Mojstranške veverice, prejemniki priznanja PZS za življenjsko delo v alpinizmu 2023

V šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in malo pred prelomom tisočletja se je v Mojstrani spisalo pomembno obdobje slovenskega alpinizma. Ta zgodba se ni se pisala sama, spisale so jo Mojstranške veverice: Janko Ažman, Janez Brojan, Zvone Kofler in Klavdij Mlekuž. V domačih stenah, Dolomitih in Centralnih Alpah so opravili vrsto zahtevnih vzponov. Bili so jedro Gorske reševalne službe Mojstrana, ki je v tistem času opravila največ in najtežja reševanja v gorah. Ti mladi fantje so takrat natančno vedeli, kaj želijo ter so si to upali in znali izpeljati. Plezali so v Dolomitih in si ne po naključju za vzor izbrali slavne Cortinske veverice. Če že plezaš kot veverica, pa nisi iz Cortine, ampak iz Mojstrane, potem si verjetno Mojstranška veverica. Pravijo, da jim je Brojanova mama na rokav puloverja vpletla veverico, da so se ločili od drugih alpinistov in nedeljskih turistov. Čez nekaj let, potem ko sta zlezla iz plezalskih plenic in opravila z El Capitanom, so v to eminentno tovarišijo sprejeli še Janeza Dovžana in Miho Smoleja. Oba z Dovjega, da ni bilo krega in so dobili ravnotežje v Dolini. S to okrepitvijo so postali vodilna alpinistična tovarišija, ki je v slovenskem alpinizmu prinesla veliko vetra v jadra.

Osvajalci nekoristnega sveta. Ta bistroumni nesmisel, ki ga je ubesedil znameniti francoski alpinist in gorski vodnik Lionel Terray v zapisu svojega življenja in alpinizma, vedno znova odpira vprašanje, kaj je res nekoristno in kaj je koristno in kaj smiselno in vredno ter pojasnjuje zakaj lahko iz nekoristnosti in nesmisla nastajajo velike prelomne zgodbe. Ker po vseh običajih, ki vladajo v tej deželi, se ta uspešna alpinistična zgodba ne bi smela in ne bi mogla zgoditi. Vendar so se ob pravem času srečali pravi ljudje, ki so natančno vedeli, kaj želijo ter so si to tudi upali in znali izpeljati.

V teh modernih tekmovalnih časih bo kdo vprašal, kdo med njimi je bil najboljši, kdo je prvi med njimi? Vsaj prvi med enakimi. Odgovora ni, ker tega vprašanja nikoli ni bilo. Skrivnost njihovega uspeha je bila, da so se odpovedali tekmovalnosti, kajti ni bil eden najboljši, vsak od njih je bil najboljši na svojem področju. Skrivnost njihovega uspeha je bila, da so se dopolnjevali. Vsa notranja moč te tovarišije, katere plod so zavidanja vredni alpinistični dosežki, izhaja iz volje za sodelovanje, iz medsebojnega spoštovanja, zaupanja ter predanosti goram in tovarišem. Verjetno je del njihovega uspeha še odprtost, kajti niso se zaprli v svoj lasten domači krog, ampak so vrsto uspešnih podvigov opravili še s plezalci iz drugih okolij.

Za Janeza Brojana so zapisali, da so mu namesto sojenic gore gledale v zibelko. Gore so bile pri Brojanih v krvi. Oče Janez starejši, sam vešč in izkušen plezalec, eden od nosilcev tradicije gornikov in gorskih vodnikov iz Mojstrane, je že zgodaj začel uvajati sina v gorniške skrivnosti. Zakaj ga je tako prijelo? Verjetno je v roke dobil šop klinov namesto ropotuljice, kadar je vekal. Janezu ni ostalo drugega, kot da vstopi v dobro uhojeno gaz in jo še sam malo utrdi in razširi. Niso ga mikali samo vzponi po strmih ledenih vesinah, temveč tudi ekstremni spusti s smučmi z gorskih vrhov. Bil je med prvimi, ki so smučali v vrha Triglava. Proti sredini sedemdesetih let mu je počasi začelo zmanjkovati časa za plezanje, saj se je vedno bolj posvečal razvoju in organizaciji reševanja in reševalne organizacije.

