi na poskuse v Matterhornu in Grandes Jorassesu, česar sva se v aprilu lotila z Andrejem Ježem (AK Črna).

Ideja o treh problemih Alp je tako meni kot Andreju polnila misli že dlje časa. Za samo realizacijo pa je bil potreben soplezalec/ka, čas in dovoljšna mera izkušenosti oziroma priprav. O ideji se uskladiva v začetku tega leta - poskusila bova z vsemi tremi severnimi stenami v strnjenem obdobju. Izbereva drugo polovico aprila in upava, da bodo razmere v vseh treh severnih stenah v tem času dopuščale pristop na vrhove po prvih klasikah. Po prebrani zgoraj omenjeni knjigi in slišani marsikateri zgodbi se zavedava, da se lotevava zrelostnega preizkusa in da nič ne bo podarjeno.

Prvi
Ko si v petek popoldne, 15. aprila pod severno steno Eigerja postaviva šotor in začneva tajati prvo džezvo snega, se v tišini ozreva proti steni in vsak po svoje v mislih riše sled, koder bova plezala naslednji dan. Pogledovanje proti steni nama dviga občutek strahospoštovanja do te mogočne gore. Oba poznava dovolj zgodb povezanih s to skalno gmoto, da ne izgubljava besed o tem, kako spoštovanja vredna je. Hkrati pa sva hvaležna, da se imava možnost tudi sama preizkusit v njej. Tako že čez par ur, še pred prvo svetlobo, v družbi le polne lune, s precej lažjimi nahrbtniki kot so se tega lotili v letu 1938, sopihava proti prvimi prečkami Heckmairjeve smeri. Opazka, da se v steno odpravljava kot edina naveza, nama pospeši premlevanje v zvezi z razmerami v steni. Na veliko srečo so vidne sledi predhodnih navez, kar nama zelo olajša hitro napredovanje. S seboj namreč nisva vzela bivak opreme, saj upava, da bova še pred nočjo na vrhu. Po prvi četrtini smeri se prvič naveževa na vrv in nadaljujeva v izmeničnem plezanju.

Za orientacijo so nama markantni deli v steni: First Pillar, Broken Pillar, The difficult Crack, Hinterstoisser Traverse, First icefield, Ice Hose, Second icefield, Mixed corners, Death Bivouac, Third icefield, Ramp, Brittle Ledges, Traverse of the Gods, The white spider, Exit Crack, Exit chimney in Low-angled ice.

Do 20:48 preplezava po skici sodeč vse težje raztežaje, ki ponujajo plezalne raztežaje težavnosti v skali do M6 ter v ledu do WI5. Priplezava namreč do Exit Cracka, medtem ko se dnevna svetloba ravno odpravi k počitku. Bližajoča noč naju skoraj ne gane, saj sva z mislimi že na vrhu. Pa vendarle naju je moment slabe koncentracije stal noči. Po Exit Cracku prehitro nadaljujeva po prečnici v levo, zavoj strmo v desno in naenkrat se znajdeva v žlebu preveč desno. Po začetnih poskusih nama ni čisto jasno od kje so se pojavile take težave, hkrati se zavedava utrujenosti od celega dne in težave pripisujeva bolj le tej. Na vsake toliko za kakšnim previsnim vogalom iz pod snega izkopljeva kakšen star klin, kar nama vlije upanja, da sva prav in se tolaživa ter nadaljujeva. Verjetno je dovolj zgovoren podatek ta, da sva do 6h zjutraj izplezala tri raztežaje nekih strmih kaminov in čudnih prečk v levo in desno. Dokler se zopet ni prikazala dnevna svetloba, se sploh ne zaveva, da nama je kanal vzel celo noč. Žgoča meča naju pospremijo še po zadnjih trdih raztežajih črnega ledu po strehi Eigerja in tako ob 8. zjutraj doseževa vrh strehe.

Velika noč je, si mislim in res je bila!

