torek, 28. november 2023

Majhen narod smo, zato moramo narediti nekaj velikega. #podcast

V tokratni epizodi našega podcasta V steni gostimo izjemno ustvarjalno in rahločutno Dušico Kunaver, ki nam s svojimi zgodbami obudi spomin na velikega in nepozabnega Aleša Kunaverja.

Dušica Kunaver, profesorica angleščine in ruščine v pokoju. Po različnih šolah še danes predava o slovenskem ljudskem izročilu, o tehnikah učenja in o angleščini. Je izredno ustvarjalna pisateljica, saj njen knjižni opus danes obsega že več kot 70 del.

Nedavno je v sodelovanju s številnimi alpinisti napisala knjigo z naslovom: Himalajski vodja, od Sfinge do Sfinge. Knjiga prinaša zgodbe o bari sabu, himalajskemu vodji, ki se je s prijatelji v pionirskem obdobju vstopanja v himalajske stene zapisal v svetovno zgodovino alpinizma. Knjiga govori o njenem pokojnem možu, vrhunskemu alpinistu, vizionarju, konstruktorju, predavatelju v petih jezikih, dolgoletnemu načelniku KOTG pri PZS, družinskemu človeku, vsestranskemu in izjemnemu, Alešu Kunaverju.

Dusica_Kunaver_slika_3

Pred leti je Danilo Cedilnik - Den o Alešu zapisal: Aleš je sleherni trenutek svojega življenja posvetil goram. V njih je plezal, smučal, fotografiral, filmal. O njih je predaval, pisal, snoval in vodil velike odprave, mojstril mladi rod alpinistov in šolal Šerpe za premagovanje največjih težav v stenah. Zraven tega je bil eden izmed vodilnih mož v velikem industrijskem podjetju. Svoji družini je z lastnimi rokami zgradil hišo.

Teme, ki smo jih obdelali:

Dušica Kunaver, aktivna upokojenka.
Dušičin oče je bil Maistrov borec.
Dogodki in dejanja morajo biti zapisani!
Povojni časi - to so bili drugi časi.
Dušica in Aleš sta se spoznala v Tamarju.
Z družino v gore.
Alešev oče - Pavel Kunaver (Drenovec).
Slovenci smo gorski narod.
Aleš je eden vodilnih alpinistov v prvih povojnih časih.
Tekma za zimski Čopov steber.
Odprava Trisul - cela država je dihala za »naše Himalajce«.
Aleš in Zoran (Jerin) gresta na raziskovalno odpravo - vzhodno od Katmanduja
Prvi vzpon v zadnji triglavski uganki - Sfingi.
Kaj vse je počel Aleš Kunaver poleg plezanja?
Odprava v Hindukuš (Afganistan).
Odprava Anapurna II in IV.
Rodi se ideja o nepalski šoli za gorske vodnike.
Na poti nazaj z Anapurne jih je sprejel sam Maršal Tito.
Makalu, hindujske boginje in bogovi ter prvi slovenski 8000ak.
Višinski rekord brez dodatnega kisika na Makaluju 1972.
Primerjava britanske (Everest) in jugoslovanske odprave (Makalu) leta 1972.
Med našim Makalujem 72' in Makalujem 75' so bile tam še tri tuje odprave.
Zbiranje moštva za Makalu, 75 kandidatov za 15 mest.
Odmevi po uspehu na Makaluju.
Ideji o šoli za gorske vodnike in Everesta zorita.
Šola v Manangu; utopično, vizionarsko, uresničljivo in uresničeno.
Uspeh na Everestu in zloglasna južna stena Lotseja.
Steno Lotseja so preplezali.
Lotse je pa uspel tudi Aleša utruditi.
Manaslu 84' - Alešev zadnji Nepal.
Tri (štiri) generacije Kunaverjev.
Aleševih 23 let med prvim vzponom v Sfingi in zadnjim poletom proti Sfingi.
Pisati o Alešu je bila moja dolžnost.

»Najini otroci niso nikoli zaspali, dokler ni oče prišel. Pa je bil recimo na PZS na sejah, pa v službi... ampak, potem pa večerna pravljica in gori doli, tako da, ko je bil doma, je bil pa res doma!«

»Tako kot moj oče, neverjeten domoljub je bil. Kolikrat si slišal od njega, majhen narod smo, zato moramo narediti nekaj velikega. On je res z besedami velikokrat rekel, Jugoslavija mora prideti v svetovni vrh (alpinizma) in je to sanjal že takrat. Poglejte, to je bilo vse tako začetniško, tu ni nobene primerjave, Angleži so bili v Himalaji sredi 19. stoletja, 100 let so imeli oni za to, ko so naši začeli sanjati o Himalaji.«

»Je pritekel domov iz službe, Čehi so v steni, vse je letelo ... Zmetal nahrbtnik, ampak to je bila bitka. Čehi so bili že dva dni v steni, ko so naši šele zvedeli. In potem je drvel kot nor! Tekma v Steni! To sem tudi jaz in kakor je Aleš rekel, Triglav je bil pa toliko fer, da je prekinil tekmo in njim je slabo vreme poslal.«

»Lahko rečem, da si je on izbral Lotse in si ga dal za življenjski cilj, ne samo svoj, slovenskega alpinizma. In to takrat, ko pojem himalajska stena 8000 ni bila še prisotna v alpinističnem slovarju.«

»Na tem Hindukušu so si svoj tip odprave razvili, to se pravi, moštvo, ki med sabo sodeluje. Ni važno kdo bo na vrh prišel, samo da bo eden prišel. To pa je taka kvaliteta. Ko sem z Alešem hodila po tistih kofetkih po predavanjih, tujci so ta moštveni duh res občudovali. Moštveni duh je bila pa odlika naših odprav«.

»Hindukuš je bilo Aleševa vajeniško vodstvo. To se moraš navaditi, kaj je vodja. In takrat je Aleš izoblikoval tako ostro načelo, ki ga nikoli ni prestopil. Naloga vodje je spraviti prijatelje na vrh, ne pa svoje želje izpolnjevati. On je sanjal, da bi enkrat v življenju na vrhu, pa se je dvakrat umaknil.«

»Zraven sem stala, ko je tak kup papirja dal Škarji. Res, potem je Škarja zelo uspešno vodil odpravo, Aleš se je pa potem čisto cel posvetil šoli. To se ne da povedati, koliko tisoče ur je bilo potrebno, da je na koncu Sveta v tisti dolini pod Anapurno zrasla ta šola.«

»Vse spoštovanje slovenskim alpinistom. Morda bi bilo potrebno to raziskati, a je kdaj na svetu bila mednarodna pomoč, da bi 40 let trajala. 40 let! Brezplačno, s samimi prostovoljci, z vrhunskimi strokovnjaki, zdravniki, pa da bi, kako bi rekli, spremenili gospodarstvo ene države. To so bili kitchen boysi, ki so nosili prtljago. Sedaj so vodniki z mednarodnimi licencami, pa lastniki turističnih agencij ...«

»On je 19 let mislil na to. 1962 je prvič videl to steno, 1981 je bila odprava. On je ure in ure molče sedel doma. No, saj sedaj je ta slika v muzeju v Mojstrani. Je imel tako povečano sliko, on je tiho gledal v steno (Lotseja).«

»Ja res, Lotse. Jaz vam povem, držal je žlico v rokah, pa je dremal. Tako globoko utrujenost je imel. Na rdeči luči na semaforju je rekel zbudi me, ko bo zelena. Pa je zadremal za pol minute. Ena globoka utrujenost je to bila!«