četrtek, 15. avgust 2024
100 let smrti Klementa Juga | Hrepenel je po popolnosti in življenje posvetil svojemu narodu
Pred stotimi leti je omahnil v smrt med plezanjem v zahodnem delu Triglavske severne stene filozof, alpinist in planinski pisec dr. Klement Jug.
Rodil se je 19. novembra 1898 v Solkanu očetu Antonu, mizarju in kasnejšemu trgovcu, ter materi Karlini Poberaj. Po osnovni šoli je obiskoval gimnazijo v Gorici (1910 - 1915) in Ljubljani (1915 - 1919). Že kot dijak v Gorici je sodeloval z ljudskim gibanjem za slovenske pravice, širil dijaški mladinski list Preporod in dopisoval v Dijaški almanah. Kot pristaš radikalnega slovenskega gibanja je z mladostnim žarom podpiral združenje in osvoboditev jugoslovanskih narodov. Služenje avstroogrske vojske na Južnem Tirolskem (1917 - 1918) z zaključkom na oficirski šoli v Admontu in vojne izkušnje so ga oblikovale v neupogljivega, vztrajnega moža strogih moralnih načel, ne oziraje se na duševno in telesno trpljenje. Veliko je prebiral Cankarja in ruske klasike. Leta 1919 se je vpisal na študij filozofije in naravoslovja na ljubljanski univerzi in se prvič srečal z Zorkom Jelinčičem, stanovskim kolegom, kasnejšim planinskim tovarišem in soplezalcem. Deloval je v študentskih organizacijah in predaval. Sprva še zagret za delo za narod se je kasneje razočaran nad trenutnimi političnimi razmerami usmeril v znanstveno delo. Kljub temu ni povsem prekinil z vzgojnim delovanjem, označenim z »etičnim reformatorstvom«. Na Goriškem je imel v letih 1922-1923 še več poljudnoznanstvenih predavanj, a ga je razočaral odziv na njegove poskuse prevzgoje ljudi, še posebej med učiteljstvom, ki mu je skušal vdahniti uporniško in zavedno držo proti italijanskemu raznarodovanju. Skušal je tudi obuditi goriško akademsko ferialno društvo Adrija.
Leta 1923 je kot študent prof. Franceta Vebra promoviral za doktorja filozofije z disertacijo O nagonskih doživljajih 1. del. O vzročnosti duševnosti. Profesor, sicer učenec avstrijskega filozofa Meinonga, je Jugovo filozofsko usmeritev označil za novo filozofsko metodo, stanovski tovariš Jelinčič pa kot »analitično induktivno psihologijo«. Jug se je v letih 1923/1924 izpopolnjeval pri psihologu prof. Benussiju v Padovi. Njegova razprava o etiki v štirih knjigah naj bi bila podlaga za docenturo filozofije na ljubljanski univerzi.
Alpinizem
Zorko Jelinčič, ki ga je poleti leta 1920 povabil na prvo planinsko turo na Triglav pravi, da zlepa ne najdemo človeka, pri katerem bi bilo vse njegovo duševno življenje in vse prizadevanje tako tesno povezano s planinstvom kot pri Jugu. Ta življenjska prelomnica, ga je kmalu prepričala, da je gorništvo, takrat imenovano turistika, najboljša šola za vzgojo volje. Sprejemal ga je kot »prezir vsake lagodnosti in iskanje skrajnih naporov, neprijetnosti in skoraj mrtvičenje čutne narave« in se s tem poistovetil. Do skrajnosti je začel disciplinirati svojo duhovno dejavnost za čim večje študijske uspehe ter se odrekati vsakemu razvedrilu, zabavi in celo umetnostnim užitkom. V naslednjih poletjih sta obiskovala gore z Jelinčičem ali v družbi s študentom tehnike Francetom Štrukljem iz Mosta na Soči. Kmalu so jih zamikale tudi zimske ture in plezanje. Leta 1922 je s svojim prvim načrtnim plezanjem prvenstvenih smeri postavil ideološke temelje Turistovskega kluba Skala in določil duhovno smer slovenskega alpinizma za več desetletij. Napredoval je v težavnosti vzponov in kot prvi med skalaši začel uporabljati primitivne kline lastne izdelave. Po prvem plezanju v Mojstrovki leta 1922 je v dveh letih opravil 54 vzponov v Julijcih in Kamniško-Savinjskih Alpah v skupnem trajanju skoraj sto dni, veliko najtežjih kar sam. Čeprav je označil samotno plezanje kot neprevidnost in častil gorniško tovarištvo in solidarnost, se je večkrat podal v stene sam, nemalokrat tudi zato, ker mu je v nizu zaporednih tur zmanjkalo soplezalcev. Njegovo izredno uspešno poletno plezalsko sezono je prekinila smrtna nesreča 11. avgusta 1924 med prvenstvenim vzponom preko takrat še deviškega zahodnega dela Triglavske severne stene (njegovim najtežjim). Omahnil je zvest iskanju absolutne resnice. Nedokončano smer, danes Jugov steber, sta leta 1928 preplezala Jesihova in Gostiša.