• Preplezana smer: Heckmaier Route, severna stena Eigerja: ED, M6 (A0), WI5, 1600 m, Anja Petek, Andrej Jež (28 ur)

Drugi
Po še ne dnevu počitka se v ponedeljek, 18. aprila pozno popoldne znajdeva v zimski sobi koče Hörnli pod Matterhornom. Ker po nekaterih vremenskih podatkih pričakujeva poslabšanje vremena že v četrtek, upava da nama v dveh dneh uspe drugi problem. V torek se še v nočnih urah približava severni steni, kjer nama začetni raztežaji niso podarjeni. Po prvem poskusu, padcu v zahtevnem miksu, izgubi cepina ter uspešno zaključeni iskalni akciji po razpokanem ledeniku, ponovno poskusiva. Tudi v drugo nama stena ne odpre svojih vrat, a v tretje se že vda. Nadaljujeva po slabo predelanem strmem snežišču približno 200 m, nato pa vlečeva prečko v desno, naravnost pod rampo, ki se višje vije iz desne počasi proti levi ter nato nazaj v desno do miks raztežajev. V dobrih zimskih razmerah po njej preplezaš polovico Schmidove smeri praktično nenavezan. Ko prideva do omenjene rampe, se dovolj zdani, da lahko od blizu prepoznava usodo. Omenjena rampa je praktično brez uporabnega snega, bolj siva kot bela. Ne potrebujeva veliko časa, da prideva do zaključka kaj to pomeni, kljub temu, da diskutirava o vseh možnostih.

Sprejmeva, da se še vrneva!



Tretji
Po večdnevnem poslabšanju se v ponedeljek, 25. aprila z Andrejem vseeno optimistično podava v bivak Leschaux pod Grande Jorasses. Do bivaka gaziva 4 ure, v sivo odejo odeta stena pa nama ne pokaže nobene dobrodošlice. V torek se zgodaj zjutraj zbudiva in preveriva koliko se je vremenska napoved že realizirala in ugotoviva, da bolj slabo, saj je stena še vedno odeta v meglo, rahlo sneži. Šele ob 18. uri popoldne se nama stena prvič v celoti pokaže in skoraj doživiva trenutek resnice. Stena je zelo pofrajhana, tako da morava prvotni plan zamenjati s planom B in C. V sredo se ob 2. ponoči že zasliši budilka in vonjajo prve dišave skuhane kave. Ko pričneva z gaženjem, se ne zavedava, da bo terjalo celih 8 ur, da se približava steni. Tako ob 10. dopoldne stojiva pred vstopnimi raztežaji planov A, B in C, snega pa skoraj do pasu. Optimista sva ni kaj, a od blizu sva se lahko prepričala, da nama noben od planov ne bo zlahka dovolil čez steno na vrh. Tudi optimizem ne pomaga. Poleg tega pa nama bi sestop na italijansko stran po južnem pobočju v metru novega snega predstavljal še največjo težavo. Koliko dni je do ponovnega poslabšanja? Časa imava premalo.

Akcijo dojemava, ne glede na realizacijo ciljev, kot zelo uspešno, saj sva se prvič kot naveza podala v kompleksen tuj gorski svet in imela možnost prepoznat kako delujeva. Izkušnje iz akcije nama bodo služile kot dobra popotnica za bližajočo odpravo, saj sva prepoznala podoben pogled in pristop pri izbiri ciljev ter tudi najino zgornjo mejo, ko je čas za obrat. Eiger je ponujal najboljše pogoje, čeprav daleč od idealnih, vendar nama je odprl vrata. Medtem ko sva bila pri drugih dveh problemih primorana obračati, čeprav se jima nisva pustila prehitro. Šele, ko sva si smeri od dovolj blizu ogledala in ocenila realno sliko, sva se odločila za obrat.



Kronološko poročilo:

• 15. april: odhod Gornji Grad-Črna na Koroškem- Grindelwald Švica
• 16. - 17. april: plezanje Heckmaier route Eiger
• 18. april: pristop do Hornli hut pod Matterhornom
• 19. april: plezanje Schmid route v Matterhornu in obračanje, odhod v Chamonix
• 20. april: počitek v Chamonixu
• 21. april: plezanje v Triangle du Tacul
• 22. april: plezanje v Aguille du Midi
• 23. april: počitek v Chamonixu
• 24. april: prisiljen počitek zaradi poslabšanja vremena
• 25. april: pristop do Aiguille de Leschaux pod Grandes Jorasses
• 26. april: prisiljen počitek zaradi slabih vremenskih razmer
• 27. april: poskus v Grandes Jorasses in odhod domov