Klavdij Mlekuž je pritepen iz Trente. Prihaja od tam čez iz dolin, kjer vode tečejo v Jadransko morje. Kot kratkohlačnik je pasel drobnico na planini Bala pod Mangartom in se je plezanja po brezpotju učil pri jarcih, kozah in gamsih. Vse to plezanje, kamor ga je gnal notranji nemir, mu je dalo zanj tako značilno odločno in mačje mehko gibanje v pečevju, ki odlikuje samo velike plezalske mojstre. Prvi med vevericami je okusil Himalajo. Na tej odpravi je Klod ob alpinističnih zadolžitvah postal pomočnik in medicinska sestra doktorju Andlovicu. Prijatelje je žgala zelena zavist, ker je imel pregled nad spogledljivimi lokalnimi lepoticami, ki so mu zaradi »toku duksa« prihajale v ordinacijo. Klavdij pa je skrbel za red v ordinaciji. Vsak dan je na dolgem pohodu, medtem ko so drugi že počivali po naporni hoji, odprl vse »medicinske » tovore in uredil ordinacijo in dolgo v noč pomagal zdravniku. Potem je »bolnišnico« skrbno pospravil nazaj v zaboje, da se je naslednje jutro lahko igra ponovila in končala, ko ni bilo nikogar več potrebnega pomoči in so bili prijatelji že dolgo na poti. Reševalski refleksi pač.

Janko Ažman pravi, da ga je v alpinizem enostavno zaneslo. Verjetno samo zaradi vode, ki teče izpod Triglava. Svoje plezalske prijatelje presega skoraj za celo glavo in zato najlaže visoko seže. Med vsemi je najbolj umirjen, zadržan in redkobeseden. Nepoučena oseba dobi ob pogovoru z njim občutek, da se nikoli, tudi za korak, ni premaknil izza domačega plota. V vsem svojem življenju ni počel nič posebnega, če je že bilo treba, je hodil na reševalne akcije. Če pa akcije slučajno ni bilo, je pa še kaj malega poplezal. In mu je res vse to, kar se danes tukaj dogaja, močno odveč in mu gre vse skupaj močno na živce in si misli «dajte mi že mir«. Tista velika streha v Zinah je bila takrat pač tam. Slučajno je bil Janko tudi tisti veveričnik, ki je na prvi makalujski odpravi skupaj z Matijo Maležičem prvi v takratni Jugoslaviji prestopil magično mejo 8000 metrov in na drugi Makalujski odpravi tri leta kasneje premagal še preostale metre, ki jih je imel v dolgu in stopil na vrh. Za konec vsega je bil Janko po vseh tednih garanja v steni Makalu tisti, ki je prvi priplezal na pomoč Janezu, ko je iz stene vodil pomrznjenega Zorana. Reševalski refleksi pač.

Janez Dovžan je Dovžan, ki ima globoke korenine na bolj osončeni strani doline. Rodil se je v kmečki družini z bogato lovsko tradicijo. Kot je bila takrat v vasi navada, so bili dedi tudi gorski vodniki. Ker je nežna duša in ne strelja rad nedolžnih živalic, je raje pobegnil med alpiniste in gorske reševalce. To da je preplezal steno El Capitan, je v tistem času pomenilo velik prelom v razmišljanju in plezalni tehniki, in je bila vstopnica v klub Mojstranških veveric. Reševanje prijatelja na Makaluju na višini več kot 8000 metrov je brez dvoma največja zgodba slovenskega alpinizma. Pri sestopu iz vrha je srečal prijatelja, ki se je še vzpenjal. Vsi so mu svetovali, naj se vrne, ker je za vrh že prepozno, a je vztrajal. Janez ga je čakal zaman. Naslednji dan se je ponovno povzpel in ga brez uspeha iskal. Proti večeru ga je zaslišal in z velikim naporom spravil na varno v šotor v zadnjem taboru. Dva dni je trajala epopeja sestopa, nakar sta naletela na prijatelje, ki so prihajali na pomoč. Velja, da ni neetično in ni kaznivo, da na ekstremnih višinah zapustiš nekoga, ki mu ni pomoči, zato da rešiš lastno življenje, razen če se tudi na višini meje razuma ne oglasijo reševalski refleksi.

