Z Ecrinsov v innsbruške stene – a še vedno s preveč snega

• Lokacija: gore nad mestom Innsbruck (Avstrija)
• Trajanje: 25. februar-5. marec 2024
• Udeleženci: Krištof Frelih in Martin Žumer (vodji) ter Veronika in Martina Jakopič, Alina Ledinek, Jakob Skvarča, Peter Borič, Mihael Vajda, Domen Košir

V Zillertalskih Alpah za plezanje poleg velikega števila slapov alpinistov pogled privabljata tudi mogočni severni steni Schrammacherja in Sagwand Spitze. Zahodno od Zillertalskih Alp se nahajajo Stubaiske Alpe, ki so bile iz naše strani nekoliko manj obiskane, vsekakor pa tudi te ponujajo divje in strme linije, bolj zanimive pa so tudi iz geološkega vidika, saj jih sestavlja granitna, gnajsasta in apnenčasta kamnina. Najbolj aktivno stene obdelujejo lokalni plezalci (Martin Feistl, Simon Gietl, Simon Messner), glavno čtivo za tabor pa nam je predstavljal spletni portal Bergsteigen.

Motivacijo za področje so kot ponavadi prižgale najbolj impozantne stene in smeri v njih, narava pa je taboru narekovala drugačen tempo. Nepredelan sneg in veter sta nam že na začetku tabora kaj kmalu pokazala, da je kdaj treba priznati slabe razmere in kljub motivaciji sprejeti odločitev o povratku izpod stene v varno zavetje doline/bivaka. Zaradi velike količine snega smo vse pristope (ki se z lahkoto prekosijo tudi k najdaljše slovenske dostope) opravljali na turnih smučeh in s plazovnim trojčkom. V taki situaciji se je znanje turnega smučanja (khm, ali pa vsaj lastništvo turno smučarske opreme) izkazalo za neprecenljivo. Kljub vremenskim neprilikam smo poskušali moralo obdržati visoko ter plezati plazovnim razmeram primerne linije. Tabor je dodatno osmislil tudi tirolski plezalec Martin Feistl, ki nam je velikodušno podal kar nekaj informacij o sicer skopo dokumentiranem področju gora okoli Innsbrucka.

Mislim da kljub skromnejši beri vzponov člani tabora zapuščamo Innsbruck bogatejši z novimi izkušnjami dolgih dostopov (ter pakiranja nahrbtinkov za le-te), plezanja v slabih in vetrovnih razmerah, novimi idejami za plezanje ter lepimi spomini na podaljšan teden preživet v res odlični družbi! Orkanske vetrove, težak nahrbtnik, dolg dostop in boj s snegom v smeri (in na dostopu) človek na srečo hitro pozabi.

Kronološki potek tabora:

• 26. februar:
  • Hüttengrat, IV, 800 m, Fußstein, Veronika in Martina Jakopič, poskus
  • Norostgrad, Maningkogl, Alina Ledinek, Jakob Skvarča, poskus
  • Pick'n weed, M5+, 300 m, Maningkogl, Domen Košir, Krištof Frelih
• 28. februar:
  • Hüttengrat, IV, 800 m, Fußstein, Veronika in Martina Jakopič, Alina Ledinek, poskus
  • Zimska varianta, M6+, 450 m, Fußstein, Peter Borič, Mihael Vajda, Martin Žumer, poskus
• 29. februar:
  • Hüttengrat, IV, 800 m, Fußstein, Veronika in Martina Jakopič, Alina Ledinek, Peter Borič, Mihael Vajda, Martin Žumer
  • Little joys for greater happines, M5, AI3, 300 m, Fußstein, Domen Košir, Krištof Frelih, Jakob Skvarča
• 2. marec:
  • Eisprinz, WI6, 150 m, Domen Košir, Krištof Frelih, Mihael Vajda
• 4. marec:
  • krajši slap nad smučiščem Stubai, WI4-, Veronika in Martina Jakopič, Alina Ledinek
  • Nordkante, M6, 500 m, Fußstein, Peter Borič, Martin Žumer, poskus

Vtisi udeležencev tabora:

• Veronika Jakopič: Vesela sem, da sem se udeležila zimskega tabora v Innsbrucku, kjer so nas čakali novi izzivi nepoznanega okolja. Čeprav nam razmere in vreme niso bile najbolj naklonjene, nam motivacije in vztrajnosti za plezanje ni zmanjkalo. Innsbruck se je kljub izzivom in nepredvidljivosti vremena izkazal za pristen alpinistični raj, poln dragocenih izkušenj, ki nam bodo služile, kot neprecenljiv zaklad na naši alpinistični poti. Najlepša hvala Martinu in Krištofu za odlično organizacijo in izpeljan tabor, PZS in KA, ki je omogočila in podprla tabor ter hvala celotni ekipi za super vzdušje.
  
  
• Martina Jakopič: Po pestri zimski plezalni sezoni pri nas doma sem se odločila, da se prijavim na zimski tabor v tujini. Lokacija (okolica Innsbrucka) je bila zame povsem nova, zato je bila to odlična priložnost za pridobivanje novih izkušenj, čeprav nam vreme in razmere niso bile najbolj naklonjene, smo tabor izpeljalili z veliko mero motivacije do plezanja. Piko na i pa je dodala celotna ekipa, ki je poskrbela za super vzdušje tekom celotnega tabora. Hvala Martinu in Krištofu za super organiziacijo ter za podporo KA PZS, ki nam je omogočila takšen teden.
  