Jugova smrt je pretresla takratno slovensko, predvsem planinsko javnost. V Planinskem vestniku (PV 1924/X-X!) je več najožjih prijateljev osvetlilo njegov lik. Zorko Jelinčič je o njem zapisal, da se je s svojimi pronicljivimi načrti zajedal v bodočnost. Sprejemal je le realne delovne načrte, ki so bili vendarle velikopotezni in jim je s svojim energičnim delom vedno dajal vsebino. »Že ti zasnutki so kazali moža, močnega umskega delavca, jeklen značaj, povsem dorastel novim nalogam, ki mu jih je nalagala njegova ožja - nesvobodna, in širša domovina.«Bolj kot tehnično obvladovanje je Jugov prispevek pomemben kot miselni in etični vidik plezanja.
/Jelinčič, Z.: Neiztrohnjeno srce. PV 1924/X-XI, str. 239/
Podrediti telo popolnoma svojemu duhu, volji, to mu je bila deviza: premagovati telesni napor, potenje, mraz, dež in sneg ter s tem uničevati dispozicije za lagodnost in telesno uživanje. Silni napori volje in vsemogoči duševni položaji na turi so vzbujali njegovo pozornost in mu dajali priliko spoznavati, preizkuševati jih in spoznatke na njih uveljavljati; vsega tega mu je še v najvišji meri nudilo plezanje po skalah in zimska turistika, ki sta postajala vsled tega tudi vedno pomembnejša.
[...] Kako koristiti narodu, o tem si je bil na jasnem le glede svojega znanstvenega dela; v bolj zgodnji dobi svojega študija je to hotel doseči z društvenim delom, a je kmalu uvidel, da je njegov čas bolje uporabljen pri znanstvenem delu ter da je za to sposobnejši; [...] Čisto neiskana mu je prišla v tem oziru prav - turistika. Bolelo ga je, da se lepi po naših vrhovih in stenah toliko imen tujih turistov-izsledovalcev, ki so odkrivali lepote naših gora in jih delali pristopne; ozlovoljevalo ga je, da je še tolik del našega planinskega raja nepoznan in neobiskovan.
Enigma
Tragična smrt je spodbudila številne razprave o njenih morebitnih vzrokih, ki so jih iskali v nesrečni ljubezni, Jugovem neupogljivem značaju in filozofski usmeritvi. Še vedno predstavlja skrivnost.
Izdaja zbornika Dr. Klement Jug (Dijaško društvo Adrija, Gorica 1926; največ gradiva je prispeval Zorko Jelinčič, sodelovali prof. dr. Veber, dr. Alma Sodnikova in dr. Vladimir Bartol) ni minila brez polemike. Josip Vidmar (Kritika 1926/27) in Rajko Ložar (Dom in svet, 1927 - 55) sta v recenzijah očitala avtorjem pretirano čaščenje pokojnega. Prerana smrt je pustila mnoga odprta vprašanja o tem, kakšno vlogo bi Jug odigral v slovenski filozofski misli in razvoju alpinizma. Polemiko je sprožil (Kermavner, PV 1972/02, str. 60) tudi Marušičev članek (PV 1971/7, str. 304), ki je nakazal duhovno osnovo ter povezavo med Jugom in primorskim antifašizmom. Dijaško društvo Adrija je ob prvi obletnici Jugove smrti pripravilo ilegalni večdnevni »Jugov tečaj« v vasi Krn z obravnavo idejnopolitičnih in literarnih tem.
Večina Jugove filozofske zapuščine, tudi njegova doktorska disertacija, je verjetno izgubljena. Omahnil je prezgodaj, da bi lahko sodili o nadaljevanju njegovega miselnega razvoja. Tudi leta 1998 organiziran pogovor v njegovem rodnem kraju z udeležbo nekaterih njegovih poznavalcev ni odgovoril na vsa odprta vprašanja. Ob letošnjem jubileju je na muzejskem večeru obudil spomin na Klementa Juga tudi Slovenski planinski muzej (21. 6. 2024).
Žarko Rovšček
Prispevek je bil objavljen v Primorskem dnevniku 11. avgusta 2024