Dveh članov te tovarišije danes ni več. Oba sta končala svoje življenje v nesreči, a ne v gorah.

Zvone Kofler je svojo življenjsko pot končal v bolnišnici v Kabulu. Bil je neverjetno topla in pozitivna osebnost, dober tovariš, močan in drzen plezalec, ki je dobro poznal svoje meje. Upal si je hoditi po robu in naredil je vse, česar se je lotil. Dričanje z vrha gore Istor-o-Nal v pakistanskem Hindukušu se je srečno končalo. Gora takrat ni hotela. Na žalost je bila cesta v Afganistanu brez milosti.

Miha Smolej je bil veseljak, vedno nasmejan, uživač in izreden človek. V navezi miren, preudaren, nikoli paničen, neizmerno močan, da sem mu vedno lahko zaupal svoje življenje. Miha je preplezal veliko sten, tudi El Capitan in stal na mnogih vrhovih, tudi na deviškem himalajskem vrhu. Življenje se mu je nesrečno izteklo doma na Dovjem.

Veverice so dodobra razburkali domačo alpinistično sceno, prav tako so s svojimi podvigi zbudili pozornost preko meja. Ko so podelali probleme v Mali črni steni v Steni, potegnili smeri Mojstranskih veveric po razu Svinge in Stenarju so s tem jasno pokazali, kdo so gospodarji v Dolini, pa še kot se na Gorenjskem spodobi, da imajo pospravljeno dvorišče.

Odčarali so mit o nepremagljivosti velikih sten:  Treh zadnjih problemov Alp, Grand Jorsess, Materhorn, Eiger, Dolomitske vertikale in El Cap. Uspeh Veveric Walkerjevem stebru in v Mrtvaškem prtu, v smereh, ki so bile strah in želja generacij pred njimi, je pomenil zasuk v glavah, rokah in nogah in začetek njihove poti v Himalajske stene.

Reševalne akcije ne prinašajo slave, ne prinesejo časa za selfije in objave na družbenih omrežjih, da bi z njimi prideš na prve strani medijev. Ponesrečenci postanejo junaki črne kronike in ti popolnoma zasenčijo reševalce. Velike, težke, velikokrat tragične reševalne akcije nosijo imena ponesrečencev, reševalci vedno poniknejo v anonimnost, kjer v osami zdravijo praske na duši. Mnogo je bilo reševalnih akcij, verjetno preveč, bile so težke življenjske šole, ki so jih naučile, koliko je vredno prijateljstvo, zaupanje in medsebojno spoštovanje. Verjetno od tod izvira del njihovih uspehov.

Slovesna podelitev priznanj najuspešnejšim alpinistom, športnim plezalcem, turnim smučarjem in lednim plezalcem leta 2022 bo v četrtek, 16. februarja 2023, ob 18.00 na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani (v dvorani Urška). Prireditev bo obogatena z alpinističnimi in plezalnimi kratkimi filmi s Festivala gorniškega filma, pred njo, ob 17.00, pa bo alpinistično predavanje Janeza Dovžana, ki nas bo popeljal skozi retrospektivo Mojstranških veveric in alpinizma, prav tako v dvorani Urška.