Rolwaling 2023: tudi kraje se dogajajo v visokogorju

Začetek zime sva se s Tinetom zagrela za spomladansko odpravo nekje v Himalaji. Kljub Tinetovi časovni stiski, ki je povezana z njegovim precej sezonskim delom doma, sva bila odločena, da aprila odpotujva skupaj. To je bilo po kar 18ih letih, ko sva leta 2005 skupaj, prvič in edinič, s takratno slovensko ekipo obiskala goro Kula Kangri v Tibetu. Takrat je bilo to za naju ena izmed uvodnih odprav v visoke gore. V vmesnem času se je zgodilo marsikaj. Lepo pa je bilo  videti, da kljub nekaj osivelih las najino navdušenje nad gorami in avanturo še ni pričelo siveti.

Gora, ki ga je imela z glavni cilj lansko jesen mlajša slovenska odprava, vendar ga je potem na mestu zamenjala za sosednjo goro, se nama je zdel dovolj zanimiva. Tako sva si na prvi pogled nekoliko lenobno in neizvirno idejo plezanja nove smeri v južni steni Tengi Ragi Tau (6938 m) izposodila kar od njih. Tu se spodobi zahvaliti Matiji Volontarju za nekaj informacij o tamkajšnjem območju. Potrebno je še omeniti, da sicer tudi njihova ideja ni bila nova in da je dotično steno oz. smer poizkušala preplezati že španska ekipa (Oriol Baro in Jordi Corominas) leta 2009 in prišla tudi precej visoko.

Najina odprava se je začela tako, kot bi si vsakič želel. Dostop je mineval v dobrem vzdušju in počutju. Po treh dneh in pol dostopa sva se utaborila v vasici Thengbo. Če seveda lahko tremi kamnitimi barakami s štirimi prebivalci in nekaj desetimi jaki rečemo vasica. Ciljna stena gore s hecnim imenom Tengi Ragi Tau je bila ravno prav snežena, da je obetala dovolj varno plezanje. Zlasti za spodnji del ostenja sva se namreč bala, da bova namesto predelanega snega in ledu ozrla suho razpadajočo skalo, kar predvsem v pomladni sezoni v Nepalu včasih zgodi. Za ta primer sva imela pripravljen tudi rezerven scenarij.

Po dnevu počitka v najinem baznem taboru, bolje rečeno bazni vasici, sva se otovorila ter za prvo pravo aklimatizacijsko turo nesla kar nekaj opreme bliže najinemu hribu. Okoli 5300 m visoko sva postavila štorček, prespala, in po precej vremensko pestri in sneženi noči sestopila nazaj v bazo. Muhasto vreme naslednje dni je narekovalo nekoliko daljši počitek. Po treh dneh sva se odločila narediti še zadnjo aklimatizacijo in boljši ogled najine ciljne stene.

Ko sva prišla do šotora, sem takoj opazil, da zadrga šotora, ki sem jo posebej pritrdil na klin kot varovanje pred vetrom, ni bila točno tako, kot sem jo pustil. Ne znam pa tudi ni primerno prav slikovito opisati koktejl najinih čustev, ko sva odprla šotor. Večina ključne opreme, ki jo potrebujeva za najin vzpon je, kot se reče, dobila noge. Ukradli so nama vrvi, dereze, ledne vijake, vponke, varovala in nekaj tople obleke. Hecno, da so vzeli moje 15 let stare termo hlače, ki jih je pri življenju ohranjal zgolj še lepilni trak, obe Goratex jakni, popolnoma novi pa so pustili. In vsaka od njiju je v trgovini vredna več, kot sem plačal za moj prvi avto. Brez ustrezne opreme sva kolikor toliko varno lahko šla samo do prezala Tashi Lapcha (5700 m), kjer sva prespala noč in naslednje jutro, še vedno malo penasta okoli ust, sestopila v bazo. Pred tem sva opremo dobro skrila pod balvane nekaj sto metrov nižje pod prelazom.

Po neljubem dogodku nama ni preostalo drugega, kot vzeti pot pod noge ter sestopiti do Namcheja. Glavna vas v Khumbuju zadnja leta dobiva vse bolj značilnosti malega mesteca. Tam najdeš praktično vse, kar bi našel tudi v Kathmanduju. Če bi plezal na Everest, bi lahko v Namche prišel dobesedno v gatah in bi si lahko vso opremo, novo in po zadnji modi, kupil tam. Ker pa nisva plezala na Everest, sva imela nekaj težav najti specialno plezalno opremo, kot je na primer dvojna plezalna dinamična vrv, ki je seveda za Everest ne potrebuješ. Večino ključne opreme sva vseeno našla.

Da pa stvar ne bi bila dovolj zapletena, je Tine poleg opreme našel še nebodigatreba trebušno bakterijo, ki je njega prikovala na školjko, oba naju pa za tri dni v Namcheju. Vsaj ponudba zrezkov in raznih slaščič je bogata.

Po prihodu nazaj v bazo s polnimi nahrbniki nove opreme pa se je začelo obdobje res slabega vremena. Če sva prej do višine 5300 m hodila v nizkih tekaških copatih, sva sedaj morala do stranišča v bazi dostopati v dvojnih hribovskih gojzarjih.

Na koncu enostavno nisva mogla več podaljšati najine nesrečne odprave zaradi neodložljivih obveznosti v rodni Sloveniji. Prvič do sedaj se je zgodilo, da sem odpravo zaključil brez da bi sploh začel resno plezati. No, tudi okradli so me prvič.