  
• Peter Borič: Se prijavim na tabor za Ecrine - zadnji teden pred odhodom pregledujem vreme in slabša napoved bi že težko bila. Dva dneva pred odhodom sledi sprememba načrta, pade odločitev za Innsbruck. Kaj se bo tam plezalo ne vem, ampak vseeno grem. Prvi dan se napotimo v dolino Valsertal in proti Fusssteinu. Po kakšnih sedmih urah prideva pod steno z Martinom in veter naju prežene. Tam dobim 1. lekcijo: sončna očala niso samo za na sonce! Čez dva dneva poizkusimo v isti smeri jaz, Miha in Martin. Pridemo do treh četrtin smeri ter obrnemo, saj v tem detajlu brez razmer nimaš kaj za iskat. Naučil sem se tudi 2. lekcijo: snežna freza bi prišla še kako prav, ampak tudi z rokami se da precej odkopat! Naslednji dan nam uspe skupinsko priplezati do vrha Fusssteina po razu. Kar 6 nas je bilo gor hkrati. Hudo! Da pa ne bi bilo preveč enostavno, nas je po obrazu pozno v noč božal kar konkreten veter - jupiiiiii. 3. lekcija tudi osvojena: delaj kratke abzajle, pa ne sekiraj se. Sej je samo veter. Seveda moram omenit, da smo za vsak dostop pod steno potrebovali kar nekaj ur hoje tako, da smo si kakšen dan privoščil pavzo. Ogledal smo si Innsbruck, šli drytoolat in se imeli preprosto fino ob skupinskem druženju v apartmaju. Zadnji dan plezanja greva z Martinom v še eno smer v gori Fussstein. Za ogrevanje narediva 2000 višinskih metrov dostopa in se lotiva plezanja. Uspeva priti do treh četrtin smeri, ko se stemni - obrneva in se naučim še 4. lekcijo: platke v granitu niso hec! V glavnem, res smo se kot družba dobro imeli in kljub slabem vremenu sem se veliko naučil. Verjetno še več kot v dobrem. Za naša organizatorja pa ja, vem. Nehvaležna naloga, če ti takole vreme zagode, ampak je super uspel! Lokacija je bila dobra, organizacija še boljša, tako da hvala za vse!
  
  
• Domen Košir: Težki nahrbtniki, dostopi na smučeh, gaženje do pasu in sprotno prilagajanje načrtov so bile glavne značilnosti minulega tabora. Všeč mi je bilo, da smo šli na lokacijo kjer še nisem bil. Martin in Krištof sta se tik pred odhodom odločila za Innsbruck zaradi novozapadlega snega povsod po Evropi. Tukaj smo lahko izbrali dostopnejše cilje kljub globoki snežni odeji. V takih razmerah je vzdušje v ekipi velikega pomena. Mi smo se veliko smejali, dobro razumeli in zato kljub vsemu nekaj splezali. S taborom sem zadovoljen, čeprav nisem splezal nobene velike smeri. Hvala KA za organizacijo in ekipi za super teden!
  
  
• Jakob Skvarča: Na tabor sem se prijavil z željo, da obiščem Ecrine tudi v zimskem času, saj so me tisti kraji očarali nekaj časa nazaj že poleti in sem se želel vrniti. Nikakor ne gre oporekati vodjema tabora, da sta glede na snežne razmere lokacijo prilagodila, prej nasprotno. Pohvalil bi Martina in Krištofa za spremljanje razmer, zrelo presojo in hitro ukrepanje. Innsbruck z okolico je zelo zanimiv. Četudi se tam več pleza poleti, se tudi pozimi najde resne izzive. Tokrat so nas vrhovi, stene, grebeni in smeri žilavo držali ob svojih bokih in sem ter tja kakšno pogumno navezo spustili na svoj vrh. Takih uspehov je bilo malo, vseeno pa sta pogum in vztrajnost nekaterih navez, željnih poseči više, izžarevala močno voljo in vlivala upe v uspeh vsake naveze. Tabor sem moral žal zaključiti prej, a po dobrih dveh dneh v gorah, dnevu v plezalnem centru Innsbruck, ob preživetem času dobri družbi in panoramski vožnji z vlakom domov lahko rečem samo - hvala.
  
  
• Alina Ledinek: Tokratni tabor se je odvijal v gorah nad mestom Innsbruck, kateri na prvi vtis spomni na Chamonix ali kakšno drugo mesto v osrčju Alp. Vršaci v tem okolišu so s plezalnega vidika zanimivi, kompleksnost področja nam je bila po prvem dnevu že jasna. Razmere niso bile ravno na naši strani, pa vendar raziskovalnega duha ni manjkalo. Področje mi je bilo všeč ravno s tega vidika kompleksnosti. Plezanje v slabših razmerah, z močnim vetrom je dober trening, saj se lahko drugače lahka smer spremeni v pravo alpsko avanturo, od katere pa seveda tudi največ odnesemo, pridobljene izkušnje so veliko vredne. Ekipa je poskrbela za dobro vzdušje. Sm vesela da sem lahko bila del tabora, zahvalila bi se tudi KA PZS. Organizatorja Martin in Krištof kapo dol, da sta v celotnih Alpah zbrala kraj, kjer so bile razmere še najbolj primerne, da smo lahko tabor izpeljali kot se spodobi!