Planinstva se ne moremo učiti preko spleta

... in za sabo smo zaprli vrata že več kot 20. tečaja varnejše hoje v gore. Niti ne štejem več. Vsako leto sem presenečen nad odzivom, pozitivno. Tokrat smo se združili člani GRS Kamnik in Planinske zveze Slovenije ob sodelovanju z zavarovalnico Generali in projektom ZAME. Tako smo se v soboto že navsezgodaj dobili na Mali planini, kjer so gorski reševalci GRS Kamnik dan prej pripravili poligon z nalogami: prva pomoč, plazovne žolne, tovariško sondiranje in izkopavanje, hoja z uporabo cepina in derez, zaustavljanje padca s pomočjo cepina in plazovni nahrbtnik.

Bil sem še alpinistični pripravnik, ali pa celo tečajnik. Že dolgo nazaj. Osmi razred osnovne šole, takrat še ni bilo devetletke. Vsak petek, celo zimo, sem v šolo šel otovorjen z nahrbtnikom in komaj čakal, da minejo ure. Z avtobusom do Črne na Koroškem in potem peš do Grohata pod Raduho. Tri, štiri, včasih tudi pet ur hoje. Odvisno od količine snega in razmer. To so bile še prave zime in takrat nihče ni delal drame za -15 stopinj Celzija in manj. Vsakič se cinično zasmejim ob opozorilih posameznih spletnih portalov, da se je treba obleči, ker prihaja hud mraz, -4 stopinj Celzija. Upam, da ne bom doživel dneva, ko bo po mestih kovinski glas virtualne Alexe opozarjal: "Ljudje, oblecite se; ljudje, oblecite se; ljudje, oblecite se ... Danes je mraz."

Utrujen, moker in srečen kot majhen kuža, sem odprl vrata alpinistične sobe v koči. Po navadi je bila ledena, a tako domača. Nekaj koščkov smrekove smole in polen, ki so jih minuto kasneje lizali rdeči plameni, je hitro naredilo toplo in prijetno. Čaj iz smrekovih vršičkov, skrbno nabranih v poznih pomladnih dneh in živo rdeč sok jerebike, ki ga je Mihova mama vsako leto pripravila za nas alpiniste, je hitro povrnil moči in nasitil osamljeno dušo s spomini.



Že kakšno uro sem ril sneg do prsi proti Lanežu in se izogibal občasnim plazičem. Počasi je svet postal precej strm, posamezni macesni, ki so mi nudili zavetje, pa so se poslovili in me izročili surovi skali. Rdeča lavinska vrvica mi je kot dolga kača sledila in se vila po moji gazi.

Tisti pok. Pok, ob katerem zaledeni kri. Gmota udari v telo. Črno-beli svet. Prhek sneg skozi nos potisne v usta in naprej v grlo. Hlastam za zrakom, ki ga ni. Sekunde postanejo minute kot film v počasnem posnetku. Z rokami grabim svojo dušo. Beži iz telesa. Tlačim jo nazaj. Vse je mirno. Popolna tišina. Diham. Čutim bolečino na rebrih, ko me je deblo macesna neusmiljeno potegnilo iz bele smrti v svoje varno zavetje. Od sedem sem odštel ena. Popravil nahrbtnik, očistil sneg in nadaljeval. Ne dol, gor ...

Prav veliko ni več za odšteti. Če pa, gre že krepko v minus. Danes zbiram pike. Kot tiste za cenejšo Sparovo posodo. Izkušnje delim s svetom, da drugi ne bi počeli neumnosti, kot sem jih sam. Da bo njihov odhod v gore varnejši in pametnejši, odgovornejši. Moj v mladih časih ni bil. Imel sem srečo. Lahko bi rekel, da večjo kot pamet. Nekateri je žal niso imeli.



... in za sabo smo zaprli vrata že več kot 20. tečaja varnejše hoje v gore. Niti ne štejem več. Vsako leto sem presenečen nad odzivom, pozitivno. Tokrat smo se združili člani GRS Kamnik in Planinske zveze Slovenije ob sodelovanju z zavarovalnico Generali in projektom ZAME.

Kar več kot 60 udeležencev je bilo na Mali planini in še posebej sem bil vesel skupine inPlaninec, ki so nam v podporo, da se vse da, če je le volja.



