sreda, 27. december 2023
Marija Štremfelj: alpinizem, družina in umetnost življenja #podcast
Marija Štremfelj je bila vrhunska alpinistka več kot 30 let. Od Andov do El Capitana, od zmag na športnih plezalnih tekmovanjih do 7c+ v skali, od prvih ženskih in zimskih ponovitvah v domačih gorah do največjih alpskih sten.
Če so gore Marijina življenjska strast, je družina njeno poslanstvo. Ob redni službi, kjer je bila do upokojitve profesorica biologije na gimnaziji, so bili trije otroci, mož in širša družina s prijatelji, vedno njena življenjska prioriteta.
Teme, ki smo jih obdelali:
- Kako sva se lotila Velike himalajske poti (Great Himalaya trail)?
- Kako je videti Velika himalajska pot
- Vtisi in spomini s popotovanja.
- Logistični izzivi in preizkusi te poti?
- Pomen doživetja lastne izkušnje na takšni avanturi.
- Pretirana pričakovanja lahko zagrenijo veliko lepih trenutkov v življenju.
- Kakovost življenja je zelo odvisna od stopnje optimizma.
- Potrebno se je prepustiti in zaupati!
- Najin Everest.
- Ohranjanje življenjske igrivosti, zaupanje in odpuščanje.
- Družina je najpomembnejša.
- Odnosi so pomembni in zahtevajo zrelega človeka.
- Kako gore vplivajo na naše vrednote?
- Doživetja in izkušnje v gorah se zasidrajo v človekovo nezavednost.
- Ko prideš do roba, se zaveš, da moraš nekaj ukreniti!
- Strahov je več vrst.
- Klic gora mora priti od vsakega posameznika od znotraj.
- Izkušnja smrti ni nikoli lahka.
- »Cilji so sami prišli nasproti, ni bilo toliko pričakovanj.«
- Gore so moja/najina/naša pot.
- Leta 86' je Marija edina ženska na sicer številčni odpravi v Pakistanu.
- Povsem ženska odprava na Pik Komunizma leta 82'.
- Poklic učiteljice v povezavi z gorami in program MEPI.
- Učitelj tudi neverbalno predaja tisto kar nosi v sebi.
- Na vrhu gore smo šele na pol poti.
- Gore človeka streznijo, da je le majhen del narave.
- Verjeti in zaupati, da bo vse dobro, je pomembno!
- Gore so lahko odlične učiteljice, če jim znamo prisluhniti.
- Gibanje v skali mi je najlepše.
- Lepote in dobra energija božičnega obdobja se morajo raztegniti na celo leto.
Izseki:
|
"Mislim, da gore zelo spreminjajo ljudi, če to hočejo. Če se jim pustijo spreminjati. Od človeka, ki gre v gore, je odvisno koliko mu bodo gore dale. Jaz mislim, da nihče ne more nevtralno ostati ob nekem čudovitem prizoru, ki ga v gorah doživiš, ker tista toplota, pa tisto čudenje, to more odpreti srce. Mislim, da se takrat pravzaprav začne človek v sebi spreminjati, ko začne priznavati, da se mu dogajajo taka občutja, ki jih morda v dolini ne more doživeti. Ali pa jih tudi lahko, da ne bi krivico delala tistim, ki ne zahajajo v gore. Zdi se mi, da te občutke lahko doživiš tudi ob čudovitem koncertu ali pa ob neki umetniški dejavnosti. Ali pa ob branju neke knjige, ko zgubiš samega sebe, ko se znajdeš v tistem prostoru, ki ga knjiga opisuje«. »Če ti je podlaga za hojo v hribe res samo športni dosežek ali pa samo užitek, potem ti pa gora res ne more nič dati.«
»Če bi midva upoštevala najina leta, ne bi šla v Nepal na GHT (Great Himalayan trail). Opažam, da glede na leta kolikor si star, nikoli nimaš občutka, da si tako star. Kar je do neke mere dobro, ker potem se lotevaš tudi stvari, ki se jih sicer ne bi, pa se jih še lahko. Se pa strinjam, da pa tisto spodnjo mejo je pa potrebno upoštevati.«
»Moram reči da sedaj v mojih letih, pa tudi tukaj v Nepalu, ko smo prišli v ta res revna področja, ko se ti zdi življenje že brezizhodno že v času otroštva, večkrat pomislim na smrt. Res. In ne čutim zelo velikega strahu, ker pač zaupam, da je potem še več. In zato lahko imam te dneve še vedno polne, ko ni te brezme: »Kaj pa bo? Kaj pa če ne bo in tako naprej?« In to me osvobaja.«
»Njemu (Andrejevemu očetu) so življenje izpolnile čebele, Andreju izpolnjuje življenje alpinizem. Meni tudi, poleg družine in vsega kar je zraven. Se mi zdi, da je mogoče res, da ko prideš do točke in pogledaš nazaj in si lahko rečeš: »Dob'r je b'lo!«, ali pa mogoče, ta pričakovanja s katerimi sva začela, so spet problem, če niso bila izpolnjena, nisi zadovoljen.« »Ko sem začela plezati leta 75', ni bil moj namen v alpinizmu, da si želim na Everest. Meni se zdi, da ima tudi Andrej zelo podoben stil, da so prišli cilji nasproti. Ni bilo tako zelo veliko pričakovanj.« »Pri ženskah... To je bilo pa res enega govorjenja, seveda ženski duši prilagojenega o vsem in je bilo res živahno, že na vlaku ko smo se vozile in tudi potem v samem taboru, kjer je bilo več skupin iz različnih narodov. Mi smo bile središče. Dejstvo! To se je zbiralo okrog, kitare ... in vse!« »Če je kdo res dober psiholog, so to dijaki srednje šole. Ti preučijo vsakega profesorja in iz ene ure izjemno pridnih dijakov lahko v naslednji uri postanejo strašni divjaki. Ker imajo naštudirane učitelje, kot rečemo u nulo.« »In to je tisto kar je zelo pomembno za človeka, da se ne dvigne nad naravo, a ne? Da ga gora pravzaprav strezni, da je del narave. Nismo mi središče narave, mi smo del narave. To je zelo pomembno. Tak banalen izraz, ki pa, ko ga imaš v sebi, zelo vpliva na ostala razmišljanja.« »A ni osvobajajoč občutek, da nisi povsod »perfect« oziroma da ni potrebno, da vse obvladaš na vseh področjih in da tudi ne moreš. To se zdi prav osvobajajoč občutek in kot bi iz gosenice se razvil metulj.« »Zelo imam rada skalo in res uživam v plezanju v skali. Tisto napredovanje, ko se mi res zdi, da čutim tisto svobodo. »To zmorem, to grem!« In ta globina, ki narašča spodaj. To je meni res v veliko veselje. Tako, da jaz imam poletne sezone dosti rajši kot zimske, čeprav, veliko kar sem naredila, sem pravzaprav naredila v snegu, v Himalaji.« »To božično obdobje je tisto, kar sem prej za gore rekla, da malo odpre srce in pokaže česa smo ljudje tudi v dobrem smislu sposobni. To je samo dokaz, da bi pravzaprav lahko to raztegnili čez celo leto.« |