Robanov kot – kjer se dobro pleza, divje dostopa in odlično jé

• Lokacija: Robanov kot
• Trajanje: 14.-16. junij 2024
• Udeleženci: Bor Levičnik (vodja), Gašper Pintar (pomočnik vodje), Matic Dolinšek, Jacques Strnad, David Debeljak, Miha Gašperin

Po lanskih izkušnjah na taboru v Robanovem kotu, sem se letos brez velikih pomislekov odločil, da ga ponovno izpeljem. Nestanovitno in nevihtno vreme je že skoraj kazalo, da bo tabor prestavljen/odpovedan, ampak se je kot nalašč 2 dni pred planiranim datumom pokazalo sonce in stene so se prvič v sezoni začele sušiti. Tako kot lani je tudi letos bazo predstavljala kmetija Govc-Vršnik, ki je odlično izhodišče in gurmansko doživetje.

Dobili smo se v petek popoldne, kjer smo s polnimi želodci listali vodniček in oblikovali naveze za prvi dan. Glavna debata je seveda predstavljala izbiro smeri in ugibanje kaj bo suho (če sploh kaj?!). Planu A sta sledila še »back-up« plan B in C. S telefonom smo poslikali kar cel vodniček! Temu so sledile še špekulacije kako si organizirati vikend: prvi dan nekaj lahkega in bolj prisojno orientiranega ali že takoj v glavni cilj in tvegati en dan manj sušenja sten? Ob vseh teh debatah so mi odmevale besede, ki nam jih je Mark v SMARU modro govoril: »Če ne greš, ne veš!«. Pa smo šli.

Prvi dan se je PZS ekskurzija skupaj odpravila po brezpotju do Predostenja in Glavne stene Križevnika. Bolj kot smo se približevali steni, bolj otožen pogled je bil pred nami, saj je kazalo, da smo morda bili še vseeno preveč optimistični glede mokrote. Dve navezi se odcepita v Predostenje, ostali nadaljujemo z malo manj upanja do glavne stene. Po kakšnih dveh urah lomastenja in poplezavanja, prvič uzremo glavno steno, ki je bila začuda veliko bolj suha od Predostenja. Po večinskem uspehu in vrnitvi v dolino brez uporabe čelnih svetilk, se ponovno srečamo na večerji in izmenjamo dogodivščine tistega dneva. Zaspano zaključimo dan in se z utrujenimi okončinami odpravimo spat.

Zadnji dan je minil v bolj sproščenem tempu in krajših dostopov. Plezalo se je v Predostenju, Krofički, Klemenči peči in Logarski dolini. Na dostopu nas je osvežila ploha, ki pa se je k sreči hitro poslovila. Dan je potekal brez posebnosti in kmalu se še poslednjič zberemo vsi v koči, kjer skupaj zaključimo in naredimo kratko refleksijo vikenda.

Kaj je pravzaprav glavni čar alpinizma? Moj odgovor na to precej subjektivno vprašanje je negotovost. Le te smo pretekli vikend dobili ogromno. Izkušnja je veliko bolj zanimiva, če te namesto dobro uhojene poti do stene pelje brezpotje. Veliko intenzivnejša je izkušnja, ko te namesto magnezija na oprimkih in galerije klinov vodijo do vrha le naravni prehodi in šibkosti v skali, kjer si lahko urediš varovanje. Veliko težje je prvi odkrivati suhost (prehodnost) stene, kot pa iti plezat z informacijo, da ni nič mokro. Najtežje od vsega pa je ostati optimističen, ko se te polastijo zgoraj zapisani dvomi. Te izkušnje so za alpinista, ki je na začetku svoje poti, najbolj dragocene.

Kot vodja moram pohvaliti celotno ekipo, saj so vsi člani pokazali veliko motivacije, timski duh in pozitivno naravnanost, ki je naredila celotno izkušnjo zelo prijetno. Res sem vesel, ko vidim, da se gre domov z več motivacije za hribe kot se je prišlo na tabor. Mislim, da je bila izkušnja točno taka, kot sem si jo zamislil in zdaj ko gledam nazaj, se nam je res dobro poklopilo vse. »Kamp« na travniku in hrana na kmetiji sta še vedno prav tako izjemna kot sta bila lani. Hvala vsem za čudovito izkušnjo, PZS za podporo in pa kmetiji Govc-Vršnik za vrhunsko postrežbo (tudi v poznih urah, ko smo spontano kapljali dol iz sten :D). Se vidimo naslednje leto!