Skoraj mesec dni sem preživel na Gran Canariji in v petek prav padel v sicer revno zimsko idilo. Predavanje o zimskih radostih in pasteh najprej na sedežu Planinske zveze Slovenije za inPlanince in nekoliko kasneje še virtualni sprehod za ostale udeležence tečaja.

Planinstva se ne moremo učiti preko spleta.
Tako smo se v soboto že navsezgodaj dobili na Mali planini, kjer so gorski reševalci GRS Kamnik dan prej pripravili poligon z nalogami: prva pomoč, plazovne žolne, tovariško sondiranje in izkopavanje, hoja z uporabo cepina in derez, zaustavljanje padca s pomočjo cepina in plazovni nahrbtnik.



Ker pa mi suhoparni članki nikoli niso bili všeč, sploh pa ne tisti, kjer planinci doživljajo orgazme ob pogledu na jutranje sonce, naredim piko in vas vse skupaj povabim na tečaj v naslednjem letu. Nadaljujem pa raje s krajšim zapisom, iz katerega se lahko kaj naučite. Pa varno na planinskih poteh.

Omenil sem lavinsko vrvico. Lavinska ali plazovna vrvica je bila 25 metrov dolga rdeča vrvica, debeline 3,5 milimetra in je na vsakem metru imela kovinsko oznako s puščico in navedenim metrom. Navezal si jo okrog pasu. V primeru zajetja plazu, si klopčič odvrgel in si povečal verjetnost, da bo del rdeče vrvice gledal iz plazovine, da so te lahko na osnovi puščic in metrov hitreje izkopali.


Fotografija prikazuje rdečo lavinsko vrvico zvito v klopčič. Na njej je kovinska zakovica, ki kaže smer do človeka.

Sondiranje (natančno lociranje zasutega)
Sondiranje začnemo pri zapičeni lopati in nadaljujemo krožno v smeri ven. Razdalja med posameznimi vbodi naj ne presega 30 centimetrov. Sondiramo vedno pravokotno na snežno odejo in ne navpično.

Vir: Safety Academy Guide Book. Fotografija prikazuje reševalca, ki sondira s plazovno sondo v sneg in s tem išče zasutega ponesrečenca.

Pomembno: Pri sondiranju vedno nosimo rokavice, saj nasprotno segrevamo sondo, zaradi česar se bo na njej začel nabirati led in bo postala neuporabna. Skušamo čim manj hoditi po sondiranem snegu, da ne podremo žrtvinega zračnega žepa.

Izkopavanje: S plazovno sondo določimo globino zasutja in kopanje začnemo nižje od ponesrečenca v obliki črke V. V primeru, da pri izkopavanju sodeluje več reševalcev, prvega menjamo na 1 minuto.

Vir: Safety Academy Guide Book. Na fotografiji prvi reševalec seka bloke snega, drugi jih odmetava, tretji pa čisti sneg stran od prvih dveh in s tem sprošča pot.

Zanimivost: Izkopavanje zasutega je časovno najdaljši del reševanja. Iskanje z žolno poteka 2-5 minut, sondiranje do 2 minute, čas kopanja pa je močno odvisen od globine žrtve. Pri zasutem želimo najprej priti do glave, da mu očistimo dihalne poti. Za 1 meter globine potrebujemo z žolno, lopato in sondo do 11 minut. Če uporabljamo samo žolno in lopato, se ta čas poveča na 25 minut. V primeru, da imamo samo žolno, pa potrebujemo tudi do 2 uri, da pridemo do zasutega. Da odkopljemo ponesrečenca v celoti, moramo prekopati približno 3-4 m3 snega (1-1,5 tone snega!). Zato je zelo pomembno, da izkopavamo premišljeno in načrtovano.



Tečaj varnejše hoje v zasnežene gore je potekal v organizaciji Društva GRS Kamnik in Planinske zveze Slovenije s sodelovanjem zavarovalnice Generali ZAME na Mali planini in z delnim sofinanciranjem FIHO, 27. 1. 2024. Dan prej je bilo za vse udeležence organizirano ZOOM predavanje na temo zimskega planinstva. V predavalnici Planinske zveze Slovenije pa smo predavanje izvedli tudi za člane skupine inPlaninec. Gre za pogumne posameznike, ki jim različne telesne omejitve niso vzele volje in pozitivne energije za obiskovanje gora. Na tečaju je sodelovalo 68 udeležencev in 14 članov GRS Kamnik.

Povezani članki: Z varnim korakom tudi pozimi