Kolumna

Legende slovenskega alpinizma

Foto: Grega Valančič

sreda, 16. november 2022

Andrej Štremfelj predstavil avtobiografijo Kristali sreče

Ob 50-letnici ukvarjanja z alpinizmom in 30. obletnici prvega zlatega cepina, ki ga je prejel skupaj z Markom Prezljem, je vrhunski slovenski alpinist Andrej Štremfelj napisal avtobiografijo z naslovom Kristali sreče. Prva predstavitev je bila 15. novembra v Kranju.

"Napisati knjigo ni enostavno, to sem ugotovil, ko sva z Marijo pred dvema letoma napisala knjigo Objem na vrhu sveta, a pomembno se me ji zdelo, da svoje dolgo alpinistično obodbje strnem v knjigo," je na začetku predstavitve povedal 65-letni alpinist, gorski vodnik in oseba z veliko začetnico Andrej Štremfelj.

andrej_stremfelj_099_GV

"Moj spomin je zelo slab, veliko stvari sem pozabil, a k sreči je bilo precej odprav, dogodkov zapisanih v različnih dnevnikih, pismih iz Himalaje. Nekatere spomine sem odkrival s pomočjo prijateljev," je razložil Štremfelj, kako se je lotil pisanja knjige, ki je razdeljena na 14 poglavij.  Uvodno besedo je napisal njegov dve leti starejši brat Marko, ki je osrednja osebnost knjige, saj ga je prav on potegnil v gorski svet. Druga pomembna oseba v knjigi je Andrejev žal že pokojni prijatelj Nejc Zaplotnik, ki je bil na začetku njegov alpinistični učitelj, kasneje zelo dober prijatelj. "Nejc je bil tisti, ki me je potegnil v Himalajo, kamor sem odšel zelo zgodaj. Star sem bil komaj 20 let."

andrej_stremfelj_143_GV

V knjigi in na predstavitvenem večeru se je Andrej Štremfelj sprehodil od začetkov občudovanja gora, ki jih je le od daleč opazoval, da prvih potepov v okolici Davče, kjer je preživljal veliko časa pri svojih starih starših, do dijaških potepov s prijatelji in na koncu do odhoda v Himalajo. Avtobiografija se konča leta 1983 s smrtjo Nejca Zaplotnika. Kot je predstavil na prijetnem večeru bo mogoče še kdaj sledil drugi del avtobiografije.

Andrej_Stremfelj_024_221115_GV

Plezalna razmišljanja Andreja Štremflja na predstavitvenem večeru: 

"Aleš Bjelčevič me je vprašal, kako smo izbirali ture in odgovoril sem mu, da smo se s prstom sprehodili po vodniku in vse, kar je bilo ocenjeno s šest, je bilo zanimivo za nas. Kar je bilo manj kot to, je bil predlog za deževne dni."

"Everest me je izstrelil v sam vrh slovenskega alpinizma, a po nekaj dneh prihoda domov sem vedel, da se s slavo ne morem kititi, temveč moram plezati. Po Everestu so se začeli dogajati stvari, ki niso lepi del alpinizma. Leta 1980 se je smrtno ponesrečila Marijina sestra Barbara, ko sva plezala v Šitah. To je bil težek dogodek, ki mi je dal veliko misliti. Leta 1981 smo bili na odpravi v južni steni Lothseja, na katero nimam nič kaj lepih spominov. Prvič sem prišel domov z neuspešne odprave, kar tudi ni ravno nekaj za dobro počutje. Leta 1983 se je smrtno ponesrečil Nejc in o tem pišem v zadnjem poglavju."

"V knjigi je ves čas prisotna tudi Marija, nikjer posebej ne izstopa, tako kot tudi v najinem resničnem življenju. Skupaj sva si ustvarila družino, to je bilo moje sidro, ki me držalo dovolj daleč stran od neumnosti, ki so me vlekle v Himalajo."

andrej_stremfelj_151_GV

"Najine ambicije in sposobnosti so rasle, vedno težjih smeri sva se lotevala in skupna doživetja so med nama spletla močno vez. Večina alpinistov je v tistih časih svoje vzpone objavljala preko legendarnega Francija Savenca, ki naju je v svoji rubriki poimenoval »brata Štremfelj«. Bila sva zanimiv par. Andrej se je vsake stvari loteval »na glavo«, jaz sem moral vse razmisliti. On je bil motor, jaz varnostna zavora," Marko Štremfelj v knjigi Kristali sreče

Pripravila Barbara Gradič Oset
Fotografije Grega Valančič