Opravljeni vzponi

• 15. junij
  • David Debeljak, Bor Levičnik, Glavna stena Križevnika, Hotline, 7b+, 300 m (poskus)
  • Jan Rupnik, Jaka Pagon, Matic Dolinšek, Glavna stena Križevnika, Resnikova smer, VI/V, 350 m
  • Ana Baumgartner, Klara Kavčič, Predostenje Križevnika, poskus prvenstvene smeri (~2 raztežaja)
  • Jacques Strnad, Miha Gašperin, Glavna stena Križevnika, Ruška smer, VI/V, 300 m
  • Gašper Pintar, Žiga Vogrič, Predostenje Križevnika, Bela poč, VI+, 250 m
• 16. junij
  • David Debeljak, Bor Levičnik, Predostenje Križevnika, Bela poč, VI+, 250 m
  • Miha Gašperin, Jan Rupnik, Klemenča peč, Rumena puščica, 7a, 160 m
  • Klara Kavčič, Ana Baumgartner, Jacques Strnad, Friko, 6a+, 150 m
  • Matic Dolinšek, Jaka Pagon, športno plezanje v Logarski dolini
  • Gašper Pintar, Žiga Vogrič, Predostenje Križevnika, Kobra, VI+, 250 mVtisi udeležencev:

Vtisi udeležencev:

• Jaka Pagon: Tabor izpeljan nad pričakovanji. Hvala Boru ter kmetiji Govc-Vršnik, za res izjemno postrežbo. Po mojem si od tabora ne bi mogel želeti več. Izjemne smeri, izjemna družba in sklepanje novih poznanstev. Dostopi do smeri ta pravi kondicijski, kakršni morajo biti da se ne razvadimo. Vreme in razmere pa tudi presenetljivo dobre. Toplo priporočam vsem in se zagotovo še vračam.
  
  
• Klara Kavčič: Zame precej oddaljen Robanov kot z okolico me je res očaral s svojimi divjimi in neobljudenimi stenami, ki ponujajo izvrstno plezarijo po kompaktni skali. Stati pod steno Križevnika je prav mistično, skoraj čutiš Frančka in s spoštovanjem gledaš vse njegove nore linije. Spoznala sem super ljudi, s katerimi smo kljub mokrim stenam in vremenskim nevšečnostim uspeli splezati dobre smeri in ustvarili nepozabne spomine. Lokacija me je čisto prevzela, sem se še vrnem in to v kratkem!
  
  
• Miha Gašperin: Ko se v petek od celega tedna utrujen pripelješ čez Podvolovjek in vstopiš dolino Savinje te pokrajina, svetloba luninega sija nad predostenjem Križevnika ter cvrčanje ptic preprosto prerodijo. To je zame eden od nerazložljivih fenomenov alpinistične dejavnosti. In ko te na domačiji prisrčno sprejmejo in pogostijo, se spoznaš z novimi in razveseliš starih obrazov. Fokus omizja in pogledi gredo Križevniku. Natančneje, motrenju in ugibanju količine vlage v stenah. Še en fenomen alpinizma je ta, da se navkljub mokroti vedno da dobro naplezat, le da so takrat izkušnje še bolj dragocene. Čeprav sem tu že plezal, je divjina predostenja, ki jo krona glavna stena Križevnika v meni spet pustila sledi majhnosti. Tretji fenomen, ki je hkrati tudi privilegij so tovrstni tabori - tu gre zahvala PZS-ju, vodji Boru, soplezalcema Jacquesu in Janu ter vsem ostalim fenomenalnim udeležencem.
  
  
• Žiga Vogrič: Ker sem se tabora v Robanovem kotu udeležil že lansko leto sem se zelo razveselil, ko sem izvedel da bo letos ponovno. Plezanje v Križevniku in predostenju je edinstvo. Smeri niso dolge a jih plezaš dolgo. Hrana in družba je bila ponovno odlična. Žal niso bile vse smeri suhe, ampak je bilo dovolj suho, da se je dalo plezat. Komaj čakam da se ponovno vrnem v Robanov kot!
  
  
• Matic Dolinšek: Robanov kot mi je, že odkar sem se prvič sprehodil čezenj, čudovita dolina. Priložnost, da sem lahko prvič plezal v steni Križevnika, ki se strmo dviga nad to čudovito dolino pa je bila samo še češnja na vrhu torte. Glede nato, da letos še nisem nič plezal v hribih, je bilo to nedvomno kar intenzivno vplezavanje. Bili so zahtevni in dolgi dostopi in kompleksne ter težke smeri s kančkom mokrote. Žal mi je edino, da sva se s soplezalcem prehitro splašila in pobegnila izpod krofičke zaradi krajše plohe. Zahvala gre PZS za podporo, vodji Boru za organizacijo in pa kmetiji Govc-Vršnik za vedno okusno hrano.
  
  
• Jacques Strnad: Prvič sem plezal v Robanovem kotu, in sem bil prijetno presenečen nad lepoto doline in predostenja ter glavne stene Križevnika. Dostop je orientacijsko kar zahteven, ampak poteka po lepi divjini kamor redko zatava človeška noga. Vesel sem da sem lahko v glavni steni Križevnika splezal svojo prvo smer šeste stopnje. Lepo je bilo stkati nova poznanstva z somišljeniki, s katerimi upam da še kdaj kakšno smer splezamo. Hvala kmetiji Govc-Vršnik za odlično hrano in Boru za organizacijo tabora.

fotografirali udeleženci tabora